je takšen siv mesec, malo lenoben, da te ripravi na zimo in po navadi je žalosten. Moj november je drugačen, poln dogajanja na vseh področjih. Dnevi se vihravo spreminjajo, moje počutje niha med spektričustev in občutij.
Dublin je mrzel z majhnim pridihom zime in vedno večjim božičnim vzdušjem. Tema hitro pade na ulice, tam nekje okoli štirih, zato se božične lučke vidijo dolgo dolgo in vse dekoracije in vsi ljudje na ulicah, dajejo vedeti, da božič prihaja. To zgodnje božično vzdušje mi je zdaj pravzaprav všeč, ker budi pričakovanje in me opominja, da samo še malo, še 21 in bom doma.
Zadnji dnevi so podrejeni šoli, ker se semester vztrajno bliža koncu in s tem roki za oddajo portfoliev in seminarskih nalog. Enkrat za spremembo sem organizirana dovolj dobro, da mi bo najverjetneje glavnino dela uspelo opraviti do sredine naslednjega tedna, potem pa še slike in oblikovni popravki in bo pripravljeno za printanje. Pisanje portfoliev je tako lahko prav zabavno, samo najti moraš način in cilj, zakaj si pravzaprav prizadevaš. Nisem zaman napisala 65 strani receptov in raziskave, mnogo sem se naučila in nekoč, mi bo ta portfolio morda prišel tudi prav, ko bom iskala službo. Še nikoli nisem delala v kuhinji, zato še bolj nestrpno odštevam in čakam prihod domov, ker pomeni tudi delo v kuhinji super restavracije, komaj čakam!
No, da pa ne bo november kar tako, ni le poln dela in šolskih obveznosti, je tudi zabaven in vesel. Konec oktobra,začetek novembra sem imela prvi obisk, prišel je ati in v sredini novembra sem dobila še drugi obisk, L. si je želel raziskati Dublin in je čas izkoristil tudi zato, da me je obiskal. Dublin imam raje, od prejšnjega petka, saj od takrat vem še za en lep park, v katerega lahko zaidem ob lepem vremenu, poleg tega pa vsebuje še kip Oscarja Wilda, no, ta kip je sicer nekoliko ponižajoč zanj, ampak je pa njegov. Če mi je kaj všeč na Dublinu, so to parki ob lepem vremenu, mariborski park je čudovit in prav takšni so tudi parki tukaj, lepi, zeleni z ribniki in labodi in starimi drevesi in ljudmi vseh generacij. Obožujem nedeljske popoldneve preživete v parku, ko samo sediš in opazuješ mimobežeče ljudi, kako uživajo v dnevu, kose na običajno sivem nebu vsaj za nekaj trenutkov pokaže sonce.
November se torej počasi izteka, da bo dal prostor enemu najlepših in hkrati najbolj depresivnih mesecev v letu, decembru. Jaz ga že pričakujem in upam, da bo vesel. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar