ponedeljek, 18. november 2013

Ker je pesem samo občutje zapečateno z besedami

Iskanje v praznini
ki jo čutim vsakič
ko zapustim službo.
Tista nejevolja, ki se nabere v meni.


In potem je dan kot današnji,
ko gre vse kot po maslu
in je tisot tiho hrepenenje v meni večje
in so ideje in inspiracija
in je veselje
in je razlog
zakaj sem še zmeraj tu
zakaj še zmeraj počnem stvari
ki jih nočem početi
na točki zatikanja


in preide praznina v naslednjo
in se v neskončnost nadaljuje krog

med melanholijo in iskanjem sreče

petek, 01. november 2013

Jesen

Ob večerih je hladno, ko po temnih ulicah hitim nazaj domov, z bolečimi nogami in vonjem po postani hrani.
Vikendi res niso več enaki, odkar vsak petek, soboto in včasih tudi nedeljo preživim v kuhinji restavracije, ki ni nič kaj privlačna. Ne restavracija sama, kaj šele hrana.
So pa zato ljudje dovolj prijazni, da se da shajati z njimi vsaj za tistih pet, šest ali deset ur, ki jih preživimo skupaj in se pogovarjamo o najbolj trivialnih stvareh tega tisočletja, na primer novicah na radiu ali pesmih, ki jih ravokar vrtijo in o tem, da bi vsi po vrsti bili raje kje drugje ali imeli vsaj nekaj dela.
Vsaj danes se ne morem kaj preveč pritoževat, ker je bilo dela vsaj za nekaj minut dovolj in so vsi po vrsti izgubljali živce, meni je bilo všeč to napeto vzdušje, dogajanje in vročina, nekaj pritiska in to, da se da narediti stvari brez problema v nekaj minutah, če je le treba.
Utrujena sem, a jesen me zmeraj spravi v enko melanholijo, ko izgubim kreativnost in produktivnost in sem zaradi tega zmeraj pod stresom ampak samo še en teden in bom ob tem času, ko pišem ta blog že na kakšnem avtobusu spremljala uličice, ki bodo brzele mimo v Londonu, ki ga že tako zelo težko pričakujem, ker je nenazadnje le London in prvo majhno popotovanje kam drugam kot le iz Dublina domov in obratno. In tudi dragi pojde z menoj, zato je vse skupaj še toliko bolj mamljivo in seveda to, da spet vidim del družine, ki je nisem že od julija.
Pričakovanje, ki bo dokaj hitro minilo v tednu, ki mi prehitro brzi naproti.
November je že in za Halloween nisem počela čisto nič, skuhala sem večerjo in se zabubila v toplo posteljo, bučna pita pa je še zmeraj v hladilniku, čaka na to da jo probam, in če bo dobra, sledi recept. :)


sreda, 30. oktober 2013

Odraščanje

Nedelja je bila prva dela prosta odkar sem začela službo v restavraciji pred slabim mesecem dni in zato, sem z veseljem poležavala v postelji in se potem z dragim odpravila na sprehod po mestu, potem pa pe v Ikeo. In saj veste tisti prizor iz 500 days of Summer, no tako čudovito prisrčna nisva bila, sva pa sprobala vse kavče in sedeže, ki jih imajo v Ikeii in seveda jedla mesne kroglice, ker to je bil pravzaprav eden izmed razlogov, da sva sploh šla v Ikeo. 
Najin popoldan pa se tako končal na praznem parkirišču, kjer sem prvič v življenju probala vozit in neznansko uživala v delanju krogov po parkirišču in menjavanjem prestav in vseh teh stvari, kij ih še nikoli nisem počela in tako čuden občutek je, da sem dejansko vozla avto!

