ponedeljek, 31. oktober 2011

Dolga odrezanost od sveta

Dandanes se res počutiš odrezan od sveta, če nimaš inteneta, sploh, če si daleč, predaleč od doma. Zdaj imam končno internet in čas, da napišem nov post. V času brez interneta sem se uspešno preselila, kar je pravzaprav razlog za mojo drezanost od sveta, ampak hišaje super, moja soba je fajn, velika in udobna. Moji sostanovalci so prijazni in zabavni, mislim, da smo se kar dobro ujeli.
Prejšnji teden je bil torej razburljiv, selitev je potekala v redu, razen da si očitno nisem sposobna naročit taksija. No, naročila sem ga že, ampak le - ta ninikoli prišel. Ne maram Irskih taksijev...
V šoli je bilo kakor zmeraj zanimivo, sploh pri praktičnem pouku, kjer smo ta teden kuhali zares okusne stvari, potem pa smo v sredo odšli še na meal expirience v restavracijo z Michelinovo zvezdico in jedli odlično kosilo. Sama sem jedla lososa ( gravlaks) z jabolkom in hruškovo- gorčično omako, komb inacija je bila božanska. Za glavno jed sem jedla neke vrste Irish stew s prekajenim pire krompirjem in poširanim zeljem, kombinacija je bila odlična. Sladica paje bila prav  tako božanska, topel čokoladni mousse z limetinim sladoledom na kavinem želeju s karamelnimi hrustavčki.  Odlično kosilo v simpatični restavraciji.
V četrtek smo imeli prvi razredni party in moram priznat, da je bil fajn, kljub temu, da se nas je od 64 zbralo morda 25. Malo smo pili, malo plesali in se predvsem pogovarjali, trudli smo se, da smo se pogovarjali z različnimi osebami, ki jih še ne poznamo tako dobro. :)
V petek sem dobila prvi obisk, prišel je ata in zdaj je končno spet nekaj domačnosti v meni in ja, božične dekoracije so povsod, kar me spominja na to, da bo december kmalu in jaz bom doma, končno!
Ta teden imamo midterm break, kar pomeni malo počitnic, no vsaj od predavanj, saj je dela kljub temu še veliko, ampak potrudila se bom in naredila čimveč stvari tako, da bodo kvalitetno narejene. Ta Irski sistem sploh ni tako slab, čeprav je veliko sprotnega dela, mislim, da je dobro zastavljen. Zaenkrat na faksu uživam in upam, da ostane tako. :)

četrtek, 20. oktober 2011

Ostrige, robčki, sneg in še kaj....

Vsak dan se prebudim v temno in mrzlo jutro, ko bi najraje ostala v postelji pa me kljub temu neka nevidna sila izvabi iz toplega objema odeje, da se podam po umazanih mestnih ulicah. Zjutraj ponavadi piha veter in mrzlo vreme me na poti v šolo brez problema zbudi. Z nahrbtnikom in usnjeno torbo v kateri so spravljeni noži se včasih počutim zelo nenavadno. Zdi se mi, kot da te vsi opazujejo, kaj nosiš v tej črni stvari, kadar grem v trgovino takoj po pouku, pa je vse skupaj še bolj čudno.  Torej vsak torek in sredo, se zjutraj odpravim v šolo s torbo v roki, da se pripravim na praktični pouk. V torek smo se učili o ribah in školjkah, se naučili, kako filetirati ploske in okrogle ribe ter jih pripraviti. Prav tako pa smo se naučili odpirati ostrige, ko si jo odprl, pa si jo seveda moral še pojesti, nič kaj gurmanskega ni na tej sluzasti zadevi, samo zelo slan in hladen, žvečljiv kos nečesa, kar je bilo še pred par minutami živo.  Pravilen način, da ostrigo poješ je, da jo žvečiš, če jo pogoltneš, ne začutiš okusa nam je povedal Mairtin, ampak tole žvečenje je zelo neprijetno in, če je okus ta prevelika slanost, kot da bi pil morsko vodo, potem res ne vem, kaj je na tem tako zelo posebnega.
Sreda je kar se glede hrane tiče veliko boljša izbira, saj imamo Pastry in pečemo sladice, že tretji teden zapored smo se podali v ta neskončni svet pit in napekli različne dobrote. Pikanova pita je bila naravnost odlična, tudi ostale niso bile slabe in pouk je minil neverjetno hitro, teden pa tako ali tako zelo hitro mine, če imaš pouk samo do četrtka, petek pa prost.
In tako se je eno odštevanje že skoraj končalo, odštevanje do selitve namreč. Sobota je neverjetno blizu, jutri bo pakiranja zelo veliko, danes sem poskrbela še za malo več prtljage, zapravljala sem in se pripravila na zimo, bolje rečeno na sneg, ki ga napovedujejo in se ga Irci nekako bojijo in veselijo hkrati. Na irskem je že ob najmanjšem snežnem metežu pravi kaos, zaprte šole, trgovine, letališča.
Mrzlo vreme pa prinaša tudi prehlade in s tem zanimivost, ki me je pravzaprav zelo presenetila. Na Irskem prodajajo slovenski izdelek - robčke Paloma! Danes nisem verjela svojim očem, ko jih je sošolka vzela iz torbe, sem sredi ure navdušeno ugotovila, da je to nekaj domačega, znanega.  Ta teden je res zanimiv in razburljiv, tudi zaradi dejstva, da bo kmalu tukaj december in prihod domov. Božične dekoracije že krasijo trgovine, sama pa že nestrpno odštevam dneve, pišem sezname za darila in si pripravljam ideje.
In da ne pozabim, še ena dobra novica zame, decembra bom najverjetneje delala v restavraciji in to ne kakršnikoli, ampak odlični restavraciji z enim najbolj kul chefov, ki si jih lahko zamisliš! :) ( Ne, ni Andrej Kuhar, je pa kljub temu vrhunski chef, z veliko mladnostne energije in kreativnosti)
Je življenje še lahko lepše, kot to? Verjetno se še kaj najde, prostora za nadgradnjo mora biti nekje nad nebom še veliko, a zaenkrat se mi zdi, kakor, da se še nisem zbudila iz dolgega spanca, ko gre samo navzgor... se slej ko prej obrne tudi v drugo smer, a upam, da se to zgodi čim kasneje.

