ponedeljek, 18. november 2013

Ker je pesem samo občutje zapečateno z besedami

Iskanje v praznini
ki jo čutim vsakič
ko zapustim službo.
Tista nejevolja, ki se nabere v meni.


In potem je dan kot današnji,
ko gre vse kot po maslu
in je tisot tiho hrepenenje v meni večje
in so ideje in inspiracija
in je veselje
in je razlog
zakaj sem še zmeraj tu
zakaj še zmeraj počnem stvari
ki jih nočem početi
na točki zatikanja


in preide praznina v naslednjo
in se v neskončnost nadaljuje krog

med melanholijo in iskanjem sreče

petek, 01. november 2013

Jesen

Ob večerih je hladno, ko po temnih ulicah hitim nazaj domov, z bolečimi nogami in vonjem po postani hrani.
Vikendi res niso več enaki, odkar vsak petek, soboto in včasih tudi nedeljo preživim v kuhinji restavracije, ki ni nič kaj privlačna. Ne restavracija sama, kaj šele hrana.
So pa zato ljudje dovolj prijazni, da se da shajati z njimi vsaj za tistih pet, šest ali deset ur, ki jih preživimo skupaj in se pogovarjamo o najbolj trivialnih stvareh tega tisočletja, na primer novicah na radiu ali pesmih, ki jih ravokar vrtijo in o tem, da bi vsi po vrsti bili raje kje drugje ali imeli vsaj nekaj dela.
Vsaj danes se ne morem kaj preveč pritoževat, ker je bilo dela vsaj za nekaj minut dovolj in so vsi po vrsti izgubljali živce, meni je bilo všeč to napeto vzdušje, dogajanje in vročina, nekaj pritiska in to, da se da narediti stvari brez problema v nekaj minutah, če je le treba.
Utrujena sem, a jesen me zmeraj spravi v enko melanholijo, ko izgubim kreativnost in produktivnost in sem zaradi tega zmeraj pod stresom ampak samo še en teden in bom ob tem času, ko pišem ta blog že na kakšnem avtobusu spremljala uličice, ki bodo brzele mimo v Londonu, ki ga že tako zelo težko pričakujem, ker je nenazadnje le London in prvo majhno popotovanje kam drugam kot le iz Dublina domov in obratno. In tudi dragi pojde z menoj, zato je vse skupaj še toliko bolj mamljivo in seveda to, da spet vidim del družine, ki je nisem že od julija.
Pričakovanje, ki bo dokaj hitro minilo v tednu, ki mi prehitro brzi naproti.
November je že in za Halloween nisem počela čisto nič, skuhala sem večerjo in se zabubila v toplo posteljo, bučna pita pa je še zmeraj v hladilniku, čaka na to da jo probam, in če bo dobra, sledi recept. :)


sreda, 30. oktober 2013

Odraščanje

Nedelja je bila prva dela prosta odkar sem začela službo v restavraciji pred slabim mesecem dni in zato, sem z veseljem poležavala v postelji in se potem z dragim odpravila na sprehod po mestu, potem pa pe v Ikeo. In saj veste tisti prizor iz 500 days of Summer, no tako čudovito prisrčna nisva bila, sva pa sprobala vse kavče in sedeže, ki jih imajo v Ikeii in seveda jedla mesne kroglice, ker to je bil pravzaprav eden izmed razlogov, da sva sploh šla v Ikeo. 
Najin popoldan pa se tako končal na praznem parkirišču, kjer sem prvič v življenju probala vozit in neznansko uživala v delanju krogov po parkirišču in menjavanjem prestav in vseh teh stvari, kij ih še nikoli nisem počela in tako čuden občutek je, da sem dejansko vozla avto!

