sreda, 26. december 2012

Lenobnost

December je zmeraj razburljiv in po navadi dokaj mrzel. S pričakoanjem snega in božiča.
Najlepši mesec v letu in hkrati tudi nekoliko depresiven, zaradi kratkih dni , ki se prehitro spremenijo v večer.
Tako, Božič je minil, v domačem okolju, v krogu družine in že približno 3 dni jemo veliko preveč in zelo nezdravo. Na božični večer se je veliko kuhalo in tako torej tudi veliko jedlo. Odlična hrana, za katero sva v večji meri poskrbela z očetom. Pripravila sva terinoza predjed, ki sva jo postregla s solato in chutneyjem. Za toplo predjed so bili domači bučni ravioli v gorgonzolni omaki, za glavno jed pa puran Wellington, glazirana svinjska noga, pire iz buče in krompirja, glazirani kostanji in maslena zelenjava. Da se je večer dodobra zaključil, seveda ni manjkala okusna sladica, čokoladni "puding" kuhan v pari in serviran s čookoladno whiskeyjevo smetano in borovnicami.
Odlična večerja v dobri družbi, je pričarala lep božični večer, ki se je zaključil  z odpiranjem daril in gledanjem televizije. Od takrat dalje pa se lenoba kar vleče.  Čisto primerno praznikom, zimi in kratkim dnevom, lenobnost pač.

torek, 4. december 2012

Ljubiti

Kadar je mrzlo zunaj in je čas za božič in božične pesmi in nakupovanje.
Ko laho ljubiš in v dvojnem koraku uživaš v božičnih lučkah in najdeš skupnost v kuhanem vinu.
Ampak morda je prezgodaj, da bi bila v čistem božičnem vzdušju in kupovala darila, ampak, ko pa je tako prijetno, tako navdušujoče.
Jutri imam izpit, praktični izpit, kjer bom pekla čokoladni fondant, naredila vaniljevo omako, karamelne dekoracije in s čokoladi, ki jo bom pravilno temperirala, napisala happy birthday, v najlepši možni pisavi. In usplo mi bo, ker sem danes skuhala kuhano vino in sem nekako srečna in toplo mi je. Jutri bo dobro, ker mora biti.
Želim si sneg in da dokončam svoj portfolio in končno začnem s svojimi doma narejenimi darili. Kar razganja me od nervoze, ker že komaj čakam, da skuham in spečem in nakupim tiste stvari, ki jih potrebujem in da naredim lepa, okusna in priročna darila, takšna dana iz srca. Ne maram neuporabnih daril, zato si želim čimbolje premisliti, kaj bom podarila ljudem, ki jih imam rada in so mi dovolj blizu, da dobijo darilo od mene.  Ampka o darilih kdaj drugič, portfolio čaka na nadaljno izpopolnjevanje.

torek, 27. november 2012

Zima

temperature se sicer še niso spustile pod ničlo, a visoka vlažnost ne pusti  občutka hladu, ki bi bil vsaj nekoliko prijeten, raje kot to, se mraz zareže v tebe in te zmrazi v vse pore telesa.
V slabo izoliranih hišah, kot je ta častitljiva stoletna hiša, v kateri živim, je zmeraj mraz in kljub ogrevanju, se enostavno ne moraš pogreti. Zjutraj, ko moraš iz postelje spet v mraz je še slabše.
Najlepše je, kadar si pozimi v tem nežnem vzdušju in v dvoje, takoj je topleje, če pa imaš še skodelico čaja ali vroče čokolade je svet lepši. In resnično upam, da bo letos božič bel in da se bom pogrela s kuhanim vinom, medtem ko bom korakala po Grajskem trgu in opazovala božično drevo.
Tudi tukaj, na Irskem bom pripravila kuhano vino en večer in spekla kekse, da bo prijetno dišalo v hiši in bo prijetno toplo vsaj v kuhinji.

Da pa vam zraven vseh naštetih dobrt pokažem še druge, z vami delim slike iz praktičnega pouka. Morda pa  se utrne ideja za sladico, ki vas bo pogrela v mrzlih dneh zime.







ponedeljek, 26. november 2012

Vikend

In je minil še en vikend,
torej sem še malo bližje domu, no lešpe rečeno odhodu domov. Kmalu kmalu bom spet preletela morje in pristala v božično okrašenem Dunaju, komaj čakam, da spet razdelim objeme in poljube in se stisnem v objem tistih, ki jih pogrešam.
In da bom doma in bo toplo in moja psotelja ne bo več sama. Po cimetu bo dišalo v hiši in po smoli, ker tako pač dišijo sveže jelke, ki jih postaviš, za božično drevo.
Zajema me to vzdušje, ta vonj to občutje, tudi ideje za darila že zbiram, čeprav ne vem, kaj podariti ljudem, nekaj iz srca jim želim dati, nekaj samo za njih.

