torek, 31. januar 2012

Besede

Kot zmeraj, očarana nad močjo besed in nad prav vsem, se ti še enkrat poklonim, dragi Leonard. Tvoj novi cd je ena sama popolnost. Nostalgičen, lep, utečen in pomirjujoč. Tvoje pesmi, poezija in knjige so ena sama čarobnost. In spet, me kar posrka v glasbo, v besedilo in v tisti počasen, a hkrati dovolj čuteč ritem, da začutim vso lepoto tega sveta in hkrati tudi vso bolečino. Ljubezen, nikoli je ni dovolj, a tako spretno, kot jo izrisuje Leonard, tega ne zna nihče. Brez, da bi enkrat smakrat izgovoril Ljubim te oziroma bolje rečeno zapisal I love you. V vseh ostalih besedah najde dovolj, da te tri spretno izrazi, ne da bi bil kanček klišejski. Občudovanja vredno.
Njegova začetna pesem iz novega albuma starih idej: http://www.youtube.com/watch?v=WCtoVoE5Mm4
Popolnost, ki te popelje v enkraten večer.

ponedeljek, 30. januar 2012

Ponoven začetek

Čas gre neverjetno hitro, po počitnicah, ki so se vlekle, sem zakorakala v novi semester, pa se še niti nisem prav zavedla, da sem študentka, pravzaprav nekje daleč od doma. Kot, da bi se čas v meni ustavil in drvim naprej brez sebe. Ne zavedam se čisto, da sem študentka, da študiram, da sem študentka v tujini. Ali pa je naenkrat postalo vse tako domače in je ves svet hkrati tudi dom, čeprav daleč od doma.
Včasih se mi zazdi, da, ko enkrat greš v tujino, ne spadaš ne domov in ne tja. Ostaneš nekje vmes, brez da bi si to želel., dobiš občutek, da je drugače. A glavno je, da so tvoji bližnji s teboj in tvoji prijatelji še zmeraj tam zate.
Da obvelja to, da se močne vezi ne pretrgajo na razdaljo...


Prepoloviti preprostost na pol,
Se smejati s tistimi,
Ki te imajo radi.
Izpostavljati svoja čustva nekomu,
Ki si jih zasluži.
Lepo je živeti,
Ko veš,
Da te obdajajo ljudje,
Ki te imajo radi,
Ker pač si.
( del njihovega srca)


No, zdaj pa nazaj k študiju, ta semester imam samo en praktični pouk na teden in veliko znanosti, kar me zelo veseli. Komaj že čakam, da se začne malo bolj resno, pisanje portfolia in učenje o hrani, boleznih ljudeh, itd.

četrtek, 26. januar 2012

Knjigarne

Knjigarne so ene najboljših stvari v Dublinu. Njihova popolnost je v tem, da dišijo po papirju in so polne ljudi, ki imajo kakor jaz radi knjige.Zraven vserga tega, so zelo dobro založene, nekatere nekoliko bolj, druge manj. Romanov in kuharskih knjig je povsod veliko, strokovna literatura se tudi najde skoraj brez problema, poezija pa je žal nekoliko okrnjena v večini primerov. Skoraj v vsaki knjigarni se najde prostor za W.B Yeatsa, pa Keatsa, Wilda, ponekod še za E.E. Cummingsa, E. Dickinson in celo L. Cohena.  Knjigarne so tiste, ki zmeraj napolnijo mojo dušo z občutkom sreče in pripravljenostjo na nova potovanja domišljije. Koliko knjig, ki jih je vredno prebrati! Množice besed, čudovitih idej in odkritosrčnih zgodb.
Besede, ki imajo moč, da nasitijo preveč burno domišljijo, zapolnijo praznine v človeku. In knjige, ki dišijo po papirju in tisku. Vse dobre knjige dišijo, nekatere imajo tudi lepe platnice, nekatere pa zraven tega še nepozabno zgodbo, ki se ti usede v srce in se vsake toliko časa podzavestno priplazi na površje.
Obožujem knjige in zato, so knjigarne najboljša stvar, ki si jo lahko zamisliš.