In ko se večer konča v pubu, na kozarcu piva ali ciderja, kjer se trije mladi ljudje ne mislijo napit do onemoglosti, ampak zgolj debatirajo o življenju in vsem kar se vsakemu dogaja pravzaprav ugotovim, da rastemo, da odraščamo. Vsi po vrsti, jaz in moj dragi in njegov zelo dober prijatelj. Da odkar sem ju spoznala, pravzaprav vsi odraščamo zelo hitro, vsak ima službo, vsak ima partnerja in na koncu koncev se pogovarjamo o ljudeh z dojenčki in porokah in davkih, in stvareh, ki lahko še čisto malo počakajo za debato. Saj še vendar nisem prehodla vseh klubov in preiskala niti ene dvajsetine pubov v Dublinu, o diplomi še ne rabim razmiljat kakšne 3 mesece in moram malo doživet študentsko življenje in ponočevanje, ki ga kar naenkrat zmanjka. 

ponedeljek, 14. oktober 2013

odštevanje in jesen

Že celo večnost nisem napisala ničesar, niti pesmi niti objave na blogu.
No, poletje je minilo prehitro in za te stvari ni bilo ne časa ne prevelike potrebe in jesen in September sta šla mimo kot bi bil samo en dan.
Vrnila sem se v dobro znane ulice polne rdeče opečnatih hiš in sivega neba in v tisti mehak topel objem.
September je minil tako hitro, da ko prav razmislim, pravzaprav ne vem, kaj sem počela ves čas, ena izmed stvari je bila opraviti teorijo za vozniški izpit in to sem naredila brez problema, tudi na vozniško dovoljenje še čakam, da lahko končno začnem vozit.
Septembra sem obupavala nad iskanjem službe in začetkom novega študijskega leta, ampak zdaj je vse spet lepo utečeno in faks je bolj ali manj dolgočasen in tudi službo imam. Takšno, ki me spravi v slabo voljo še preden stopim iz hiše na ulico, da se odpravim tja. Ampak si dopovedjem samo en mesec, in pridno odštevam, samo še tri tedne in potem sem v službi in odštevam samo še 8 ur, samo še 6 samo še 4. In mine malo hitreje, ko med rezanjem zelenjave poslušam slabo glasbo iz radia in ko me chef že 65- tič vpraša ali grem domov za božič. In mu vsakič pritrdilno odgovorim,, seveda, ne bom ostala tu in delala, pravzaprav sploh ne bom ostala v tej službi dovolj dolgo, da bi mi preprečili odhod domov.
In potem spet odštevam, še samo 4 tedne in greva v London.
In samo še 2 meseca in pol in bo Božič.
In samo še nekaj mesecev, pa bom mogla počasi vedet, kje in kakšno prakso bom opravljala med poletjem in potem kakšno temo bom imela za diplomo.
In j, zadnje čase samo odštevam in  tako mineva moja jesen, brez kakršnihkoli posebnih dogodivščin ali posedanja v parku.
Nič kaj zanimivega, bolj ali manj samo odštevanje ur, ki jih imam do službe in v službi, vmes pa pride še faks in potem je teden že mimo.
Zmeraj si obljubim, da bom napisala kakšen blog, pa tega ne storim, ampak morda pa vam objavim vsaj kašen zanimiv recept.

sreda, 26. junij 2013

Cork

Zadnji vikend, preden sem se spet vrnila na domača tla, sem preživela v Corku, tretjem največjem irskem mestu, ki s svojimi mostovi, majhnimi uličicami in nasploh svojo majhnostjo kar malo spominja na Maribor.
Kljub nagajivemu vremenu, ki se jespremenilo skoraj na 5 minut, sva z dragim uživala  ob sprehajanju po centru mesta, in se sprehodila po turističnih poteh, ki večinoma vodijo od manjših do večjih cerkev in katedral, kar pa ni niti tako slabo. Sobotno jutro sva preživela na tržnici, ki jo v centru Dublina najbolj pogrešam, velika stavba English marketa, je polna stojnic z najrazličnejšim sadjem, zelenjavo, mesom, ribami in majhnimi sladkarijami in čokoladami in založena z najrazličnejšim vinom, pretežno francoskim, ki prihaja iz najboljših grand cru vinogradov in zraven vse hane in dobrot so tudi drobne stojnice z najrazličnejšimi uporabnimi in malo manj uporabnimi drobnarijami, ki samo zapolnijo barvitost in raznolikost ponujenega.
Dva dni Corka sta minila prehitro in vlak domov je kljub temu, da je trajal dve uri in pol, čisto prehitro prišel v Heuston in potem sva morala nazaj v realnost, jaz naproti poletnemu vremenu doma in on nazaj v službo. In zdaj odštevava dneve, da pride v Slovenijo in si pogleda še en košček zelenih dolin Evrope.














