torek, 27. marec 2012

Poletnost

Tako lepo je, ko te čivkajoči ptiči in sonce zbudita na torek, ko imaš porst dan in se odrpaviš po mestu, kjer so ljudje veseli in jim je vroče tudi v kratkih majicah. Marec je, a ljudje vkratkih hlačah s sončnimi očali in sladoledom v roki v zadnjih nekaj dneh niso izjema. Pregovorno mrzla, siva in vetrovna Irska, se koplje v soncu in toploti. Čudovito je, tako preprsto.
Kakor zmeraj, kadar je lepo vreme, se odpravim v park. St Stephen's green, kjer se danes tre ljudi in so koščki živozelene trate zasedeni z raznoraznimi ljudmi, ki uživajo to lepo pomladno poletnost. Najdem kotiček blizu ribnika, v katerem se kopajo race in sedem pod brezo, da se lahko nanjo naslonim. Čeprav imam esec še zmeraj r v imenu, sedem na travo, ker je toplo in me sonce prijetno greje. Odprem knjigo in se potopim v ta surrealistični svet Harukija Murakamija, na lep sončen dan ob cvetočih drevesih in živžavu, ker je park poln, morda celo prepoln ljudi. Lepo je, še en čudovit dan. Tako preprosto, ko imaš občutek poletnosti in si srečen, ker te spominja na počitnice in morje in sladoled.
Na poti domov se ustavim še v knjigarni in preletim veliko knjižnih polic, na katerih je toliko knjig, ki jih še moram prebrati, še toliko pesmi, ki jih nisem uspela. Saj imam čas, počitnice so blizu in kmalu, čisto malo še pa bom doma. :)

nedelja, 25. marec 2012

Sonce, cvetoča magnolija in Murakami

Zunaj je tako lepo pomladansko,sonce je in ptički pojejo že od jutra, v katerega sem se prebudila malo zmedena, ker nisem vedela, ali se je moja ura samodejno prestavila ali sem še zmeraj eno uro na boljšem.
Odločam se ali naj grem plezat ali raje v park brat knjigo, ker je sonce in prav lep pomladen dan. Cvetoče magnolije krasijo vrtove teh starinskih rdeče opečnatih hiš, trava je temno zelena in narcise cvetijo. Obožujem to pomladansko sonce, ki te pogreje in naredi dan tako prijeten. Morda je bolje, da grem zdaj v park, potem pa se popoldne odpravim še plezat, da bo nedeljski dan tako popolno zaokrožen, zvečer imam še zmeraj čas, da preberem še enrkat skozi zapiske za jutrišnje preverjanje znanja in nenazadnje začnem jutri komaj ob pol dveh, še ogromno časa imam za takšne stvari, zdaj pa se bom odpravila v park in brala Murakamija, jedla čokolado in uživala v soncu, ker je pomlad.

sreda, 21. marec 2012

Bluzenje

V tišini hiše preživim še en popoldan, skušam se učit, pa me ta snov ne pritegne najbolj. Toliko sme že slišala o lipidih in ogljikovih hidratih in predebelih ljudeh, da imam dovolj zavedanja, da bom nekoč imela diabetes ali pa srčnožilno bolezen in morda se bom bala hrane, ker skoraj vse kar poješ vsebuje aditiv ali pesticid ali kak spremenjen gen. Ne, danes mi učenje preprosto ne leži, tolažim se, saj bom jutri, bom odšla v knjižnjico, tam se je lažje učit, pa še knjige lahko berem in naredim izpiske namesto da berem 300 čudnih slideov.
Gledam skozi okno in ugotavljam, da  se belo sivi oblak, ki se razteguje čez celotno nebo ni prav nič premaknil, morda se je samo še zgostil in daje to neprijetno svtlobo, ki me  nežno potiska v lenobnost in morda celo spomladansko utrujenost.  Takšen dan je, da bi ga preživel v postelji ali morda celo kar prespal.
Sama sebe moram spraviti v neko gibanje, v neko zavest, da ne bodo moji možgani preveč na off med tem reading weekom.
Z glasbo se skušam spraviti v tek, v pogon, pa sem preveč lena, raje sedim na postelji, berem knjigo in poslušam MGMT. Spomnem se koncerta, decembra je bilo, blazno mrzlo ampak super fajn, ko še nisem vedela, kaj pomeni hipster in kaj je pravzaprav indie rock, čeprav sem ga nezavedno že prej poslušala. Marsikaj se lahko naučiš in, ko smo že pri hipsterjih, baje sem tudi jaz takšen tipični hipster, samo še ta velika očala z debelim črnim okvirjem potrebujem. Sem mar res hipster? Raje bi bila hipi,  ali pa pač zgolj jaz. Ne rada se povežem z zvišenimi kvazi umetniki, ki so hipsterji in neverjetno samovšečni. Nisem umetnik, no vsaj nima se za enega izmed njih in tudi pretirano samovšečna nisem, hja, morda pa sem neke druge vrste hipster. Pri glasbi priznam, da raje poslušam kaj bolj alternativno samosvojega, ampak pravzaprav je tudi to danes že skoraj tako popularno kot ves pop, ki ga masovno slišiš po radiu. Je danes sploh še kaj tako ne videnega in ne slišanega, da bi osupnilo svet?
Danes se mi očitno da napisat neke vrste blog post, ki pa je navadno skropucalo misli, ki me v tem že skoraj preveč lenobnem trenutku prevevajo. Bom raje vzela knjigo v roke in se prepustila Murakamiju, da me ponese v absurdno realistični japonski minimalizem, ki je v svoji majhnosti tako popoln.