sreda, 25. januar 2012

Poezija in pesmi

Poezija in pesmi, ki me spremljajo skozi razpoloženja. V velike ure ničesar. V otopelost, srečo, veselje, ljubezen v žalost.  So pesmi, ki me spravijo v smeh in tiste, ob katerih jočem, so pesmi, tako enkratne, da obnemim, a preženejo vse slabo od mene.
Danes ni moj dan, nihanja razpoloženja so kakor prehodi med dežjem in gosto oblačnostjo, danes. Želela sem si bližine, objema, veselega smehljaja. Nato sem si želela povezanosti, s tistimi, ki jih imam najraje, a so tako zelo daleč od tukaj...
Osamjenost me razjeda, po navadi poslušam glasbo, napišem pesem, kakšno preberem in grem naprej z nasmeškom, ki se zariše na obraz. Danes, pa me ena tistih pesmi, ki zmeraj pomaga, vrže v otopelost, zato se odpravim v kuhinjo, da namesto svoje duše, nahranim vsaj želodec. Odleže mi, prileže se mi hrana in pogovor, a kaj kmalu ugotovim tudi, da naše razpoloženje ni preveč blesteče. Vsak od nas ima slab dan, danes ga imamo vsi 4 v naši hiši. Morda pa je vreme...
Ko se odpravim spet v svojo sobo, me zajame tesnoba in melanholičnost, želim ju pregnati z glasbo, a danes mi ne pomaga. Hočem pisati, a negre. Preberem nekaj svoje poezije in preposlušam nekaj pesmi, vsaj malo se  čustveni vihar v meni pomiri. Začnem pogovor s prijateljem in potem še z drugim, kakor mi je nekdo rekel, nikoli nisi tako daleč, da bi bila sama. V mislih smo zmeraj povezani s tistimi, ki jih imamo radi.
Na misel mi pride pesem Pabla Nerude, ki me bo popeljala v lepo noč, da se zjutraj zbudim z nasmehom na ustnicah.

Es verdad que sólo en Australia
Hay cocodrilos voluptuosos?
Cómo se reparten el sol
En el naranjo las naranjas?
Venía de una boca amarga
La dentadura de la sal?
Es verdad que vuela de noche
Sobre mi patria un cóndor negro?

Slovenski prevod:

So res zgolj v Avstraliji
krokodili pohotni?
 Kako si med sabo razdelijo sonce
pomaranče v pomarančevcu?
 Izvirajo zobje soli
iz grenkih ust?
Je res, da ponoči kroži
nad mojo domovino črni kondor?