sreda, 19. junij 2013

Poletje

Junij je najlepši mesec, pa ne zaradi tega, ker imam v tem mesecu rojstni dan, ampak zato, ker se iz pomladi prebudi poletje in je celo na zmeraj deževnem Irskem v letošnjem letu vreme neznansko lepo, dva meseca toplega in sončnega vremena sta se zdaj prelevila v nekaj sončka in nekaj dežja s temperaturami do 20 stopinj in celo porjavela sem nekoliko med vsem lepim vremenom, ko sem po praksi uživala v parku ali kar na vrtu in si pridobivala tako potrebne količine vitamina D.
Praksa je končana, danes se odpravim še na delo, zadnji dan pripravljanja veganskih klobasic za festival v soboto in potem jutri pospravim še zadnje obleke in operem še zadnje umazano perilo in spečem brownieje in kekse in muffine in jih spakiram v zamrzovalnik in v škatle in razdelim in potem bo že petek in čas za vikend v Corku z dragim in potem bo že tako zelo hitro nedelja in zadnji objemi in poljubčki in tisti goodbye time, ki mi prav nič ne diši, ampak potem bom doma in bodo spet objemi in poljubčki sreče, da sem doma in da bo poletje in čas, ki je tak odragocen, ko sem doma.

Danes vam pa ne bom dala nobenega recepta ampak nekaj slik iz mojega rojstnega dneva, 21. ki je tukaj na velik opraznovan, zato sem uspela zbrati 10 ljudi, ki je z mano preplesalo noč in v nedeljo zjutraj na soncu jedlo rojstnodnevno torto in palačinke za zajtrk. :)



četrtek, 23. maj 2013

Praksa

Izpiti so že mimo in prvi teden prakse se počasi zaključuje. V ponedeljek sem začela s prakso v vegetarijansko- veganski restavraciji z zdravo prehrano in še kar se čudim ljudem, ki me trenutno obdajajo. Tako neverjetno prijazni so, tako odprti, vljudni in sproščeni. Vse se naredi, ampak vmes  ni nobene napetosti, stresno je, ampak tudi če gre kaj narobe, se vzame le dobra izkušnja in to, da se vsak dan nova učimo. In moram priznati, da je to res ena super izkušnja zaenkrat, ker se ne učim zgolj o hrani ampak o sprejemanju, o odprtosti, o tem, da obstajajo kuhinje, kjer so ljudje dobre volje in kjer so zato, ker želijo svojo ljubezen do hrane podeliti z drugimi. V tej kuhinji se zares kuha ljubezen in z ljubeznijo, tako preprosto, z nekaj improvizacije, zmeraj z nasmeškom in pozitivizmom, ker je hrana nekaj kar povezuje. In še odlična po vrhu.
Zaenkrat prav zares uživam, in pozitiven vpliv ljudi se širi name, da ob 6 ko zazvoni budilka ni težko oditi iz postelje, da ob sedmih ni težko stati in narezati cele škatle belgijskega radiča in jabolk, da ni težko, samo opazovati in se učiti.
Nikoli si pravzaprav nisem mislila, da bom kadarkoli sploh hotela pogledati v vegetarijansko restavracijo ali celo razmišljala, da bi morala jesti bolj zdravo, z več vegetarijanskimi obroki med tednom, in tudi nikoli si nisem mislila, da bom po dnevu v kuhinji kar hitela domov in si želela kuhati in preizkušati nove stvari in da bodo ideje kar letele iz mene, kaj vse lahko skuham in kaj bo za večerjo in kako lahko to naredim.  Srečna sem in zelo zadovoljna, da mi je tokrat uspelo najti restavracijo, v kateri se bom veliko naučila,tako ali drugače. Ker se je v meni spet prebudilo tisto, zaradi česar sem sploh v Dublinu in to zaradi česar sem nekoč sploh želela biti kuharica. No, po letu, ki je bilo nemotivirano in težko, je praksa tista svetla točka, ki mi kaže, kaj vse se še lahko naučim, in da sploh ni tako slabo biti chef, samo najti moraš okolje, v katerem se dobro počutiš.

