There is a crack in everything, that is how the light gets in.

There is a crack in everything, that is how the light gets in. ring a bell...
Pod močnim vtisom koncerta, nekaj več kot ura je minila od njega, pa se še zmeraj tresem od navdušenja in srčni utrip je povečan.
Leonard je ena sama ljubezen, eno veliko hrepenenje, ki ga ne srečaš vsak dan in ga doživiš samo nekajkrat v življenju. Ta koncert, je bil taskšen, da zanj ni besed, nisem še prespala in lahko samo rečem, fantastično, briljantno, enkratno. Nedoživeto, a izživeto do popolnosti. Strah me je bilo, da bom na koncertu sama in osamljena, ampak že na tramvaju mi je bilo usojeno, da spoznam Jackie in Stevena, zelo prijazna človeka, ki sta z mano preživela večer in se me na poseben način dotaknila. Ker Leonarda poslušajo ljudje, ki ljubijo sebe in druge in so zato odprti in pripravljeni odpreti svoje srce. Danes sem se pogovarjala s kar nekaj ljudmi in vsak se me je na svoj nčin dotaknil, prav kakor Leonard na odru in vsi, ki so bili zraven njega.
Lepota, popolnost, tukaj ni besede, ki bi opisala vse skupaj, je samo enkratnost, ki jo moraš doživeti. Čista ljubezen, pomešana s hrepenenjem in žalostjo, lepoto in minljivostjo, z voljo do življenja, saj starec v obleki pri pseminsedemdestih še zmeraj skače po odru, kot bi jih imel 20.
Lepota, preveč čustev, da bi uspela napisati kaj uporabnega, ampak nekaj pač mora nastati, pod težo lepote in minljivosti trenutka.
Kot pravi Leonard, razpoke so zato, da se skoznje ujame svetloba in še kako prav ima.

To ni posnetek današnjega koncerta, ampak tistega v sredo, popolnost, brez besed.
http://www.youtube.com/watch?v=9iU5JYxRLJU