sobota, 17. marec 2012

Bolezen, St. Patrick's day in ljubezen

Se sprašujete, kaj imajo te tri besede skupnega? Če ne drugega, imajo skupni imenovalec in to sem jaz. Danes je St. Patrick's day in jaz sem v središču dogajanja, no v Dublinu, ampak bolezen je nekako hotela, da ostanem doma, namesto, da se udeležim tradicionalne parade in množičnega pijančevanja.  No temu zadnjemu, se z lahkoto odpovem in tudi precej lahko se mu je izogniti, težje pa se je izogniti vsem reklamam za alkoholne pijače, vsem zelenim stvarem, irskim zastavicam in okrasitvam, detejicam in posebnim ponudbam. Hja, St. Patrick's je za Irce zelo pomemben praznik in jaz to spoštujem. Pravzaprav, veste sploh, kdo je bil ta sveti Patrik?
Namesto rajanja in druženja sem sama, v postelji in za računalnikom, ampak imam še nadaljna 3 leta, da lahko izkusim ta praznik. Danespa bom raje ob čaju in filmu poskušala izgnati bakteije ali viruse iz svojega telesa, ker jih imam po dobrem tednu že dovolj. Naslednji teden imam reading week in kljub obilici dela, ki ga moram naredit, si želim lepo vreme in to, da bom zdrava in bom odšla v park, s knjigo v roki in bom samo uživala v parku, ker lahko.
Ta vikend tukaj na Irskem je za praznovanje svetega Patrika in tudi materinskega dne, a večini predstavlja dober razlog za pijančevanje, prav kakor Slovencem to predstavlja Planica, ta Planiški vikend je bil poseben, lep in uspešen in spet je v meni prebudil željo, da se udeležim tega v naslednjih letih, morda bodo drugo leto velikonočne počitnice ravno v tem času in potem bom prav zares šla na ogled vsaj ene tekme, vzdušje mora biti fascnantno in glede na to, da so mi smučarski skoki zelo pri srcu, mislim, da bi v tem uživala.
No, pa da se dotaknem še zadnje besede v naslovu. Pomlad je tako prijeten letni čas, ko se vse prebuja in znova zaživi, naravnost idealen je tudi za ljubezen. V meni zmeraj prebudi tisto prijetno hrepenenje po dvojini, tudi letos ga je in morda, prinese kaj dobrega. Prepustila se bom in uživala to lepo irsko pomlad.

petek, 09. marec 2012

Koncert

Prvič, kolikokrat sem že izrekla to besedo, odkar pa sem v Dublinu, pa se zdi, kot da jo uporabim še veliko pogosteje. In tudi tokrat je bilo spet nekaj prvič, včerajšnji večer je bil zato še toliko bolj čudovit.
Kljub bolečemu grlu in ne preveč dobrem počutju, sem se odpravila na koncert, moj prvi tukaj v Dublinu. Koncert Yanna Tiersna se je včeraj odvil v koncertni dvorani Vicar street, ki je takšen prijeten prostor, v katerega mislim, da bom še kdaj zašla. Koncert naj bi se začel ob pol devetih in jaz sem ibla tam že ob 8. Nestrpno pričakovanje, ob petnajst čez osem, je prišla na oder instrumentalna skupina, dokaj zanimiva in nato, po kakšne pol ure, so se začele priprave na koncert. Nekaj minut čez devet so na oder prišli glasbeniki z Yannom Tiersenom na čelu, lahko se je začelo, od melanholičnih zvokov do energičnega zvočnega kaosa, ki pa se ob številu raznolikih glasbil in vokalov zlije v preprosto harmonijo.
Koncert, ki je trajal uro in pol, je minil prehitro, ob vsej lepoti in čarobnosti sem se počutila mnogo bolje, orevzelo me je in mi še enkrat znova dokazalo, da Yann Tiersen obvlada in to počne z vsem srcem. Večina, ga pozna zaradi glasbe v filmu Amelie, a njegov novi album, ki ga zdaj predstavlja na turneji, je svetlobna leta daleč od Amelie, a je prekrasen.
Tudi za Yanna je bilo prvič, da je stopil na oder in predstavil svoj novi album, vesela sem, da je izbral ravno Dublin.
Najbolj zabaven trenutek koncerta je bil napoved pesmi z naslovom Fuck me, Yann je povedal, to je lepa ljubezenska pesem za vas, imenuje se Fuck me. Moram priznati, da pesem zveni veliko bolje, kot njen naslov. Proti koncu koncerta je prišla na vrsto tudi moja najljubša pesem novega albuma z naslovom Monuments in v živo zveni prelepo, še veliko lepše, kot studio verzija.  Pravzaprav v živo zvenijo vse njihove pesmi še nekoliko bolj harmonično in glasba te  pritegne še močneje.
Ta prvič, je popoln. Še več dobrih koncertov.
Še povezava do pesmi Monuments:
http://www.youtube.com/watch?v=jF3WyEcgie4&ob=av2e