In ko se večer konča v pubu, na kozarcu piva ali ciderja, kjer se trije mladi ljudje ne mislijo napit do onemoglosti, ampak zgolj debatirajo o življenju in vsem kar se vsakemu dogaja pravzaprav ugotovim, da rastemo, da odraščamo. Vsi po vrsti, jaz in moj dragi in njegov zelo dober prijatelj. Da odkar sem ju spoznala, pravzaprav vsi odraščamo zelo hitro, vsak ima službo, vsak ima partnerja in na koncu koncev se pogovarjamo o ljudeh z dojenčki in porokah in davkih, in stvareh, ki lahko še čisto malo počakajo za debato. Saj še vendar nisem prehodla vseh klubov in preiskala niti ene dvajsetine pubov v Dublinu, o diplomi še ne rabim razmiljat kakšne 3 mesece in moram malo doživet študentsko življenje in ponočevanje, ki ga kar naenkrat zmanjka. 

ponedeljek, 14. oktober 2013

odštevanje in jesen

Že celo večnost nisem napisala ničesar, niti pesmi niti objave na blogu.
No, poletje je minilo prehitro in za te stvari ni bilo ne časa ne prevelike potrebe in jesen in September sta šla mimo kot bi bil samo en dan.
Vrnila sem se v dobro znane ulice polne rdeče opečnatih hiš in sivega neba in v tisti mehak topel objem.
September je minil tako hitro, da ko prav razmislim, pravzaprav ne vem, kaj sem počela ves čas, ena izmed stvari je bila opraviti teorijo za vozniški izpit in to sem naredila brez problema, tudi na vozniško dovoljenje še čakam, da lahko končno začnem vozit.
Septembra sem obupavala nad iskanjem službe in začetkom novega študijskega leta, ampak zdaj je vse spet lepo utečeno in faks je bolj ali manj dolgočasen in tudi službo imam. Takšno, ki me spravi v slabo voljo še preden stopim iz hiše na ulico, da se odpravim tja. Ampak si dopovedjem samo en mesec, in pridno odštevam, samo še tri tedne in potem sem v službi in odštevam samo še 8 ur, samo še 6 samo še 4. In mine malo hitreje, ko med rezanjem zelenjave poslušam slabo glasbo iz radia in ko me chef že 65- tič vpraša ali grem domov za božič. In mu vsakič pritrdilno odgovorim,, seveda, ne bom ostala tu in delala, pravzaprav sploh ne bom ostala v tej službi dovolj dolgo, da bi mi preprečili odhod domov.
In potem spet odštevam, še samo 4 tedne in greva v London.
In samo še 2 meseca in pol in bo Božič.
In samo še nekaj mesecev, pa bom mogla počasi vedet, kje in kakšno prakso bom opravljala med poletjem in potem kakšno temo bom imela za diplomo.
In j, zadnje čase samo odštevam in  tako mineva moja jesen, brez kakršnihkoli posebnih dogodivščin ali posedanja v parku.
Nič kaj zanimivega, bolj ali manj samo odštevanje ur, ki jih imam do službe in v službi, vmes pa pride še faks in potem je teden že mimo.
Zmeraj si obljubim, da bom napisala kakšen blog, pa tega ne storim, ampak morda pa vam objavim vsaj kašen zanimiv recept.

sreda, 26. junij 2013

Cork

Zadnji vikend, preden sem se spet vrnila na domača tla, sem preživela v Corku, tretjem največjem irskem mestu, ki s svojimi mostovi, majhnimi uličicami in nasploh svojo majhnostjo kar malo spominja na Maribor.
Kljub nagajivemu vremenu, ki se jespremenilo skoraj na 5 minut, sva z dragim uživala  ob sprehajanju po centru mesta, in se sprehodila po turističnih poteh, ki večinoma vodijo od manjših do večjih cerkev in katedral, kar pa ni niti tako slabo. Sobotno jutro sva preživela na tržnici, ki jo v centru Dublina najbolj pogrešam, velika stavba English marketa, je polna stojnic z najrazličnejšim sadjem, zelenjavo, mesom, ribami in majhnimi sladkarijami in čokoladami in založena z najrazličnejšim vinom, pretežno francoskim, ki prihaja iz najboljših grand cru vinogradov in zraven vse hane in dobrot so tudi drobne stojnice z najrazličnejšimi uporabnimi in malo manj uporabnimi drobnarijami, ki samo zapolnijo barvitost in raznolikost ponujenega.
Dva dni Corka sta minila prehitro in vlak domov je kljub temu, da je trajal dve uri in pol, čisto prehitro prišel v Heuston in potem sva morala nazaj v realnost, jaz naproti poletnemu vremenu doma in on nazaj v službo. In zdaj odštevava dneve, da pride v Slovenijo in si pogleda še en košček zelenih dolin Evrope.