torek, 24. januar 2012

Počitnice

Čas za poležavanje, tavanje neznano kam, pečenje peciva in druženje s prijatelji...
V soboto sem se s sošolko odpravila na "kulturni dan", kot je ona to poimenovala. Bili sva turistki za en dan.Odpravili sva se v zgodovinski muzej in si ogledali čuda, ki so jih izdelovali kelti in vikingi in bogve kdo še vse na tedanjem Irskem ozemlju. S. mi je irsko zgodovino na preprost in zanimiv način pripovedovala skozi celoten ogled in moram priznat, da čeprav zgodovine ne maram preveč, da je bilo zelo zanimivo. Nikoli ne škodi, če se kaj novega naučiš.  Tako na primer, zdaj vem, da je bil Dublin  ustanovljen kot trgovska naselbina v vikinških časih.
Po obisku zgodovinskega muzeja, se je najina pot nadaljevala do naravoslovnega muzeja, kjer ti na najbolj direkten način prikažejo pestrost živalskega sveta po svetu. Med mnogimi okostmi, nagačenimi živalmi in tistimi shranjenimi v formalinu, najbolj navduši ogromno okostje žirafe in kita in prazgodovinskega jelena, čeprav je vsaka stvar po svoje zanimiva.  V dveh nadstropjih se ti odpira vpogled v najrazličnejše živalske vrste, med drugim tiste, dandanes že izumrle ali ogrožene, saj so nekateri primerki v muzeju stari že več kot 100 let.  In da ne boste mislili, tudi človeško okostje je na pogled,  kot primerjava z okostji človeku podobnih opic. Fascinantno in malo strah zbujajoče, ko pomisliš, da so bile te živali nekoč prav toliko žive, kot ti sam.
Ker je le nekaj metrov od tega muzeja tudi Narodna umetnostna galerija, sva zavili še vanjo. Zame, je bila ta galerija majhno razočaranje, saj jo prenavljajo in sta postavljeni samo dveskromni razstavi v drugače čudovitem in ogromnem prostoru. Pravzaprav je dovolj velik, da sva se uspeli ob iskanju ene izmed 2 razstav dvakrat izgubit in potem ob iskanju druge še enkrat.  Prva razstava je razstava del slikarja Turnerja, ki je vsako leto na ogled le v januarju, saj si je umetnik v svoji oporoki zaželel, da njegove izdelke razstavljajo le januarja.  Druga razstava je stalna zbirka, ki prikazuje irske umetnike, za katere sama še nikoli v življenju nisem slišala, sem se pa spet naučila nekaj novega.  V umetnosti galeriji so namreč zelo ponosni na del stalne zbirke - kolekcijo slik, ki jih je naslikal Yeats.  Seveda ta Yeats ni  pesnik W.B. Yeats, ampak njegov brat Jack B. Yeats.
Da se je sobota super končala,pa sva poskrbeli tako, da  sva skuhali prijetno večerjo. No, pravzaprav je skuhala S., jaz pa sem ji pri tem pomagala. Verčerjali sva irsko klasiko shepherd's pie - mleto meso, čebula, korenček, vse skupaj podušeno na maslu, potem pa obloženo s krompirjem in pečeno v pečici. Za sladico pa okus jeseni, topel  slivov kolač.
Tudi nedelja je bila zanimiva, zjutraj sem brala knjigo, potem sem pogledala film, pojedla kosilo in odšla na plezanje.  Plezanje je bilo super, ampak uspelo mi je, da sem si nekoliko pškodovala koleno, nič hujšega, malo me boli, ko hodim okoli, ampak bom preživela, danes je že veliko boljše.
Včeraj sem lenarla, ker me je bolelo koleno. Sicer sem se odpravila na pošto in v mesto, ob prihodu domov skuhala kosilo in slivov kolač, ker me je sobotni spodbudil k temu. Potem pa sem spet uživala v brezdelju in dokončala branje Coelhota.
Danes sem si pogledala film, spekla čokoladne brownije in predvsem poležavala. Počasi je spet čas, da se drugi semester začne, ker mi je ob takšnem brezdelju že neprijetno. Čudno, kajne?

sreda, 18. januar 2012

Pomladanski januar



Opazujem prevlečene popoldneve,
Ki v sivini oblakov turobno odsevajo.
Kakor da bi napolnili vso žalost tega sveta v oblake
In okrivili sivino,
Da je brez duše.


Kakor po navadi, je nebo turobno sivobele barve, modrino prekrije en ogromen oblak, ki se ne umakne. Vsaj dežuje ne, včasih pa se celo sonce prebije skozi za nekaj trenutkov in potem, v zeleni mestnega parka in čudnih drevesih, ki cvetijo sredi zime začne cveteti pomlad. Prav nič ne diši po njej, pa je vseeno v zraku nekaj prijetno pomladanskega.
Izpitno obdobje sem zdaj preživela in mislim, da sem izpite opravila, bomo pa vidli, kako bo. Zdaj imam skoraj 2 tedna časa za lenobo in počivanje.  Naslednji teden grem pogledat v Galway, ki velja za najlepše Irsko mesto, jutri gremo ven s sošolci, za druge dni pa še ni planov. Najverjetneje nekaj plezanja, pa morda kino in kakšno dobro knjigo spet preberem, sprehodim se po Dublinu in se imam fajn.

