torek, 29. maj 2012

Vikend II

V nedeljo smo se s cimri odpravili na hiking v "gore", ki so po pravici povedano hribčki, še to je dokaj neprimeren izraz za njih, saj niso višji od 300 metrov.
Kljub temu me je pot nekoliko utrudila, saj je bilo vroče, hkrati pa smo prehodili kakšnih 15 kilometrov. Te hribčki se nahajajo kakšnih 45 minut vožnje z avtobusom iz centra mesta in so planote polne ovc, krav, konjev in živozelene trave. Lepo je, košček narave v bližini Dublina. Prijetno je bilo izkoristiti lep sončen in topel dan za izlet in priznati moram, da sem uživala. Po enem tednu zelo lepega in poletnega vremena, se je le to spet vrnilo v običajno sivino, ampak vsaj za odtenek bolj toplo je, kot je bilo.









ponedeljek, 28. maj 2012

Vikend

Sonce! Že od prejšnejega ponedeljka, se tudi v Dublinu končno čuti poletje, s soncem in toploto. A kaj, ko sem večino tedna preživela ob delu v kuhinji na praksi, no vsaj nekaj uric na dan, sem preživela ob gledanju sonca ali celo uživanju v njem v parku, ker pač lahko. Praksa se je začela prejšnji torek, torej sem uspešno zaključila prvi izmed 4 tednov. Ni idealno, ni katastrofalno, nekje vmes. Ne uživam in ni me všeč, kadar moram v to kuhinjo, ni preveč prijetna, kuharji so še kar prijazni, pastry chef s katero sem v prvem tednu delala na sladicah je zelo fajn, glavni šef pa ne tako zelo.  Nič kaj veliko se ni zgodilo prejšnji teden, odhod na prakso odhod domov, skoraj vsak dan, razen petek zvečer, ko sem namesto domov zavila k fantu, ker je zadnji avtobus peljal samo do centra mesta in si nisem želela sama hodit po temnih in ne preveč varnih predelih severnega dela Dublina, da bi lahko prišla domov.  In zjutraj je čudno, ko se zbudiš v drugi postelji, v objemu  v katerem bi najraje preživel še par uric, a moraš na prakso v kuhinjo, ki je zaradi toplega vremena še trikrat bolj vroča kot po navadi in delaš 8 ur brez pavze, dokler zvečer ne hitiš na avtobus, ki pelje 15 minut prej, samo zato, da se varno pripelješ domov in se sestradan odpraviš v kuhinjo, da ješ večerjo ob dvanajstih ponoči, ko bi moral že spat, dan se lahko zjutraj spet zbudš na sobotno jutro, ko se ljudje odpravljajo v park in na izlete, ti pa se odpraviš v kuhinjo in delaš 7 ur brez premora, da se lahko že ob 4 odpraviš domov in si srečen, da je ostalo še nekaj sončnega popoldneva samo zate, knjigo in park.
Vedela sem, da delo chefa ni prijetno in lepo, da ni v rožicah, vedela sem, da dolgo traja in da zna bit stresno, ampak to ni problem, občutek, da se ne naučim kaj veliko me moti in to, da glavni šef ne kaže preveč zanimanja, da bi me kaj naučil. V tem oziru moram odkrito priznat, da sem bila vesela, da sem delala v restavraciji doma, ker vidim razliko med tistimi, ki se trudijo, da bi te nekaj naučili in tistimi, ki nimajo tega interesa in te vidijo zgolj kot zastonj delovno silo ali morda celo nadlogo za en teden. Vsaj Gabi, s katero sem ves teden delala se zelo trudi in mi vse lepo razloži, hkrati pa je vesela, da ji pomagam, ker mora sama skrbet za sladice za dve restavraciji in ji dodatne roke prav pridejo pri pripravi stvari. V soboto sva obe delali polnih sedem ur brez prestanka in nisva uspeli vsega končat, ne vem, kako ji vse uspe po navadi, hkrati pa se mi zdi čudno, koliko vsega dodatnega dela morajo te kuharji v tej restavraciji opravljati, jaz mislim, da niso kvalificirani za popravljanje hladilnika ali pečice. No, to je samo moje mnenje.
Zdaj pa grem uživat še malo sonca, o izleto na Dublinske griče pa napišem kaj kak drug dan, morda že jutri. Nedelja je bila prijetna, hoja po koščku narave je prav fajn. :)

