Diši po cimetu...

... decembra, ko se bližajo prazniki in se domača kuhinja spremeni v majhno pekarno, zmeraj diši po cimetu in klinčkih in vaniliji. Nisem še doma, pa me je božični vonj že zasvojil, odločila sem se, da spečem cimetove polžke, malo za sprostitev po izpitu in pred drugim, jutri.
Danes sem opravila prvi praktični izpit in nisem povsem zadovoljna. 66% ni slabo, ampak sama nad samo sem razočarana, ker vem, da znam stvari skuhat boljše, kot sem jih. Stres  me zmeraj precej zmeša in naredi iz mene zmedeno capljajoče dekle, ki izgleda, kot da ne ve kaj počne, čeprav sem uspešno končala vse jedi. No uspešno, o tem bi se dalo razpravljat. :)
Jutri imam pastry exam in pečem jabolčno pito, žemljice ter kuham creme anglaise in okrašujem krožnik s čokolado. Sliši se precej enostavno, a resnici na ljubo, ni.  Naša profesoricaje zahtevna in si želi perfektno jabolčno pito na lepo okrašenem krožniku in žemljice, ki bodo imele enake majhne luknjice v mehki sredici.   Sama od sebe pričakujem, da bom to zmogla, ampak izvedba ni preprosta, sploh ne, ko si pod stresom.

Zdaj pa še malo nazaj k cimetovim polžkom. Cimet diši tako prijetno božično, da te zasvoji s tem vzdušjem topline in veselja.  Imela sem recept, pa ga nisem čisto dobro prebrala in sem naredila malo po svoje, ampak so odlični.  In tudi preliv je narejen z grškim jogurtom, ne z maskarponejem ali kremnim sirom ampak je odličen.
Vsaj z nečim danes sem zadovoljna, morda na to vpliva ta prijetni vonj in seveda dejstvo, da bom pa zdaj že kmalu doma, samo še 2. :)

Še slika, sveže pečeni, direktno iz pečice. :)