petek, 25. november 2011

November...

je takšen siv mesec, malo lenoben, da te ripravi na zimo in po navadi je žalosten. Moj november je drugačen, poln dogajanja na vseh področjih. Dnevi se vihravo spreminjajo, moje počutje niha med spektričustev in občutij.
Dublin je mrzel z majhnim pridihom zime in vedno večjim božičnim vzdušjem. Tema hitro pade na ulice, tam nekje okoli štirih, zato se božične lučke vidijo dolgo dolgo in vse dekoracije in vsi ljudje na ulicah, dajejo vedeti, da božič prihaja. To zgodnje božično vzdušje mi je zdaj pravzaprav všeč, ker budi pričakovanje in me opominja, da samo še malo, še 21 in bom doma.
Zadnji dnevi so podrejeni šoli, ker se semester vztrajno bliža koncu in s tem roki za oddajo portfoliev in seminarskih nalog. Enkrat za spremembo sem organizirana dovolj dobro, da mi bo najverjetneje glavnino dela uspelo opraviti do sredine naslednjega tedna, potem pa še slike in oblikovni popravki in bo pripravljeno za printanje. Pisanje portfoliev je tako lahko prav zabavno, samo najti moraš način in cilj, zakaj si pravzaprav prizadevaš. Nisem zaman napisala 65 strani receptov in raziskave, mnogo sem se naučila in nekoč, mi bo ta portfolio morda prišel tudi prav, ko bom iskala službo. Še nikoli nisem delala v kuhinji, zato še bolj nestrpno odštevam in čakam prihod domov, ker pomeni tudi delo v kuhinji super restavracije, komaj čakam!
No, da pa ne bo november kar tako, ni le poln dela in šolskih obveznosti, je tudi zabaven in vesel. Konec oktobra,začetek novembra sem imela prvi obisk, prišel je ati in v sredini novembra sem dobila še drugi obisk, L. si je želel raziskati  Dublin in je čas izkoristil tudi zato, da me je obiskal. Dublin imam raje, od prejšnjega petka, saj od takrat vem še za en lep park, v katerega lahko zaidem ob lepem vremenu, poleg tega pa vsebuje še kip Oscarja Wilda, no, ta kip je sicer nekoliko ponižajoč zanj, ampak je pa njegov.  Če mi je kaj všeč na Dublinu, so to parki ob lepem vremenu, mariborski park je čudovit in prav takšni so tudi parki tukaj, lepi, zeleni z ribniki in labodi in starimi drevesi in ljudmi vseh generacij. Obožujem nedeljske popoldneve preživete v parku, ko samo sediš in opazuješ mimobežeče ljudi, kako uživajo v dnevu, kose na običajno sivem nebu vsaj za nekaj trenutkov pokaže sonce.
November se torej počasi izteka, da bo dal prostor enemu najlepših in hkrati najbolj depresivnih mesecev v letu, decembru. Jaz ga že pričakujem in upam, da bo vesel. :)

sobota, 12. november 2011

Martinovo?

Tukaj na Irskem, je 11.11. 20011 minil, kakor vsak normalen dan. Petek, zame prost dan, z deževjem in oblačnostjo in sedenjem za knjigami v sivi knjižnjici, ki ob velikem deževju zamaka.
Vino? Tukaj je drago, preveč drago, vino vv tetrapaku stane 8 evrov, vino v steklenici pa 4? Kako  je to mogoče, ne vem, morda pa bom odgovor na to še našla.
Tukaj  na 11.11 ne praznujejo martinovega, ne pijejo prevelikih količin vino, no pravzaprav jih, če je to petek, tako kot včeraj. Ampak ne jedo martinove pojedine z raco/gosko, rdečim zeljem in mlinic. Niti zares ne vem, če poznajo nekaj takega kot so mlinci, morda je to za njih spet nekaj novega.  Pogrešam martinovo kosilo, dušeno rdeče zelje v kombinaciji z jabolki in mlinci, mmmmmmm. Morda si bom prav zares kupla raco ali gosko in jo spekla, pripravila rdeče zelje in morda celo mlince in bom imela martinovo pojedino, pač en drug dan.
Še po 2 mesecih, vedno znova pogrešam nekatere stvari in komaj čakam, da bo december. Prezgodnje božične dekoracije v trgovinah in božični okraski po ulicah, že nakazujejo, da bo Božič kmalu, dokaj, December se približuje in nestrpno ga pričakujem, saj je samo še odštevanje do 16. decembra, še 34.
In potem, bom spet med tistimi, ki jih imam rada in še delala bom, v čudoviti restavraciji ob super šefu, zame trenutno skoraj najljubšem! (Ja, še Andreja Kuharja mu je uspelo premagat pri meni, samo še Tomaž Kavčič je boljši Slovenski šef zame). Nestrpno pričakovanje, a do takrat bo tudi še veliko dela, v ponedeljek imam prvi pisni izpit, portfolio še ne vsebuje slik in vseh raziskav, pa sem že na 50 straneh, zaenkrat mi gre kar dobro, bomo vidli, če se bo tako tudi nadaljevalo.

petek, 04. november 2011

Jesen s pridihom božiča

November se je začel počasi, kakor se za jesen spodobi.  Prvič, da za 1. november nisem postopala po grobovih in bila morbidne volje. Daleč od vseh teh ceremonij; za Irce je 1. november pač navaden dan.  Seveda pa z velikim veseljem praznujejo Halloween in to kar cel teden pred dejanskim datumom, so že bili  partyji vsepovsod. Kar mi je všeč pri Halloweenu so  buče, ker dajo tisti pridh jesenskosti k vsemi in s pozitivno oranžno barvo popestrijo sivino.
Že od sredine oktobra zmeraj, ko zavijem v kakšno trgovino opazim vsaj nekaj božičnega, zdaj ko pa je november, pa so skoraj vse trgovine že božično okrašene, saj ne morem verjet. Ampak vsaj ena dobra stvar je, vem, da se bliža december z neko neznansko hitrostjo in da je samo še malo, še 41 dni in bom doma! Končno.
Komaj že čakam tisti pridih domačnosti in mojo sobo, danes sem jo sanjala. In da bo videla vse ljudi, ki jih pogrešam in dobila tisot toplino, ki mi je tukaj nihče ni zmožen dati. Irci so precej zadržani ljudje, prijazni ampak brez tiste topline s katero bi pogreli osamljeno dušo.
Review week ali bolje rečeno kratki teden počitnic se končuje, saj sem bila kar produktivna, nisem naredila vsega ,ampak dovolj, da bom lahko lepo ležerno nadaljevala do decembra. :) Morda pa bom mogla še malo prakso zvadit, saj mi korenčki nikakor nočejo biti dovolj naklonjeni, da bi bili vsi enako dolgi/ široki/ visoki. Bomo vidli, vaja dela mojstra, pravijo.