sreda, 07. marec 2012

Cvetenje

Pomladno razpoloženje, pomladno vreme, pomladno hrepenenje.
Sončen dan, a mrzel in vetroven, primeren za poležavanje s knjigo v roki in smehljanje, ker je svet lep. Vse cveti in barve so malo lepše od tiste običajne sivine. Všeč mi je, da je vse v cvetju in da je ta semester prijetnejši in manj naporen od prvega, saj me bo lepe vreme verjetno z veseljem izvablo v park. Že kar nekaj časa nisem bila v parku, ali zaradi vremena ali pa sem počela druge stvari, tokrat sem se odločla, da grem v park takoj, ko bom lahko, morda že jutri, pred koncertom.
Sem že neznansko navdušena, saj grem jutri na koncert Yanna Tiersna in bom lahko uživala v dobri glasbi, čeprav se tja odpravljam sama, ampak saj navsezadnje grem tja zaradi glasbe ne zaradi česa drugega. Njegov zadnji CD je dober in sem vesela, da bom slišala njegovo novejšo glasbo, vseeno pa upam, da bi v svoj koncertni repertoar vključil tudi kakšno skladbo iz filma Amelie, ker ga pravzaprav poznam zaradi te glasbe.
In da ne pozabim tudi tega, da smo danes pri praktičnem pouku kuhali izjemno okusne stvari, ena najboljših ur, kar smo jih imeli. Jagnječje stegno z zelenjavo, dušeno v pečici za 3 ure je bilo okusno in tako mehko, da se je kar topilo v ustih. Jagnječji ragu je bil izjemno dober, meso mehko, dobro začinjeno in poleg vsega ni imelo tistega premočnega okusa po jagnjetini, zraven smo postregli pire krompir po receptu Joella Rebuchona, kjer daš na 2 enoti krompirja eno enoto masla, ampak verjemite, da je ta pire krompir zares dober in hudo nezdrav poleg vsega. Pripravili smo tudi v pečici pečen krompir, ki smo mu dodali slanino, čebulo in jušno osnovo, prav zares odlično.  Dober dan, z dobro hrano in vremenom, ki se sicer slabša, a je bilo vsaj nekaj časa neznansko lepo. :)

sobota, 03. marec 2012

Še nekaj slik





Melanholija...

... jutranje pomladno sonce me je grelo na sprehodu, zdaj pa se oblačno nebo svetlika v tej turobno belo- sivi svetlobi. Poslušam skrajno melanholično glasbo in čakam na smučarske skoke, da popestrijo moj sproščujoč in lenoben dan.  Pravzaprav ne vem, kaj me tako noro privlači, pri tem športu, ampak morda je to tisti občutek, da lahko človek prav zares leti.  Če bi bila v Sloveniji, bi z veseljem šla v Planico, ampak to zdaj ne bo mogoče, upam pa, da mi uspe it naslednje leto. :)

Spet si ne morem pomagat in se bom bunla nad splošno nerazgledanostjo Ircev, ker se ji prav ne morem načudit.  V petek smo pri informatiki dobili nalogo, da naredimo kratki projekt o nečem, nar nas zanima, vstavit pa moramo par stvari, da vidi, če znamo uporabljat word. Ena izmed zahtev je, da moraš vstavit footnote (opombo) in moji sošolci niso vedli, kaj je to footnote. V naši skupini sem bila edina, ki sem vedla, kaj je to. Mimo dejstva, a ne vedo, kdo je Marcel Proust, grem lahko brez problema, prav tako mimo tega, da nekateri še zmeraj mislijo, da je Slovenija zraven Rusije, da se pa najdejo takšni, ki ne vedo kje je Nemčija, to pa je zame nepojmljivo.  Včasih se počutim tako čudno, ko vem te stvari, jih povem, ampak nočem izpast arogantno, pa me sošolci kljub vsemu pogledajo po strani, ko vem stvari, za katere oni še slišali niso.
Ta vikend me nežno spremlja melanholija in sončno popoldne ,ki se je sprevrglo v deževen večer, mi prav paše, tako lenobno, z dobro glasbo, morda kasneje še s knjigo v roki, prijetno v glavnem, si želim preživeti večer. Včeraj zvečer sem pogledala film z naslovom Garden state, tako čudno zanimivo prijazen, všečno za sproščujoč večer.