sobota, 14. januar 2012

Sonček, plezanje in lenoba

Zadnji dnevi tukaj v Dublinu presenečajo s soncem, ki me vsako jutro znova razveseli in me potegne v nov dan, poln uživanja v lenobnosti in sproščenosti.  Včeraj sem šla v park, ker je ob sončnem vremenu najlepši kotiček Dublina, na klopci in s knjigo v roki, ni lepšega.  Potem pa sproščenosprehajanje po mestu in knjigarna, da zapolni mojo dušo vonj po novih knjigah in besede in ljudje in knjige same. Tokrat ničesar ne kupim, samo najdem še vse, kar moram prebrati, v sobi me čaka še 6 romanov, ampak saj imam čas, da se s knjigo v roki potopim v ta čarobni svet in pozabim na vse drugo.
Večer je minil ob gledanju filmov, pravzaprav dveh in oba sta popestrila moj večer. Prvi je umetniški, absurden in na trenutke vulgarno nagravžen ( v anglečini ga bi opisala kot artistically disturbing)  z naslovom The cook, the thief, his wife and her lover, drugi pa je nemški film Berlin calling, ki te popelje v svet glasbe in drog ter ti na odkrit  ampak lahkoten način pokaže svet techno glasbe in kulture.
Danes pa sem šla plezat, na eno največjih boulderskih sten v Evropi. Ko enkrat začneš s plezanjem, te zasvoji in postane del tvojega življenja. Sploh nisem vedela, da lahko eno tako preprosto stvar kot je plezanje močno pogrešaš.  Občutek ko znova plezaš je super, zdaj sem spet srečna in prijetno utrujena, jutri me bodo verjetno bolele roke, ampak bo že.
Zdaj, ko je pred mano kot edini izpit samo še začetna španščina, sem neverjetno lena, ampak uživam v tem, da ne rabim delat čisto nič, prijetne počitnice, pred začetkom drugega semestra. Čas gre hitro, en semester je že za menoj, pa nimam niti občutka, da zares študiram, morda zato, ker študiram nekaj, kar mi ne všeč in v čemer uživam. Učim se zanimive stvari in upam, da ostane tako tudi naprej.

torek, 10. januar 2012

Prva

No, pa je prišla tudi prva objava letošnjega leta, za začetek vam vsem skupaj želim predvsem zdravo, zadovoljno in srečno novo leto, ki mu že pridno odštevamo dneve.

Čas gre res hitro, še pred nedavnim, sem odštevala odhod domov, zdaj pa sem spet tukaj v Dublinu. Po vsem čudovitem božičnem praznovanju, jedenju, času s družino in prijatelji ter nenazadnje tudi pridnemu kuhinjskemu delu, kjer sem pridobivala izkušnje, sem se zdaj posvetila še knjigam. Izpitno obdobje se je začelo včeraj in danes sem že na 2/3, saj sem odpisala 2 izpita, čaka pa me še eden naslednjo sredo. Prva dva sta šla ok, nista bila super nista bila pa katastrofalna, bomo rekli nekje v zlati sredini.
V sredo me čaka izpit iz začetne španščine, ki upam, da ga bom opravila z levo roko in ob tem dobila tudi visoko oceno, hja vsaj nekje is želim blestet. :)
Do 30. januarja me torej čaka takšno ležerno preživljanje dnevov, s knjigo v roki, dobro glasbo in hojo okoli. Zadala sem si plan, da grem v Galway za par dni, ker je baje najlepše Irsko mesto. Moram preverit, če bo cenovno dokaj ugodno se podam tja in vam potem spišem kaj lepegao Galwayu.
Vsako novo leto si rečem, zdaj pa ne bo nobenih zaobljub, potem jih sicer ne naredim uradno, ampak nekatere stvari sem se odločla nardit, med prvimi v vrsti je uživanje študentskega življenja. Hja, ker sem med tistimi srečneži, ki imajo priložnost okusiti študij in življenje v tujini, si želim pogledat malo Irske, se kaj novega naučit tudi o tej državi in seveda uživat. Potovanja pa so prava stvar za užitek, učenje in širjenje obzorja.
Še ena izmed stvari, ki sem se jih odločla počet v tem velikem glavnem mestu pa je, da izkoristim priložnosti za koncerte in trenutno imam v igri tri, morda mi lahko kdo pomaga pri izbiri, na katerega naj grem?
Izbira je med sledečimi: The Maccabees, Yann Tiersen in Australian Pink Floyd.