Stanovanje?

In sem naveličana vse portugalščine in občutka ujetosti in umazane ulice na poti v šolo. Rada bi se preselila, kam, kako, kdaj, zakaj????
In najti stanovanje do 300 evrov v Dublinu, ki je relativno blizu šole in ni največja lukna, ki si jo lahko zamisliš, je težko, sploh, če ne želiš stanovati s samimi brazilci in se počutiti butasto, ko se pogovarjajo o tebi ali stvareh, ki se te tičejo in te ne vključijo v pogovor.
Morda bo od sobote vsaj kaj se  cimrov tiče bolje, saj se trije selijo in to pomeni, da ne bom rabla več poslušat sambe od jutra do večera in cviljenja iz računalniških igric in glasnega zehanja in nekoga, ki spi v kuhinji in njegovega petja brez posluha.  Morda, bom lahko celo uproabljala mizo v kuhinji, morda pa ne. Želim si oditi iz te luknje, čimprej, pa ne najdem ničesar, kar bi mi bilo všeč in bi bilo na lokaciji koliko toliko ugodni za pot v šolo.
Samo čakam, da grem, brez energije za karkoli in slabo voljo ob prihodu domov.

Jesenska radost

Sobotno jutro, obsijano s soncem, sredi Dublina ni ravno pogosto. Ko se zjutraj zbudiš z občutkom, da bo dan lep. Najprej delaš za šolo, ampak ob tako lepem vremenu nisem zmožna obstati v stanovanju, sploh zato, ker ne maram tega stanovanja.  Odpravim se v mesto in kot pravi Irec ali pravi turist naročim fish'n chips.  Pojem masten zalogaj in se odpravim na drugo stran Dublina, v St. Stephen's green park, ko se sprehajam mimo Trinity collega in se prebijam sredi množice do konca Griffith avenue, zagledam velika vrata - vhod v park. Povsod polno ljudi, veselo,razigrano brzenje prostega sobotnega popoldneva. Zunaj sije sonce, ljudje so srečni, tudi sama sem srečna. Sedem na nezaseden del trate ob ribniku in opazujem ljudi, parčke in družine in skupine prijateljev in nekaj takšnih samotarjev kot jaz, vsak zatopljen v svoje stvari, tudi sama vzamem knjigo v roke in berem ter opazujem ljudi. 

Čudovito jesensko popoldne, drevesa v parku so se že oddela v tople odtenke in lahen vetrič vrtinči raznobarvne liste v zraku. Popoldansko sonce je prijetno, pronica izza sivkastih oblakov in nekoliko modrega neba. Zajame me ta jesenka radost, čisto brez razloga sem srečna in to je najlepši občutek, ki te lahko zajame, takšen spontan in svoboden. 

Ko odhajam iz parka, slišim manjšo družinico, ki se pogovarja v slovenščini, kako toplo in prijetno se sliši, čeprav govorijo čisto banalne stvari: "Trdno drži balon, da ti ga ne bo odpihnilo." Sama pri sebi se nasmehnem, ta nasmeh pa me spremlja še celotno pot do doma. Čisto brez razloga, ker je lep dan, ker sije sonce in ker je jesen, s svojo barvito radodarnostjo. Tudi Dublin zna biti lep, na lep sončen dan. 

kvadratki in palčke in zelenjava

Ponedeljek zjutraj. Zakorakala sem v veliko kuhinjo, s setom nožev v roki in brez uniforme, ker jih vse do danes nismo dobili.Kuhinja je bila še sveža od počitnic, stvari skrbno zapakirane, zavite v folijo.  Najprej smo vse odpakirali, nato pa smo se posvetili higieni v kuhinji. Od slabega zraka in toplote, sem se začela omotično počutiti, skoraj sem omedlela ampak so me spravli k sebi.
Pri praksi smo se učili različne načine rezanja zelenjave, bilo je zelo zanimivo, čeprav, ko sam probaš enakomerno in lepo narezat zelenjavo, hitro ugotoviš, da vse ni tako preprosto kot zgleda.
<ni nekega občutka, da dejansko študiraš, čeprav ti profesorji dajo delo, se ti le- to ne zdi tako zelo pomembno in odlašaš z njim, nekatere domače naloge pa so pravzaprav zelo zabavne. <dela pa je kljub temu veliko. Za vsak praktični predmet se moraš pripravit, naredit raziskavo o vsem, poiskat informacije in se naučit, kaj sploh delaš.
Danes pa smo dobili težko pričakovane uniforme, meni je moja malo prevelika, tako da izgledam  kot da sem si  jo od nekoga sposodla, ampak manjše številke pač nimajo, se bom že navadla.  Ko bom uspela naredit sliko, dobite še slikovni materal. Zdaj pa grem nazaj na delo.

Iskanja.

