29. februar

Danes je ta za nekatere težko pričakovan dan, ki se pojavi v štiriletnih intervalih in nekaterim pove, da so še zmeraj zelo mladi, ko praznujejo svoj 7., 8., 15. rojstni dan.
Zame, je to navaden dan, prav tak, kot vsi ostali v letu, seveda je kakor vseh 365, v tem primeru 366 dni v letu vsaj za trenutek poseben ampak načeloma je podoben.
Danes sem imela prakso, kuhali smo lignje in škampe in školjke in zelenjavo. Stvari, ki smo jih skuhali so bile dobre, to je bila ena najboljših ur v tem letu, potem pa smo se družno odpravili še v knjigarno, kjer sem z največjim veseljem opazovala kupe knjig, ki stanejo samo 1 evro. Obožujem knjige, kot sem vam verjetno že ničkolikokrat povedalam zame je njihov vonj, njihov izgled, vse pravzaprav čarobno, še poseben čar pa imajo že rabljene knjige, ki jih prodajajo v drugem nadstropju knjigarne, ki sem jo danes obiskala.
Stare knjige nosijo vsaka svojo posebno zgodbo, dišijo po parfumih svojih prejšnjih lastnikov in nosijo nešteto prstnih odtisov, ki so ji vsak po svoje vtisnili delček  nežno nacefrane platnice, majhno packo ali lepo posvetilo. Še posebej lepe so tiste knjige, ki se s svojimi starimi porumenelimi stranmi in vranje črnim tiskom bohotijo za prelepimi platnicami in letnicami, ki segajo v prejšnje stoletje, morda celo dve.
Ničesar nisem kupila, a kakor zmeraj, so knige napolnile mojo dušo z radostjo, ki mi jo lahko podarijo samo besede in zlizane platnice knjig, vsaka zgodba, zmeraj znova napiše novo...

Utrinki...

Kotički St. Stephen's green parka, ki ga najbolj obožujem na lep sončen dan,  ko sedeš na klop in bereš, opazuješ tisti vsakdanji živžav ali pa se samo nastaviš soncu, nahraniš prelepe labode ali opazuješ preveč galebov in golobov, ki se sprehajajo naokoli skupaj z racami. Živo zelena trava, ki kar žari v svoji sočnosti in vsi tisti barvni odtenki,  ki se sprehodijo mimo. Rjavo in blo in nežno roza, obsijano s soncem, je zmeraj lepo.

 Dublin ponoči, reka Liffey žari v lučeh, ki se nežno razprostirajo skozi mesto, čeprav je včasih nevaren, je lahko tudi neskončno lep, ko se mrak spusti na sive ulice.

 Barbie cupcakes, uspešno pojedeni. Niso izredno lepi, so pa bili kar dobri.

Pomlad

Že kar nekaj časa je minilo od zadnjega posta, čeprav se kaj veliko ni zgodilo v tem času.  Prejšnji teden sem imela obisk, K. je prišla pogledat, kako je v Dublinu in imeli sva en zanimiv teden. Raziskovanje Dublina, uživanje lepega vremena, obujanje srednješolskih in poletnih spominov, probavanje Guinnesa in druženje z mojimi sošolkami, cimri in prijatelji. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem drugače od navadnih študentskih tednov, ki se v ponavljajočem zaporedju vrstijo znova in znova. Saj ne, da ne bi bili zanimivi, a so si kljub temu podobni. Moje vodilo, da se je z vsakim novim dnem potrebno naučiti nekaj novega, jih morda nekoliko razlikuje, a urnik se ne spreminja. Čas teče naprej, morda celo prehitro, še en mesec in bom po vsej verjetnosti doma, če se slučajno ne zgodi, da dobim službo, potem bodo stvari drugačne,  jaz pa pripravljena na nov vsakdan.
Pomlad se je že prikradla v Dublinske parke in trava je tako živozelena kot tista iz slik in filmov, ki se dogajajo ali so posnete na Irskem. Park se bohoti v bogato zeleni v kombinaciji z rjavo in nekaj belo in roza cvetočimi drevesi, ki dajejo svojo lepoto nežnemu soncu, ki kar nekaj časa vztraja na nebu. Vreme se sicer petkrat dnevno menja, a sonce je stalnica med temi menjavanji in to je lepo, da nebo ni samo en siv, velik in razpotegnjen oblak, s koprenasto svetlobo, ki naredi ulice tako otožno sive in osamljene.
Cel vikend je bil sončen, danes pa dežuje in ta velik siv oblak se razteguje čeznebo, otožno zgledajoč dan, a me to ne gane preveč, večino dneva bom tako ali tako preživela v predavalnici.
Pomembno je, da je bil vikend lep in prijeten. V soboto se je K. odpravila nazaj domov in spremljala sem jo na letališče. Poslovili sva se in jaz sem se odpravila nazaj, z avtubosom v mesto, ker je bilo lepo vreme. 40 minut vožnje se je vleklo, ker sem pozabila svoj iPod in nisem imela nič za delat, opazovanje ulic onstran okna ti po 20 minutah preseda.
Na eni izmed postaj, je na avtobus stopil tudi slep moški in izstopil na O' Connell streetu, prav kakor jaz. Na in iz avtobusa mu je pomagala mlada ženska, ki je vstopila in izstopila na isti postaji kot on. Komaj takrat sem se zavedela, da je kljub temu v ljudeh še nekaj sočutja in človečnosti, ki smo jo ustvarjali in razvijali skozi evolucijo in ta prizor je mojo sončno soboto samo še polepšal ter me napolnil z nekim ganljivim veseljem.  S tem občutjem sem odkorakala v park in sedla na eno izmed s soncem obsijanih praznih klopc, opazovala sem ljudi, veliko je bilo samotarjev, kot jaz, ki so samo uživali sončen dopoldan ob prebiranju knjige in jim družba pravzaprav ni niti malo manjkala.
Nedeljo sem preživela ob gledanju smučarskih skokov in plezanju,ta vikend je bil športno čudovit in zdaj si res res želim, da bi lahko odšla v planico, ampak mi to tudi letos  ne bo uspelo. No, morda pa naslednje.

