Intervju

Po dolgem času bom spet napisala en kratek post. Februar je še zmeraj poačsen in kaj veliko se pravzaprav ni zgodilo v zadnjem času, po valentinovem in dobri torti, ki sem jo spekla za dragega, sem mogla biskvit z jagodam ispečt še dvakrat za svoje cimre, ker so bili dečki nekoliko ljubosumni in tudi zato, ker obožujejo kombinacijo biskvita, jagod in maskarponeja.
Tudi pekla sem kar veliko, spekla sem quicke in ker mi jostalo nekaj testa, sem naredila jabolčno pito, pa spekla ingverjeve piškote za k čaju in ker eden izmed mojih cimrov ne mar ingverja, sem spekla še piškote z arašidovim maslom, potem pa si je drugi cimer zaželel oreo piškote, in sem jiv včeraj rade volje spekla, recpet sledi, niso takšni kot oreo piškoti ampak so dobri (boljši).
Po dolgem času pa se je premaknilo tudi na pdoročju iskanja službe in tako sem imela danes svoj intervju za delo v kinu. Mešani občutki in če bo sreča, že jutri zvem, kako bo šlo. Vsak intervju pa je seveda zelo pomemben, ker mi daje izkušnje, ki jih potrebujem in ker morda nisem tako prestrašena in tako sramežljiva kot sem bila na začetku in na primer lani, ko sem mogla it v restavracijo, da potrdim svojo prisotnost na praksi in sem preden bi kogar koli kaj vprašala ali naredila, raje kar pobegnila. Zdaj tega hudega strahu ni več, še zmeraj je malce nerodno, sem malo nervozna in prestrašena, ampak gre na boljše. Tudi bolj si zaupam in zato bi bilo dobro, da dobim to službo in se preizkusim, kako hitro se lahko naučim stvari, kako hitro jih razumem, če znam delat z ljudmi, če znam biti odgovorna in organizirana, vse to je del tega procesa odraščanja in všeč mi je, da je tako.
Imam vsaj občutek, da bi s službo malo manj zapravljala čas za nepotrene stvari in se končno nekoliko bolje organizirala hkrati pa zaslužila nekaj malega denarja, ki zmeraj pride prav, če ne drugače, ga prišparam za potovanje ali magisterij ali šolnino naslednje leto.
Ena imed slabh strani službe tukaj, pa je občutek in najverjetnejša možnost, da za veliko noč ne bom odpotovala domov, da bom ostala tu in delala. In ne vem, kako bom vzdržala, če me ne bo domov. Že zdaj me nekoliko daje domotožje, misel na to, da ne bom doma vsaj do konca junija me kar malo prestraši ampak morda pa se najde kak vikend, da skočim domov, tako na hitro, že dva dni bi bilo vsaj nekaj, za tiste tople objeme in poljube in domačo posteljo in dobro domačo hrano in lep pomladni vrt. Ali sneg.