nedelja, 12. maj 2013

In spet je maj

Maj je že, še manj kot en mesec in bom dopolnila 21 let. Maj je že, in faks se je končal in so izpiti že spet, in spet praksa in potem domov!
In ker so zpiti in je moja produktivnost v minusu, se tolažim vsaj s tem, da bom po  več kot mesecu in pol spet napisala objavo za blog, zgolj zato, da se izognem učenju, ker preprosto ne razumem.
Zadnja dva tedna sta bila zelo pestra kar se tiče dogajanja in to zato, ker sme dobila kar dva obiska hkrati! In potem sem imela dobre izgovore zakaj se mi še ni treba učit in zakaj je bolje uživati čas s tistimi, ki so prišli na obisk, da o lepem vremenu in enem tdnu brez dežja sploh ne govorimo. Bilo je super fajn in zanimivo vmes sem upajmo da uspešno opravla 2 praktična izpita in še neznansko uživala ob lepem vremenu, na žalost pa je spet dež in je moja produktivnost še manjša ozioma se kar se da izogibam sedenju za zapiski in učenju nekih neuporabnih stvari.
V ponedeljek je bim prost dan, še za prvi maj in tako sva se skupaj s prijateljem, ki je prišel na obisk in češko prijateljico, ki živi tukaj odpravili na enodnevni izlet v Gaway. Verjetno vas večina, ki bere ta blog še pomni, da se lanski izlet v Galway ni končal preveč dobro in zato je bil ponoven obisk skorajda nujen, in ta je šel samo z minimalnimi težavami v komunikaciji, bolje rečeno z nekaj slabe volje, ker si nismo vzeli še dodatnih 2 ur in pol na avtobusu, da se odpeljemo na klife, ki jih z največjim veseljem preskočim pri planih ob ogledu Irske, menda so lepi ampak ne nazadnje so le klifi.
Tako smo raje kot na klife odšli na dve urni voden ogled mesta, ki je bil meni izjemno zanimiv in zabaven, tako da sem zares uživala in imeli smo srečo z vremenom, tak oda sedenje ob obali na koncu dneva sploh ni bila slaba ideja. In ker je bil lep dan je bilo mesto še toliko lepše kot prvič, nekoliko manj romantično kot prvič, ker sem bila z drugimi ljudmi a kljub temu zelo zelo lepo.
Zdaj pa bom svoj nekaj energije porabila raje zato, da odprem powerpoint z marketingom in se še kaj naučim pred torkovim večerom.




ponedeljek, 25. marec 2013

Domov

Priznam, cel marec sem odlašala s pisanjem bloga in to iz čisto preprostega razloga, da marec ni postregel s im preveč zanimivim in da tudi sama nisem bila preveč kreativna in skrbna s svojim časom.
Bila sem dokaj pridna študentka in naredila stvari za faks in vmes veliko stvari skuhala, ampak nič omembe vrednega se ni zgodilo, zato bom danes dodala samo nekaj slik, da bom imela marca vsaj eno objavo, preden se spet za nekaj dni preselim iz Dublina domov, in verjamem, da bo ta del marca bolj ali manj zaseden in zanimiv, tako da morda še kaj objavim, ko bom že varno doma. :)
Vse slike so slike jedi, ki smo jih pripravili na faksu, dekoraije na krožnikih pa so moje. :)






