sreda, 30. oktober 2013

Odraščanje

Nedelja je bila prva dela prosta odkar sem začela službo v restavraciji pred slabim mesecem dni in zato, sem z veseljem poležavala v postelji in se potem z dragim odpravila na sprehod po mestu, potem pa pe v Ikeo. In saj veste tisti prizor iz 500 days of Summer, no tako čudovito prisrčna nisva bila, sva pa sprobala vse kavče in sedeže, ki jih imajo v Ikeii in seveda jedla mesne kroglice, ker to je bil pravzaprav eden izmed razlogov, da sva sploh šla v Ikeo. 
Najin popoldan pa se tako končal na praznem parkirišču, kjer sem prvič v življenju probala vozit in neznansko uživala v delanju krogov po parkirišču in menjavanjem prestav in vseh teh stvari, kij ih še nikoli nisem počela in tako čuden občutek je, da sem dejansko vozla avto!

In ko se večer konča v pubu, na kozarcu piva ali ciderja, kjer se trije mladi ljudje ne mislijo napit do onemoglosti, ampak zgolj debatirajo o življenju in vsem kar se vsakemu dogaja pravzaprav ugotovim, da rastemo, da odraščamo. Vsi po vrsti, jaz in moj dragi in njegov zelo dober prijatelj. Da odkar sem ju spoznala, pravzaprav vsi odraščamo zelo hitro, vsak ima službo, vsak ima partnerja in na koncu koncev se pogovarjamo o ljudeh z dojenčki in porokah in davkih, in stvareh, ki lahko še čisto malo počakajo za debato. Saj še vendar nisem prehodla vseh klubov in preiskala niti ene dvajsetine pubov v Dublinu, o diplomi še ne rabim razmiljat kakšne 3 mesece in moram malo doživet študentsko življenje in ponočevanje, ki ga kar naenkrat zmanjka. 

ponedeljek, 14. oktober 2013

odštevanje in jesen

Že celo večnost nisem napisala ničesar, niti pesmi niti objave na blogu.
No, poletje je minilo prehitro in za te stvari ni bilo ne časa ne prevelike potrebe in jesen in September sta šla mimo kot bi bil samo en dan.
Vrnila sem se v dobro znane ulice polne rdeče opečnatih hiš in sivega neba in v tisti mehak topel objem.
September je minil tako hitro, da ko prav razmislim, pravzaprav ne vem, kaj sem počela ves čas, ena izmed stvari je bila opraviti teorijo za vozniški izpit in to sem naredila brez problema, tudi na vozniško dovoljenje še čakam, da lahko končno začnem vozit.
Septembra sem obupavala nad iskanjem službe in začetkom novega študijskega leta, ampak zdaj je vse spet lepo utečeno in faks je bolj ali manj dolgočasen in tudi službo imam. Takšno, ki me spravi v slabo voljo še preden stopim iz hiše na ulico, da se odpravim tja. Ampak si dopovedjem samo en mesec, in pridno odštevam, samo še tri tedne in potem sem v službi in odštevam samo še 8 ur, samo še 6 samo še 4. In mine malo hitreje, ko med rezanjem zelenjave poslušam slabo glasbo iz radia in ko me chef že 65- tič vpraša ali grem domov za božič. In mu vsakič pritrdilno odgovorim,, seveda, ne bom ostala tu in delala, pravzaprav sploh ne bom ostala v tej službi dovolj dolgo, da bi mi preprečili odhod domov.
In potem spet odštevam, še samo 4 tedne in greva v London.
In samo še 2 meseca in pol in bo Božič.
In samo še nekaj mesecev, pa bom mogla počasi vedet, kje in kakšno prakso bom opravljala med poletjem in potem kakšno temo bom imela za diplomo.
In j, zadnje čase samo odštevam in  tako mineva moja jesen, brez kakršnihkoli posebnih dogodivščin ali posedanja v parku.
Nič kaj zanimivega, bolj ali manj samo odštevanje ur, ki jih imam do službe in v službi, vmes pa pride še faks in potem je teden že mimo.
Zmeraj si obljubim, da bom napisala kakšen blog, pa tega ne storim, ampak morda pa vam objavim vsaj kašen zanimiv recept.