Valentinovo

Srčki in rožice in veseli parčki in veliko čokolade. No, čokolada je tista, ki se znajde v lepi srčkasti bonbonjeri, ki jo podariš svoji ljubljeni osebi ali pa v ploščici v navadnem ovitku, ki jo jejo tisti samski in depresivni ljudje, ki jim gre Valentinovo vsaj malo na živce.  Začuda, letos nisem spadala ne v prvo in nite ne v drugo skupino, ker nima svojega srčnega izbranca, se nisem rabla ukvarjat z iskanjem darila, prav tako pa nisem osamljeno in depresivno ostala doma in se prenajedala čokolade, ampak sem se raje odločila za aktivnejšo obliko preživljanja večera in šla na čago.  Z nekaj sošolci smo začeli v pubu ob gledanju nogometa, čeprav nihče ni imel pojma o njem, potem pa smo se odpravili v nightclub. Ni ravno prostor, kamor zahajam pogosto, zato sem bila nad urejenostjo še posebej presenečena, dejansko je bilo lepo in imeli smo se fajn.  seveda so med plesom in pogovorom bili tudi vložki obupanih irskih fantov, ki so si za Valentinovo najverjetneje želeli tudi ženske družbe zraven alkohola, ampak vsaj pri naši skupinici niso bili preveč uspešni. Ampak mislim, da je bilo deklet kar precej, verjetno pa sem jaz precej izstopala od povprečja, edina brez čevljev z visoko peto in brez kile make- upa.
Večer je minil lepo, ampak po zgolj 3 urah spanja jutro ni bilo zabavno. Praktični pouk po taki noči, je naporen, če pa prideš utrujen zjutraj v kuhinjo, ki je "prijetno" odišaljena z vonjem po gnilih jajcih ali nečem podobno ogabnem, pa ni čudno, da se počutiš še slabše. Za nameček smo imeli še kuhanje rib in res je najlepša stvar, ki jo lahko ob 9 zjutraj počneš to, da čistiš in filetiraš ribe, vsaj končni produkti današnje ure so bili dobri. In danes bo spanec najverjetneje sladek.

Kulturni dan, ah Prešeren

Vesel dneva prost dan, vam želim. Naj bo poln kulturnosti, tudi kakšne poezije ali lepe slovenske pesmi. Slovenščina je čudovit jezik in moramo poskrbeti, da se takšen še naprej ohranja. :)
Prvič po vseh teh letih, sem 8. februarja morala v šolo, ampak je bilo fino. Kuhali smo ribe in jaz sem kuhala bouillabese, ki pa na žalost ni bil preveč dober.  Recept z vodo namesto ribje osnove je vse pokvaril, ker je bil bouillabese sam po sebi preveč voden in za moj okus premalo paradižnikast. Ni takšen, kot ga kuha Julia Child, narejen z veliko ljubezni in počasi. V 20 minutah pač ne moreš ustvarit takšne stvari, pa dobro, bo pa drugič boljši. :)
Z nestrpnostjo že pričakujem rezultate izpitov, danes smo dobili nazaj portfolio, ki je bil na mojo srečo dobro ocenjen - 80%, upajmo, da so tudi ostali predmeti tako uspešno opravljeni.

Pomlad?

Belina. Sneg. Sneženje. Večina Evrope je zasnežena, bela in mrzla, Irska pa hladna kakor zmeraj, a brez snega. Malo vam zavidam pravo zimo, ki je jaz očitno ne bom deležna. Rada imam sneg in tudi mrzle temparature znajo bit fajn, ker spominjajo na meni tako ljubo Skandinavijo. Po drugi strani pa zdaj vsak dan jamram, da je mrzlo, ko se vrnem domov. Hiša, v kateri živim je stara že 100 let in ogrevanje ne pomaga kaj preveč, okna so preslaba in izolacija nič kaj napredna, veter in hlad se z lahkoto izmuzneta v sobo.  Zato je morda bolje, da so  temperature nad ničlo in namesto zasnežene, gledam umazano in od dežja namočeno ulico. Ampak, danes je bilo sonce in kar toplo, zato sem del svojega dneva preživela v parku s knjigo v roki. Ah, kako se prileže, klopca na soncu, zelena trava in dobra knjiga. Prav zares je knjiga, ki jo trenutno berem zanimiva in zabavna. Anthony Bourdain in njegov roman Kitchen Confidential, nekakšna biblija za bodoče chefe ali zakulisje kulinaričnega sveta z veliko tudi splošni publiki pomembnimi nasveti.
 Tudi cvetlice se že najdejo, ki pridno cvetijo in oznanjajo pomlad. Irci pač verjamejo, da se pomlad začne februarja, poletje konec aprila in jesen avgusta. Saj ne vem, morda pa ima vsaka država svoj začetek letnih časov. Zdaj pa morda lažje čakam pregovorno muhasti april, ker naj bi bil na Irskem najlepši mesec. Bomo vidli, februar se je komaj začel.