ponedeljek, 25. februar 2013

Intervju

Po dolgem času bom spet napisala en kratek post. Februar je še zmeraj poačsen in kaj veliko se pravzaprav ni zgodilo v zadnjem času, po valentinovem in dobri torti, ki sem jo spekla za dragega, sem mogla biskvit z jagodam ispečt še dvakrat za svoje cimre, ker so bili dečki nekoliko ljubosumni in tudi zato, ker obožujejo kombinacijo biskvita, jagod in maskarponeja.
Tudi pekla sem kar veliko, spekla sem quicke in ker mi jostalo nekaj testa, sem naredila jabolčno pito, pa spekla ingverjeve piškote za k čaju in ker eden izmed mojih cimrov ne mar ingverja, sem spekla še piškote z arašidovim maslom, potem pa si je drugi cimer zaželel oreo piškote, in sem jiv včeraj rade volje spekla, recpet sledi, niso takšni kot oreo piškoti ampak so dobri (boljši).
Po dolgem času pa se je premaknilo tudi na pdoročju iskanja službe in tako sem imela danes svoj intervju za delo v kinu. Mešani občutki in če bo sreča, že jutri zvem, kako bo šlo. Vsak intervju pa je seveda zelo pomemben, ker mi daje izkušnje, ki jih potrebujem in ker morda nisem tako prestrašena in tako sramežljiva kot sem bila na začetku in na primer lani, ko sem mogla it v restavracijo, da potrdim svojo prisotnost na praksi in sem preden bi kogar koli kaj vprašala ali naredila, raje kar pobegnila. Zdaj tega hudega strahu ni več, še zmeraj je malce nerodno, sem malo nervozna in prestrašena, ampak gre na boljše. Tudi bolj si zaupam in zato bi bilo dobro, da dobim to službo in se preizkusim, kako hitro se lahko naučim stvari, kako hitro jih razumem, če znam delat z ljudmi, če znam biti odgovorna in organizirana, vse to je del tega procesa odraščanja in všeč mi je, da je tako.
Imam vsaj občutek, da bi s službo malo manj zapravljala čas za nepotrene stvari in se končno nekoliko bolje organizirala hkrati pa zaslužila nekaj malega denarja, ki zmeraj pride prav, če ne drugače, ga prišparam za potovanje ali magisterij ali šolnino naslednje leto.
Ena imed slabh strani službe tukaj, pa je občutek in najverjetnejša možnost, da za veliko noč ne bom odpotovala domov, da bom ostala tu in delala. In ne vem, kako bom vzdržala, če me ne bo domov. Že zdaj me nekoliko daje domotožje, misel na to, da ne bom doma vsaj do konca junija me kar malo prestraši ampak morda pa se najde kak vikend, da skočim domov, tako na hitro, že dva dni bi bilo vsaj nekaj, za tiste tople objeme in poljube in domačo posteljo in dobro domačo hrano in lep pomladni vrt. Ali sneg.

sobota, 16. februar 2013

Počasni februar

Ja, že dolgo nisem ničesar napisala, ker so mi lenobni dnevi med vikendi pri srcu in ker se sicer kar veliko stvari dogaja, nič posebnega a dovolj, da so stvari zanimive.  Kot prvo, službe na žalost nisem dobila v trgovini z vini, tudi nobenega klica iz drugih služb na katere sem se prijavla ni, ampak vsaj stvari za štipendijo napredujejo, morda pa jo dobim, siver prti koncu študijskega leta, ampak saj je vseeno, glavno, da jo bom imela.
Čas gre hitro in na faksu so stvari postale vsaj za odtenek bolj zanimive in dela je dovolj, da te zaposli za sproti. Predmeti ta semester niso ravno najzanimivejši, ampak recimo vinske študije so dobre in težke, ampak potem ko naredim ta izpit, bom morda lahko tudi sama kdaj kombinirala vino in hrano in se delala nadvse pametno ob okuušanju vina in njegovih karakteristikah.
Za prvi semester sem uspešmno opravila vse izpite in po enem mesecu dobila spodbudne rezultate, tako da upam, da bo tudi v drugem semestru vse potekalo gladko pa čeprav morda z odnosom do izpitov v prvem semestru, ko mi je bilo precej vseeno, v kolikor vse naredim.
Tudi valentinovo je bilo v četrtek, in čeprav mi je ta praznik ne preveč pri srcu, je vse enkrat prvič, tako sem prvič v svojem življenju praznovala valentinovo. Z dragim sva sicer "valentinovo" večerjo imela v torek, v četrtek pa sem spekla torto zanj in ob lenobnem večeru gledanja filmov, je bil dan kot vsak drugi, ampak torta pa je bila posebna. Zelo sem ponosna na svoj dosežek zato bom z vami podelila slike svoje "umetnine". :)
I je zmanjkal že v prvi uri o prejetja darila, tako da je torta dobra. :) No saj sem tudi sama probala in je dejansko dobra.




