četrtek, 26. april 2012

Dež

Dežuje, že drug dan zapored. Koprenasto sivon nebo in drobne kaplje dežja. Hladen in neprijeten veter. Dežuje, kakor je v navadi, za to oceansko vreme. April se preveša v maj, zunaj pa je nekje 5 stopinj morda 10. To turobno vreme paše za spanje ali prebiranje knjige, morda za gledanje filma, pečenje torte. Vsekakor pa ni preveč produktivno. Poslušam Leonarda, spekla sem 2 tortni osnovi, naredila nekaj malenkosti za šolo in prebrala vse spletne strani, ki me vsaj malo zanimajo.
Odpravljam se ven, ker ima sošolka rojstni dan. Ne ljubi se mi, ker ne maram klubov in (pre)glasne glasbe. Raje bi ležala na postelji, gledala film, brala knjigo ali poslušala glasbo. Se stiskala in cartala in pogovarjala. No, morda bo fajn, pa me preveč zebe, da bi se mi dalo it stuširat in preoblečt in pripravit. Imam še uro časa, da se uredim, vsaj približno tako, da bo zgledalo, kot da grem ven - kavbojke, majica in črn blazer, plašč in čevlji. Ne nočem si oblečt obleke, premrzlo je in ne potrebujem je. Zmeraj izstopam, pa če si to želim ali ne, že moji lasje po navadi poskrbijo za to.
Zjutraj bo mspet utrujena in brez energije, da bi odšla še na dve predavanji, pa bom mogla, ker sem pridna in se trudim ne manjkat. Čeprav mi pri estetiki postane dolgčas že po eni uri, pri računalništvu pa tako ali tako ne počnemo kaj preveč. Pa dobro, še dva tedna, potem pa izpiti in potem praksa. Komaj verjamem, da bo šolskega leta konec čisto kmalu, prekmalu. Saj ne vem, če se sploh zavedam, da sem študentka, da živim nekje daleč in da študiram nekaj, kar mi je pravzaprav zelo všeč. Morda samo sanjam ali pa lebdim nekje in opazujem, kako se premikajo stvari. Živim? Dežuje in to zagotovo vem. A zdi se mi, kakor da živim v dveh svetovih, ki nista preveč združljiva, moj svet je še zmeraj v majhni sobi, ki se nahaja v hiši na naslovu v Pekrah, jaz pa sem ta svet nekako pustila tam in se premaknila v večjega, nekoliko bolj oddaljenega. Vse se zdi tako nerealno, prvo leto študija bo končano v mesecu dni, no s prakso vred v dveh. Čas res gre prehitro, še malo, pa jih bom imela 20. Let mislim. In potem ne bom več najstnik ampak odrasel človek. Ne več dekle, ampak ženska.  Študentka, ki živi v Dublinu, pa se tega sploh ne zaveda čisto, ki je daleč od doma, pa tudi tega čisto zares ne ve. Danes je takšen dan, da ne vem ničesar prav zares. Gotova pa sem o tem, da dežuje in da je nebo koprenasto sivo. In Leonard je še zmeraj poet, ki poje najlepše stvari tako preprosto melanholično. In septembra je njegov koncert, vstopnica je shranjena in morda, bo Septembra deževalo, ker je jesen.

ponedeljek, 23. april 2012

Zanimiv vikend, torta in lazanja

Kot sem napisala že včeraj, smo imeli na obisku 3 Špance in v soboto sem bila jaz glavni kuhar v hiši, tako sem spekla 2 pladnja lazanje z bolonjsko omako in lečo ter viktorijino biskvitno  torto in karamelizirane banane s smetano.
Lazanja z lečo je zelo dobra, sploh če rdečo lečo kombiniraš s špinačo, česnom, čebulo in gobicami ter vse skupaj narahlo prepražiš. Španci so bili navdušeni nad lasagno, jaz pa vesela, da so bili zadovoljni.
Torta je bila pomladno okrašena s tistim, kar sem imela pri roki torej sladkornimi rozastimi stvarmi, vsebovala pa je sadje, ki smo ga imeli pri roki, hrupke, vložene breskve in banane. Še slikica za boljšo predstavo. :)


nedelja, 22. april 2012

Dublin stoprvič

Že skoraj mesec je naokoli, odkar sem napisala zadnjo objavo. Čas kar hiti, jaz pa sem v tem mesecu naredila bolj malo, zato pa na veliko uživala.
Konec marca, pa do sredine aprila sem uživala velikonočne počitnice, ki sem jih v  celoti preživela doma. Zmeraj, ko se vrnem domov, me oblije tista neznana toplina in občutek domačnosti, a hkrati se z vsakim novim vračanjem in odhodom poglablja tudi občutek, da ne spadam več čisto v to okolje, da gre mimo mene, da se mesto brez besed odvija v drugačne smeri kot sem jih vajena in da ceste vodijo v povsem druge kraje.
Ljudje se spreminjajo, a ostajajo isti, poljubi, objemi, nasmehi in besede, toplina in ljubezen, ki jo delimo je tista prijetna in vesela, ki je ne more zamenjati nič. Ko sem doma, sem tam, kjer imam vse, a če se zgledujem po Leonardu Cohenu, ki v eni svojih pesmi pravi: " Ker imam vse, nimam kam iti.", očitno nimam čisto vsega doma, zato se hkrati tudi rada vrnem nazaj v Dublin, ki mu včasih rečem dom, ker pravzaprav nimam stalnega doma. Moj dom je ves svet, skozi katerega se učim in spoznavam sebe, Rada bi na veliko potovala in preizkusila ogromno stvari, velike plane imam za vsako poletje in za zdaj, še pravzaprav ne vem, kateri izmed njih bo v scenariju za letošnje.
Zdaj pa že stoprvič ali ne vem katerič pišem o Dublinu, ki je aprilsko spremenljiv, danes nekoliko sončen, pretežno oblačen in predvsem deževen in to s točo. Ta teden gostimo 3 španske prijatelje mojega cimra Davida, zato lahko intenzivno vadim svojo španščino in ugotavljam, da jo pozabljam.  Naredili smo sprehod okoli mesta, se najedli v enem izmed pubov in spili irsko kavo oziroma jaz čaj v najbolj znanem pubu . The Church, kot pravi turisti.
Dublinski parki so polni cvetočih japonskih češenj in drugih dreves, ki se ob živozeleni popolni trati bohotijo v vsej svoji lepoti. Ja, tudi Dublin je lahko lep, ko se mu približaš in dovolj spoznaš, da ga spustiš malo bliže sebi. Dotakne se te z vso svojo sivino in robustnostjo, ki preplavlja večino mesta in mu daje tipično žalostni izgled. Verjetno sem že velikokrat povedala, da obožujem japonske češnje in zato, zdaj najraje preživim prosti čas v parku ali na sprehodu in opazujem cvetoča drevesa, tako neznansko lepa. :)
Ljubezen lahko očitno marsikaj spremeni, čisto droben premik je potreben, da se navadiš na nekaj novega. Zato imam rada Dublin, daje veliko, samo prepustiti se je potrebno. In ja, glede koncertov je to izjemen kraj, toliko koncertov je, na katere si želim! Imam pa karto za Leonarda Cohena, ki bo igral septembra, lepota, čista popolnost, v tem trenutku, sem srečna.