sobota, 19. maj 2012

Leto

Prvo študijsko leto je že skoraj za menoj. Izpiti končani, praksa še čaka- začetek v torek ob 9. Bomo videli, kako bo šlo, nekaj nervoze je prisotne, 5 dni na teden po 8 ur. Tako odraslo se sliši, prakso imam, občutek pa je enak, kot bi imela službo, v katero bom hodla od torka za nedoločen čas, čeprav traja v resnici samo 4 tedne.
To študijsko leto je bilo zanimivo, poučno, razburljivo, na trenutke težko, a veselo in prijetno. Septembera sem prišla v sončen dan, ki je Dublinu pridal nekaj lepote, s strahom, razburjenjem in pričakovanjem, sem pri the SPire čakala bodoče cimre, sprva so se zdeli prijetni in neproblematični, kasneje se je iz tega prelevilo nekaj težav. Moja cirma je bila dobra, prijazna in pozorna, ampak ostali na žalost niso bili takšni.  Na srečo sem se po 2 mesecih preselila. Novi cimri, nova hiša, veselje. Po selitvi, je šlo vse navzgor. Pred tem sem bila nesrečna, nekoliko depresivna in nerazpoložena, tokrat pa je bilo dobro, imela sem prijatelje, imela sem dobre cimre in svojo sobo. Izpiti prvega semestra so me skrbeli, pa je bilo super, drugi semester je minil, kot bi samo trenil z očesom.
Biti študent je super, biti študent v tujini, zanimivo in polno novih izzivov, sama nase sem ponosna, da sem se uspešno spoprijela z njimi in upajmo, da se bo tako nadaljevalo še pri praksi in pri ocenah drugega semestra, potem bi imela vsaj možnosti za štipendijo, za drugo leto.
To študijsko leto je prineslo marsikaj, veliko sem se naučila v vseh pogledih in lahko sem samo srečna, da imam možnost za študij tukaj na Irskem, ker je kljub slabemu vremenu fajn, šola je super, ljudje tudi in marec mi je prinesel še dvojino.


nedelja, 13. maj 2012

Poetika


Skozi luknjico
V orehovi lupini,
Majhno razpoko,
Ki lahko zraste v veliko,
Rišejo obzorje male roke
In polagajo na nebo oblake,
Ki s sivino napolnijo sonce
Da dežuje.
In te pogrešam,
Kakor že precej spran star plašč,
Ki me pogreje,
Ko te ni.






Papirnat zmaj
Zgodaj zjutraj,
Ko se prebujajo ptice,
Sem v zeleni travi sanjala
O otroštvu
In ljubeznih
In zmaju,
Ki lahko poleti v nebo.
Papirnat zmaj,
Z veliko rdečo rožo.
Sanjala sem,
O velikih besedah,
Ki jih več ne znam zapisati.
Postale so prazne,
Ker jih je preveč,
Da bi našle nov prostor. 



Obvisim,
Med stvarnostjo in velikimi sanjami,
Ki odstirajo pot v velike kraje,
V Skandinavijo,
Med vse lepe fante,
Ki jih bi tako rada spoznala.
Velike sanje,
Ki niso niti blizu,
Čemur se reče resničnost.