sobota, 15. oktober 2011

Odštevanja

Še en oblačen dan,  sproščeno sobotno dopoldne s sprehodom po mestu in sledenje toku ter utripu mesta, ki te še posebej ob sobotah kar potegne vase. Povsod po centru mesta je polno sproščenih ljudi, domačinov in turistov, ki se prepletajo med hojo in nakupovanjem in fotografiranjem znamenitosti. Danes se je zraven vsega tega dogajanja precej neopazno odvil tudi protest proti kapitalizmu na enem izmed manjših trgov v mestu.  Ta vrvež in utrip me vsako soboto spravita v dobro voljo, med množico nisi nikdar osamljen pa čeprav si zares sam.
Počasi oktober sledi toku leta, prav kakor jaz  sledim toku dogodkov in počasi, odštevam, zmeraj nekaj. Še 62 dni do prihoda domov, še 7 dni do novega stanovanja, še dan in nekaj ur do novega ponedeljka...
Odštevanja, zmeraj, počasi, pričakovanja, vsak dan nova ali nekatera samo znova ponavljajoča se. Sobotni večer se počasi odvija, glasba, nekaj slovenske za pridih domačnosti in nekaj indie rocka za vzdušje, nekakšno zasanjano, melanholično in nostalgično počutje z nekoliko želje po pisanju, da ne pozabim, kako to gre, ko ti metafore spolzijo skozi konico svinčnika ali po novem tipkovnico v pesem, takšno ali drugačno, v vsakem primeru pa mojo.  Da pa vas, dragi potencialni bralci bloga ne pustim praznih rok objavljam še pesem, takšno za zasanjane večerne ure ali pač za kakršno koli razpoloženje podobno mojemu:

V nekaterih prazninah so prostori brez dimenzije,
V praznih prostorih so razpoke v katerih se nabira svetloba,
V prazninah so ujete misli,
V njih se nabira nasičenost vsakdana.
Spomini so ujeti v praznih prostorih.
Napolnjenje praznine so prazne,
Brez bledice večera,
Se svetloba razgrne v razpoke.

This cloudy Saturday has started with a walk around the city, this city full of busy but relaxed  people. This hustle and bustle of people always puts me in a happy and weird mood but its so nice when you have the time to do nothing. Tourists taking photos are everywhere and then there are Irish and me, i don't even know if I am a tourist or a citizen, I cannot really define myself.
I can't wait next Saturday when I'm moving to the new place where i hope i'll feel safer and more at home. 
Only 62 days left... and i'll be home. Home sweet home, counting the days to go home and see my friends and family and all the people i really miss, there won't be that loneliness which i feel here, just happiness to be somewhere i belong. 

petek, 14. oktober 2011

Lenobno siv petek

Teden je minil kot bi mignil, vreme pa se ni kaj dosti spremenilo, nebo je kakor zmeraj sivo oblačno. Ob petkih nimam predavanj, ponavadi grem v knjižnjico in naredim stvari, ki jih moram, tokrat pa sem vse že naredila in, ker sem še malo bolana sem se odločila, da se naspim in preživim en lenoben ne deloven dan. 
Spala sem do devetih in potem še kar nekaj časa preživela v postelji ob branju knjige, počakala da so se vsi prebivalci tega stanovanja odpravili po svoje, si skuhala odlične špagete s smetanasto gobovo omako in nato malo pometla stanovanje in se trudila pomit stranišče kar pa je brez pripomočkov rahlo nemogoče, zato je ostalo samo pri očiščenem umivalniku. 
Ta tišina, ko ni nikogar v stanovanju je tako čudovita, sedim na kavču in opazujem izgradnjo betonskega sivega objekta zraven naše hiše, pijem čaj in jem bananino pecivo s čokoladno glazuro, ki sem ga spekla včeraj zvečer.  Ta trenutek mi prav nič ne manjka, ob sebi imam dobro knjigo, dobro glasbo, dober čaj in dobro pecivo. Tudi občutek osamljenosti me še ni zagrabil in morda, me tudi ne bo. 
Počasi že razmišljam o novem stanovanju in upam, da mi bo lepo in prijetno, komaj čakam, v dobrem tednu bom imela svojo sobo, veliko kuhinjo in tri prijazne in zabavne sostanovalce. 