Danes se je končal tretji dan šole, po vseh predstavitvah, čakanjih v vrsti za plačilo opreme in izgubljanju sredi šole, smo se odpravili v restavracijo. V razredu nas je vsak dan več, vsega skupaj nas je 64, razdeljeni pa smo v štiri skupine za praktično delo, glede na jezik, ki smo si ga izbrali. Imam srečo, saj sem bila za mystery tour, ki smo ga opravili včeraj in je bil zelo zanimiv, dodeljena v skupino deklet, ki se bodo skoraj vse učile špansko in 4 med njimi so zelo prijazne, rada jih imam. V bistvu, jih je velika večina zelo prijaznih, samo tu in tam se najde kdo, ki se ali ne želi pogovarjati ali pa je malo vzvipen, ampak do mene so prijazni, ker se jim zdim zanimiva, iz preprostega razloga, ker nisem Irka.
Včeraj smo se torej odpravili na mystery tour, z dvema listoma vprašanj smo se sprehajali po mestu, obhodili različne kraje, od tržnic do vhodov v zelo drage erestavracije. Posebej me je navdušila azijska tržnica, ki ponuja nenavadne stvari, za katere večina od nas sploh ni vedela, da obstajajo. Vloženi manaki - čudno sadje ali zelenjava, ki zgleda kot ogromne zelene olive, nekaj z zelo čudnim imenom podobno ingverju in še tone drugih stvari. Zraven tega, da sem spoznala Dublin malo bolje in vse čudovite kraje za zanimivo hrano, sem spoznala tudi 6 prijaznih punc, z dvema se še posebej dobro razumem in to me neznansko veseli, končno imam nekoga, na katerega se lahko obrnem, se z njim pogovorim. Mystery tour je trajal kar 5 ur, ampak  še vreme nam je bilo naklonjeno, v Dublinu je dejansko sijalo sonce in bilo je okoli 20 stopinj, kar je skoraj neverjetno.
Danes, smo imeli predstavitve študenske organizacije, pa varnostne informacije, predvsem pa veliko čakanja, za plačilo uniform, za naročilo nožev. Organizirani pa ravno niso, uniforme bi morali imeti v torek, pa jih lahko dobimo komaj v sredo, vsak študent dobi svojo omarico, pa ne vejo točno, če jih imajo dovolj...
Kar nekaj se nas je nato z našo tutorko in najbolj kul profesorjem prakse odpravilo v restavracijo Pig's Ear, ki je zelo fancy na odlično kosilo. Izbirali smo lahko med tremi predjedmi, tremi glavnimi jedmi in tremi sladicami, vse pa je zvenelo in izgledalo čudovito. Cena glede na hrano sploh ni bila visoka - 25 evrov za odličnega prekajenega lososa z irskim kruhom, algami in kumaricami, račje bedro z masleno zelenjavo in krompirčkom ter suhimi slivami prekajenimi s čajem ter božansko čokoladno pito postreženo skupaj s karamelnim sladoledom iz slanega irskega masla. Kosilo je bilo res vrhunsko, vsak je dobil še kozarec vina in kavo ali čaj.
Končno sem se vsaj približno umestila nekam in našla prijatelje.

In se je začelo

Ob desetih mi postane dolgčas, kroženje po mestu in čakanje na začetek šole.  Odpravim se  do šole, po stopnicah navzgor, veliko ljudi čaka pred sobo številka 25.  Postavim se ob steno in čakam še sama, čez petnajst minut se odprejo vrata, vstopimo v učilnico, sedem poleg punce, ki se mi predstavi kot Sophie, zrave n+mene sede druga in se predstavi kot Dorieanne.
Vstopijo profesorji, prvega ne razumem, ko na hitro nekaj pove z izrazitim irskim naglasom ampak počasi se navadim. Dobimo splošne informacije in ena izmed profesoric nas nehote malo prestraši, z vsem kaj bomo mogli narediti, kako to in ono in tretje. Preselimo se v drugo sobo in začnemo Breaking the ice session. Najprej se pogovarjamo s sosedom, v mojem primeru z Dorrieanne, potem pa se v krogu predstavimo, kdo si, od kod, kaj je tvoja najboljša izkušnja s hrano, tvoja prva in tvoja najslabša. Zanimive zgodbice, zanimivi ljudje. Ko pridem na vrsto, mi je lažje, ker nisem edina tujka, ampak vseeno se velika večina zazre vame, sploh,ko jim povem, da sem v Dublinu komaj od četrtka, še profesorju se zdi zanimivo.
Z Dorieanne se odločiva, da greva skupaj na kosilo, pa se nama kmalu pridruži še Rob, ki mi prijazno izkaže svojo navdušenost nad Slovenijo. Naenkrat nas je devet, Rob nas odpelje v lepo in poceni restavracijo, nato pa se spet odpravimo nazaj.
Razdelijo nas v skupine, jutri se v teh skupinah odpravljamo na mystery tour po Dublinu, da se medsebojno bolje spoznamo in da spoznamo restavracije  in hrano.
Poskušanje uniforme je bilo zabavno, čeprav mi je bila še najmanjša prevelika, ampak bomo že. In ja, v petek dobim tudi set kuharskih nožev, z mojim imenom vgraviranim v njih. That is just awsome. :)
Komaj čakam jutri, mislim, da je vsakdo izmed mojih sošolcev po svoje zanimiv, seveda si 45 imen ne bom mogla kar tako zapomniti ampak bom že, nekje deset jih že poznam., da jih bom pa bolje spoznala, pa bo še trajalo.