sreda, 30. januar 2013

Odrasti

Da se ne bi ležerni januar tako lenobno končal, bodo najverjetneje poskrbeli kar moji živci. Nikoli nisem marala klicati ljudi po telefonu, razen seveda tistih, ki jih poznam, ampak danes sem morala kot velika punca sama poskrbeti zase, poklicati karierno svetovalko, ki jo neuspešno kličem dva dni, danes se mi je javla in sem se uspela dogovorit za sestanek. Med tem, ko sem bila pridna na faksu, v kuhinji sem prejela še en telefonski klic, ki sem ga seveda zamudila in sem mogla klicat nazaj, moje srce toliko da ni skočilo s prsnega koša, saj je šlo za kar pomemben klic - intervju za službo.
In ja, morda  bom zdaj res postala velika pinca, saj grem jutri na prvi intervju za službo v življenju, pojma nimam, kaj naj pričakujem, prebrala sem si stvari o vinu, o pridelavi, različnih vrstah vina, zdaj pa bomo videli, kaj me bodo vprašali na intervjuju. Nisem prestrašena, samo nekoliko nervozna, ker se spet spuščam v nekaj ne tako zelo pričakovanega in ker si po eni strani želim, da  bi me poklicali s kina in povabili na intervju, pa sem ravno danes zvedla, da mojega življenjepisa ne najdejo. Morda pa dobim tudi intervju v kino in se potem odločim, kaj bi rajepočela, delovne ure so približno enake, trgovina se zapre ob 10, kino ob 11 in oddaljenost obojega je precejšnja. Ampak nekako se bom znašla, to sem se že odloila in sem prepričana, da bo šlo vse v pravo smer, med drugim tudi zato, ker sem uspešno prestala prvi praktični del drugega semestra in niti ni bilo prehudo, na srečo še zmeraj znam zelenjavo narezati na dokaj enake kocke. :)

ponedeljek, 28. januar 2013

Semester 2

In semester številka 2 se je začel z današnjim dnem, še manj ur imamo kot v prvem semestru, zato je verjetno moje zdajšnje iskanje službe precej smiselno, pa tudi, če bom delala samo 2 meseca. Zaenkrat sem se prijavila za 6 različnih služb in srčno upam, da bom katero od njih tudi dobila, najraje bi delala v knjigarni, ampak verjetno te sreče zenkrat ne bom imela, ker ne potrebujejo novih sodelavcev.
Novoletne zaobljube se torej premikajo, pridna skušam bit na faksu, iščem si službo za zraven in zdaj moram samo še malo bolj zdravo prehrano uvesti v jedilnik in začet telovadit, upam, da bo spet joga in pilates, poskušala pa bom še s čim novim. :) Morda se bom pridružila zumbi ali spiningu razmišljam celo o jutranjem teku, če se bo kaj od tega uresničlo ne vem, vem pa to, da plezala nisem že od konca oktobra in je skrajni čas, da spet grem.
V zadnjih par tednih po božiču, se ni dogajalo kaj posebno vredno omembe, izpiti in učenje, zdaj začetek drugega semestra in znova učenje. Nič razburljivega, neskončno zanimivige ali vsaj kanček drugačnega, lahko bi rekla le, da je bolj ali manj dolgočasno in leno, morda pa je tako tudi prav.