sreda, 12. oktober 2011

dan na dan in iskanja....

Včasih se iščem med ljudmi, spet drugič med kraji in potem pristanem na mestu, morda ne vedno na tistem, kjer si želim, ampak vsaj zmeraj obstajam. Vsa iskanja stanovanj so se končno zaključila z današnjim ogledom, že ob vstopu sem začutila, da se tukaj vsaj malo počutim doma, stran od doma. Toplina, ki so jo oddajali moji bodoči sostanovalci me je že prvi trenutek prevzela, ko sem odhajala, pa se mi je kar smejalo. Končno, se selim nekam, kjer bom lahko vsaj malo bolj domača sama s seboj. :)
Trud in vztrajnost se očitno vedno dobro obrestujeta. Skoraj popoln dan, malo sonca, veliko smeha, praksa in gastronomija, ki je bila enkrat za spremembo zelo zanimiva ali pa se je danes vse smejalo v meni, iz nekega neznanega razloga. Počutim se sveže zaljubljeno in ta občutek je prečudovit, ta ljubezen pa je očitno namenjena novi sobi še bolj verjetno pa novi kuhinji. :)
Iz včerajšnjega slabega dne in današnje slabe volje nekje vmes med soncem in utrujenostjo ogledovanja stanovanj, sem izluščila pravzaprav zelo lep dan. Danes nihče ni metal surovega krompirja vame in tudi moji kuharski noži niso padali ven iz torbe kar tako. Moji sadni tartleti so zgledali lepo in tudi hruškova pita je dajala vtis začetne profesionalnosti. Z dobrim občutkom naprej in v nov dan, tokrat nekoliko lažje, z bremenom manj in pogledom v boljše, lepše in srečnejše bivanje tukaj v tem hladnem in zame mnogo prevelikem Dublinu.
Tukaj pa je še obljubljena slika v kuharski uniformi.

ponedeljek, 03. oktober 2011

Ready for service!

Uniforma za strežbo pripravljena, youtube me je naučil, kako zavezat kravato, v moški srajci in kravati se počutim zelo, moško.Ampak, bom znala vsaj možu pomagat zavezat kravato, nekov v prihodnosti. :)  V ponedeljek strežem, še nikoli nisem, nov izziv zame, verjetno bo zanimivo.  Kuharska unifora je v omarici, tako da slika sledi, ko jo bom dejansko imela.... :)
Uniform ready for the first challenge, but this is on Monday, i still have time. Chef's  uniform is in the locker, i'll upload a picture when i will actually have it. :) Youtube is really a good thing, i have learned how to tie the tie. And now I can do it quite well, I'm not a man so I don't need to worry about that.

sobota, 01. oktober 2011

Siv in deževen dan s kančkom jesenske zasanjanosti

Jesensko listje odpada in se lepi na mokre pločnike ulic. Skozi okno se vidi tista sivkasta svetloba, dež je ponehal, ulica ima pridih nepričakovane  spokojnosti, ki jo tu in tam zmoti mimo brzeči avtomobil ali v vetrovko oblečeni pešec.
Lenobnost se je naselila vame, brez občutka krivde ne počnem ničesar in se prepustim dolgočasenju, a kmalu  me zajame neprijetna osamljenost, ki je zmeraj prisotna, sploh ob vikendih Danes se vsaj nekaj dogaja, v stanovanju je naseljena tista potovalna mrzlica, trije pakirajo svoje stvari, poljak, moj novi sostanovalec razpakirava, prišel je pred kakšno uro. V zraku je čutiti nekakšno napetost, pa se me ne dotakne.  Rada bi odšla na sprehod, pa vem, da me bo osamljenost na takšen dan samo še bolj stisnila.
 Zakaj ne more biti že ponedeljek?
nekoč nisem marala ponedeljkov, zdaj za vsakim petkom že nestrpno pričakujem ponedeljek, pa tudi, če je tako lenoben in deževen kot ta sobota, vsaj v šoli sem in se nekaj dogaja, učim se. Ne grabi me domotožje od prvega trenutka, ko odprem oči, ker se zbudim in si rečem, danes je ponedeljek, spet se bom naučila nekaj novega in poklepetala s sošolci, najverjetneje o stanvovanju, ki ga še vedno iščem.