Najin popoldan pa se tako končal na praznem parkirišču, kjer sem prvič v življenju probala vozit in neznansko uživala v delanju krogov po parkirišču in menjavanjem prestav in vseh teh stvari, kij ih še nikoli nisem počela in tako čuden občutek je, da sem dejansko vozla avto!
In ko se večer konča v pubu, na kozarcu piva ali ciderja, kjer se trije mladi ljudje ne mislijo napit do onemoglosti, ampak zgolj debatirajo o življenju in vsem kar se vsakemu dogaja pravzaprav ugotovim, da rastemo, da odraščamo. Vsi po vrsti, jaz in moj dragi in njegov zelo dober prijatelj. Da odkar sem ju spoznala, pravzaprav vsi odraščamo zelo hitro, vsak ima službo, vsak ima partnerja in na koncu koncev se pogovarjamo o ljudeh z dojenčki in porokah in davkih, in stvareh, ki lahko še čisto malo počakajo za debato. Saj še vendar nisem prehodla vseh klubov in preiskala niti ene dvajsetine pubov v Dublinu, o diplomi še ne rabim razmiljat kakšne 3 mesece in moram malo doživet študentsko življenje in ponočevanje, ki ga kar naenkrat zmanjka.