sobota, 12. maj 2012

Poletje, ki to ni

Maj, Junij in Julij naj bi bili poletni meseci tukaj, na Irskem. Na dobri tretjini maja, so temperature še zmeraj okoli 10 stopinj, oblačnost in dež kot po navadi. No, danes sije sonce, med gostimi belimi in svetlo sivimi oblaki. 
Zjutraj sem od veselja, da sem se zbudila v sončno jutro skoraj skočila iz postelje, na hitro pozajtrkovala in se odpravila na jutranji sprehod, po bližnji okolici, ki je še prej nisem prehodila. Odkorakala sem v neznano smer in prišla do lepo urejenih hišic, z drobno pokošeno živozeleno angleško travo. Malo drugačne ulice so bile, od tiste na kateri živim. Še zmeraj sive, z zelenimi zaplatami, ampak nekoliko bolj domače, vsaj na pogled. Ob pol desetih zjutraj, na ulici ni kaj preveč družabno, večina ljudi spi ali zajtrkuje, zgolj zagrizeni sprehajalci psov in tisti, ki se odpravijo na jutranji tek, so ob tej uri že aktivni.
Bil je prijeten začetek dneva, ki se nadaljuje z učenjem, ker me v torek in sredo čakata 2 izpita, nič kaj posebej zanimiva za učenje, to kar je zanimivo že znam, nezanimive stvari pa se trudim "napiflat", da bo izpit super in bom morda imela vse ocene nad 70%, kar bi zelo verjetno lahko pomenilo štipendijo za naslednje leto. In, ko smo že pri štipendijah, tudi za Ad futurino sem se prijavila in priporočeno pismo poslala prejšnji petek. Zagotovili so mi, da bo pismo prispelo do srede ali najkasneje četrtka in da ga v primeru, če me zanima kje je, izsledim s kodo na računu, kar na internetu. Včeraj je minil 1 teden odkar sem poslala in uspešno ugotovila tudi lokacijo moje prijavnice - 8. maja je prispela, niso se kaj dosti zlagali glede datuma, a na žalost Irska pošta še zmeraj ne loči med Slovenijo in Slovaško, zato se moje pismo trenutno nahaja nekje na Slovaškem in samo upam lahko, da bodo vsaj Slovaki dovolj pametni in ga bodo odposlali v Slovenijo. 

petek, 04. maj 2012

Ljubezen v maju in cvetenje

V maju je ljubezen in cvetlice in poletnost ali pomladnost. Svežina, ker je maj. Zaljubljenost in lepota, a maj na Irskem je še zmeraj siv in oblačen, tu pa tam, skozi sivino pogleda sonce in se nasmehne zeleni travi. Maj je čas za zaljubljenost ali za stres zaradi izpitov, ki se neznansko hitro približujejo, v sredo me čaka praktični izpit, v četrtek teorija, naslednji teden pa dalje. Fun times. :)
In zdaj je čas za pečenje nečesa in morda še za pesem ali dve, da zapolnita praznino blogovskega posta.


Tudi drevesa potrebujejo ljubezen,
Čeprav so brez srca.
In želijo objem,
Čeprav nimajo rok.
Tudi drevesa so živa,
Čeprav ne dihajo tako kot ljudje.
Moja drevesa,
So lepa in velika.
Objamem jih,
Včasih jim dam še poljub,
Ker tudi drevesa potrebujejo ljubezen.
Čeprav nimajo srca.

Ker je čas za ljubezen, ker je maj in cveti vse po malem, tudi moja ljubezen, ki se prebuja iz drobovja in slika metafore v pesmi, da jo začutim. 

Zjutraj me zbudi poljub,
Ali pa tebe zbudim s poljubom.
Oblečem se nazaj v svojo kožo,
Da sem samotna pojava,
Ti oblečeš svojo
In spet greva,
Vsak v nov dan,
S poljubom na ustnicah,
Ki ga nosim s seboj,
Dokler se spet ne srečava. 

torek, 01. maj 2012

Maj

Prvi maj, praznik dela, ko se vsi veselimo, da bomo doma, da bomo leni in bomo uživali. Prvi maj, ki ga Irci sicer praznujejo, a ob ponedeljkih. Danes je torek in kakor vsak torek v drugem semsetru, tudi ta ni zapolnjen s predvanji, zato pa sem skoraj dokončala svoj portfolio, zdaj pa se odpravljam v dež, zunaj lije jaz pa se odpravljam v knjižnjico, da sprintam recepte za jutri, potem se odpravljam v restavracijo, v kateri bom opravljala prakso, da se vse dogovorim in moram priznati, da me je neznansko strah tega in še nervozna sem, ne vem kaj narediti, kaj reči, verjetno premočena od dežja pridem v "fancy" restavracijo ali pa tudi ne, ne poznam te restavracije, ne vem kaj reči o njej. Danes bom dobila prve občutke in prvo mnenje, upajmo na pozitvno, pa bomo videli!
Kot sem omenila na začetku, Irci prvi maj sicer praznujejo, ampak, če le ta ne pade na ponedeljek, ga preprosto prestavijo na prvi ponedeljek v maju, torej mi imamo prvomajski prost dan 7. maja, ker je ponedeljek. Čisto preprosto, malo nelogično, ampak naj jim bo,  vsem v SLoveniji pa želim, da izkoristijo verjetno lepo prvomajsko vreme in užiovajo sonce še namesto mene.