sreda, 19. junij 2013

Poletje

Junij je najlepši mesec, pa ne zaradi tega, ker imam v tem mesecu rojstni dan, ampak zato, ker se iz pomladi prebudi poletje in je celo na zmeraj deževnem Irskem v letošnjem letu vreme neznansko lepo, dva meseca toplega in sončnega vremena sta se zdaj prelevila v nekaj sončka in nekaj dežja s temperaturami do 20 stopinj in celo porjavela sem nekoliko med vsem lepim vremenom, ko sem po praksi uživala v parku ali kar na vrtu in si pridobivala tako potrebne količine vitamina D.
Praksa je končana, danes se odpravim še na delo, zadnji dan pripravljanja veganskih klobasic za festival v soboto in potem jutri pospravim še zadnje obleke in operem še zadnje umazano perilo in spečem brownieje in kekse in muffine in jih spakiram v zamrzovalnik in v škatle in razdelim in potem bo že petek in čas za vikend v Corku z dragim in potem bo že tako zelo hitro nedelja in zadnji objemi in poljubčki in tisti goodbye time, ki mi prav nič ne diši, ampak potem bom doma in bodo spet objemi in poljubčki sreče, da sem doma in da bo poletje in čas, ki je tak odragocen, ko sem doma.

Danes vam pa ne bom dala nobenega recepta ampak nekaj slik iz mojega rojstnega dneva, 21. ki je tukaj na velik opraznovan, zato sem uspela zbrati 10 ljudi, ki je z mano preplesalo noč in v nedeljo zjutraj na soncu jedlo rojstnodnevno torto in palačinke za zajtrk. :)



četrtek, 23. maj 2013

Praksa

Izpiti so že mimo in prvi teden prakse se počasi zaključuje. V ponedeljek sem začela s prakso v vegetarijansko- veganski restavraciji z zdravo prehrano in še kar se čudim ljudem, ki me trenutno obdajajo. Tako neverjetno prijazni so, tako odprti, vljudni in sproščeni. Vse se naredi, ampak vmes  ni nobene napetosti, stresno je, ampak tudi če gre kaj narobe, se vzame le dobra izkušnja in to, da se vsak dan nova učimo. In moram priznati, da je to res ena super izkušnja zaenkrat, ker se ne učim zgolj o hrani ampak o sprejemanju, o odprtosti, o tem, da obstajajo kuhinje, kjer so ljudje dobre volje in kjer so zato, ker želijo svojo ljubezen do hrane podeliti z drugimi. V tej kuhinji se zares kuha ljubezen in z ljubeznijo, tako preprosto, z nekaj improvizacije, zmeraj z nasmeškom in pozitivizmom, ker je hrana nekaj kar povezuje. In še odlična po vrhu.
Zaenkrat prav zares uživam, in pozitiven vpliv ljudi se širi name, da ob 6 ko zazvoni budilka ni težko oditi iz postelje, da ob sedmih ni težko stati in narezati cele škatle belgijskega radiča in jabolk, da ni težko, samo opazovati in se učiti.
Nikoli si pravzaprav nisem mislila, da bom kadarkoli sploh hotela pogledati v vegetarijansko restavracijo ali celo razmišljala, da bi morala jesti bolj zdravo, z več vegetarijanskimi obroki med tednom, in tudi nikoli si nisem mislila, da bom po dnevu v kuhinji kar hitela domov in si želela kuhati in preizkušati nove stvari in da bodo ideje kar letele iz mene, kaj vse lahko skuham in kaj bo za večerjo in kako lahko to naredim.  Srečna sem in zelo zadovoljna, da mi je tokrat uspelo najti restavracijo, v kateri se bom veliko naučila,tako ali drugače. Ker se je v meni spet prebudilo tisto, zaradi česar sem sploh v Dublinu in to zaradi česar sem nekoč sploh želela biti kuharica. No, po letu, ki je bilo nemotivirano in težko, je praksa tista svetla točka, ki mi kaže, kaj vse se še lahko naučim, in da sploh ni tako slabo biti chef, samo najti moraš okolje, v katerem se dobro počutiš.