http://www.youtube.com/watch?v=zvCBSSwgtg4 to pa je še pesem, s katero sme zadnje čase precej obsedena, ker je tako preprosto prisrčna.

torek, 22. januar 2013

Brezdelje

Izpiti so z današnjim dnem končno za mano, prejšnja dva tedna sta bila precej stresna in vsekakor ne moja najboljša, danes pa sem imela še ustni izpit iz španščine. Mislim, da je vse odpisano in opravljeno v povprečju dovolj dobro, da izpite naredim, že sama pa vem, da nekega presežka glede ocen ne smem pričakovati. Malo mi je zmanjkalo motivacije, ne vem točno, kaj si sama želim in česa ne, zato pa sem med učenjem občutila veliko nemotiviranost in nejevoljo, do vsega.
Ta teden, služi kot premor med izpitnim obdobjem in začetkom drugega semtra in pri meni služi absolutno samo temu, da sem neskončno lena in ves čas utrujena. Danes je nekaj časa na drobno snežilo in ravno v tem času sem se odpravljala v različne knjigarne po mestu in iskala službo, na žalost z ne ravno veliko uspešnostjo. V eni knjigarni sem pustila življenjepis, v ostalih so me zavrnili, ker ne rabijo ljudi. Prav tako sem se prijavila še za delo v kavarni in za delo v specializirani trgovini z vinom, morda pa kaj od tega obrodi sadove.
Saj še nisem obupala, malo bom preverila različne knjigarne po mestu, ki jih morda še sploh ne poznam in morda se mi kje nasmehne sreča, do tačas pa se bom odpravila še kam drugam in poskušala vsaj svoj življenjepis pustit v njihovih predalnikih. Ta sistem iskanja službe mi ni nič kaj všeč, ker imam ves čas občutek kot da sem obupan človek, ki prosjači zato, da mu dajo delo, saj vem, da je tukaj takšen način običajen, ampak se ob vsem skupaj ne počutim preveč lagodno.
Mi je pa skoraj uspelo prebrati čudovito knjigo , ki jo berem. Spet je Murakami, tokrat 1Q84. Na koncu druge knjige sem, morda mi uspe dokončat tretjo še preden se  drugi semester začne.

ponedeljek, 07. januar 2013

Novo leto

In je znova novo leto. Po božičnih praznikih doma, sem spet na Irskem in se učim za izpite. Enega sem odpisala danes, še 4 me čakajo.
Vsak naredi sklepe in zaobljube, kaj bo počel v novem letu in tudi jaz sem jih. Ena izmed njihje tudi, da bom poskušala bolj redno pisati blog, zadnej čase nisem bila nič kaj preveč pridna na tem področju, a kaj, ko velikokrat ni stvari ki bi jo bilo vredno omeniti.
Ampak novo leto bo polno kakšnih novih priložnosti, vsaj upam in če bo vsaj malo sreče, bom našla kakšno študentsko delo, ki bo zanimivo in zabavno in bom v njem uživala. In še en načrt vam lahko razkrijem, želim se naučiti nemščine, ker bi to pripomoglo pri praksi naslednje leto.
In ja, pravzaprav nimam ničesar, kar vam bi napisala, zadnji dnevi so bili zaposleni s poslavljanjem in pakiranjem in nekaj malega učenjem, ker sem danes po svojih občutkin ne tako zelo dobor odpisala izpit in bomo videli, če ga bom morala avgusta morda še enkrat, Upam, da ne.
Vrnila sem se v oblačno in deževno vreme, ki je takšno kot po navadi, čisto nič posebnega. Od praznikov sem namesto polna energije utrujena zato se moram hitro spet spraviti h kakšenmu športu.
Zdaj pa se grem učit, da bo vsaj naslednji izpit dober.