Vsak dan se kaj lepega začne...

jutri se bo začelo zares. Induction week se bo začel tudi zame, množica novih ljudi in v meni nova pričakovanja, novi strahovi, veliko vprašanj, odgovori bodo sledili jutri. Spoznala bom nove prijatelje, imela bom super sošolce, to sem se odločila, ljudje, ki se odločijo za študij kulinarike so kul, ker imajo radi hrano, vsak, ki ima rad hrano je kul.
Večer se je že spustil nad Dublinske ulice in moje pričakovanje se veča, samo še malo, kmalu bo nov dan. In vsak dan, se nekaj lepega začne. Jutri se bo zame začela študijska izkušnja,  pravijo, da so to najlepša leta, če se jim le prepustiš, naj bodo tudi zame takšna. Končno bom našla prijatelje tukaj, čeprav, bo še verjetno trajalo, da jih zares najdem. Jutri je nov dan, nov začetek, majhen korak do velikih sanj...

Lutanje po Dublinu

Brez nekega cilja, samo opazovanje in lutanje okoli. Nedelja, skozi sivino neba se prebija vsaj nekaj sončnih žarkov. Ura je pol desetih, ulice so polne turistov, trgovine so zaprte, nekaj kavarn je že odprlo svoja vrata. Brez začrtane poti korakam po ulici, nato navzgor po naslednji in na levo, pa še desno in čez most. Temple bar, smerokaz proti gradu in potem lutanje naprej. Spomnim se ene ulice, pa zavijem na drugo, pridem na ulico, ki sem jo iskala pred dvema dnevoma, najdem to, kar sem iskala. Saj ne vem, če bom spet našla, v četrtek moram tja, bo že nekako. Lutanje spet v drugo smer. čez drugi most pa do O ' conell streeta in potem kar naravnost, lep predel Dublina, nato čuden predel, nato spet lep. Drumcondra, nato spet čuden predel, policaji so povsod, nogometna tekma se začenja, to lahko vidiš po Ircih, ki so vsi namenjeni v isto smer, smer stadiona. V majicah verjetno dublinskega nogometnega kluba. Policaji se ti prijazno smehljajo, ti pa izgubljeno ugotavljaš, da mora nekje blizu tega kljub vsemu bit tvoja ulica. Hodiš po še neki čudni ulici in nato zaviješ na desno. 594,593,588 in nato, knčno tista modra vrata na opečnati hiši, številka 581.  Prihod v stanovanje okoli dvanajstih, nekaj čez.  Cimra še spi, tudi drugi niso še posebej dejavni.
Danes bo za kosilo rižota, že včeraj sem se odločla za to. Pa se lotimo kuhanja, deske za rezanje ni, čebulo razrežem na krožniku in se jočem, ker s topim nožem bolj kot režem vse skupaj mrcvarim, riž ki sem ga kupla ni pravi za rižoto ampak zdaj ne gre komplicirat. Ko je vse skupaj v loncu, zalijem z vodo in pustim, da se kuha. Rezultat je pravzaprav presenetljivo uspešen, rižota zelo dobra.
In potem spet dolgočasje, zatopim se v branje knjige, Norveški gozd, spomini na Norveško, pa čeprav naslov ali knjiga sploh nista v vezi z njo.  Želja po Norveški, ki je lepša od zdolgočasene Irske, če ne drugega, so vsaj norvežani lepši od Ircev in hrana boljša...
Morda, pa bom tukaj spoznala lepega Norvežana, saj je lahko tudi Šved ali Danec. Ne bomo tako zelo zbirčni.

Dublin

V četrtek se je začelo zares. Odhod na študij v tujino, velika pričakovanja in velik strah. Do Dublina sem uspešno prišla in tudi do stanovanja. Ulica na kateri stanujem, izgleda približno enako kot tisoč drugih. Opečnate stavbe z raznobarvnimi vrati in nekaj drevesi. Moji sostanovalci so prijazni, pazijo name in poskrbijo, da je vse v redu. Tudi stanovanje ni slabo, samo nekaj domačnosti manjka v njem, tiste topline in občutka, da si zares doma.
Sprehodi po Dublinskih ulicah so zanimivi, a kaj, ko začne osamljenost takrat še bolj pritiskati...
Biti samostojen v tem velikem svetu, ob ljudeh, ki jih samo napol razumeš in se trudiš, da ti lahko vse uspe. Težko je, komaj čakam sredo, da spoznam svoje sošolce in najdem nove prijatelje, da bo vse skuapj nekoliko lažje.
Spoznala sem nočno življenje Dublina, le- ta prav zares živi tudi ob 2,3,4 zjutraj. Ne glede na starost, se ljudje odpravijo v pube in pijejo pivo kot da je voda. Neko čarobnost daje  nočno/ zgodnje jutranje dogajanje mestu, vse se zdi zanimivo in živo v nasprotju z Mariborom.
Upam, da bo osamljenost hitro odšla ter da se bo hrepenenje po domačnosti ustalilo v prepričanju, da bom nekje to domačnost tudi našla.