Ta vikend je bil nekoliko lenoben ampak tudi delaven. Včeraj sem odšla v kino in si končno ogledala novega Jamesa Bonda, vmes pa sem kuhala. VV soboto sem prirpavila juho iz sladkega krompirja z granatnim jabolkom, včeraj sem pripravla počasi kuhano jagnjetino s paradižnikom in zelenjavo in torto, ki se je spremenila v cake pops za mojega dragega, ker sem mu torto obljubila že septembra, pa je zaradi mnogih vzrokov ni dobil do včeraj.

Prilagam še fotografije, ker nisem ravno izvrsten fotograf, so fotografije takšne bolj površne in začetniške, ampak vsaj prikazale bodo, kar imajo za pokazat, čeprav morda ne v najlepši luči.

 Juha iz sladkega krompirja z granatnim jabolkom.
Cake pops.


petek, 23. november 2012

Ko diši po božiču

Cimet, suho sadje, rum, ...
... police v supermarketih so se že napolnile s čokoladami, božičnimi pudingi in pitami, zamrzovalniki so polni velikih zamrznjenih puranov in plastična božična drevesa so skupaj s čokoladami v akciji.
Niti decmber še ni, ko zagledam kupce, ki nosijo domov božična drevesca. Niti december še ni, pa je vsaka  izložba v mestu božično okrašena. Ne, ni še december, pa so že prižgali božične  lučke v mestu in božično drevo stoji na glavni ulici, okrašeno.
Diši po božiču, pa še ne bi smelo. Vsi že ponujajo posebne darilne pakete in obljubljajo, da imajo popolno darilo za vsakogar, ki mu želimo kaj podariti.  Ne, ni december in pika. Nočem prezgodnjega božičnega vzdušja, nočem preveč zapravljenega denarja. Samo december je, ko mora dišati po kuhanem vinu in vseh toplih začimbah tega sveta, po klinčkih in ingverju. Medu in cimetu. Ko mora dišati po domačem pecivu.
In ko se prižge prva svečka na adventnem venčku, takrat je december in takrat diši po božiču.

nedelja, 18. november 2012

Chutney iz zelenega paradižnika

Jesen je prijazna za poljske pridelke, a nikakor ne za sonce ljubne rdeče paradižnike, sploh če so posajeni junija in na kraju, kjer sonca praktično ni - Irskem.
Naši lepo izgledajoči in zdravi paradižniki, so tako ostali pri velikosti grozdja oziroma marelic in popolnoma zeleni, da pa ne bi šli v nič, sem prevzela pobudo in danes skuhala chutney (čatni). Nekaj sem jih tudi prihranila, ker si fantje želijo probat ocvrte zelene paradižnike in bomo vidli, morda pa so dobri, in jih bomo zaradi tega sadili tudi drugo leto.

Posajen smo imeli tudi krompirček, zoglj zato, ker se je eden izmed mojih sostanovalcev odločil, da bo posadil en krompir in s tem začel otvoritveno sezono vrta in ne boste verjeli, iz tega krompirčka, je zrastlo 6 velikih krompirjev, ki verjetno po okusu niso kaj pride, glede na velikost ampak vsaj zrastli so.

Prilagam vam približen recept za chutney:
 800g zelenih paradižnikov
4 srednje velike čebule
5 klinčkov
2 palčki cimeta
svež ingver
lovorov list
bazilika
rožmarin
čili
kurkuma
250g sladkorja
200ml jabolčnega ali balzamičnega kisa
sol in poper
Postopek:
1. Operemo paradižnike in jih narežemo na srednje velike kose, olupimo čebulo, jo razpolovimo in jo narežemo na kolobarje
2. Naribamo ingver in drobno nasekljamo čili, zmešamo vse začimbe skupaj in jih potresemo po paradižniku.
3. Na vročem olju prepražimo čebulo in jo pražimo tako dolgo, da postekleni, dodamo paradižnike in posolimo. Vse skupaj pražimo okoli 15 minut.
4. Nato dodamo sladkor, dobro premešamo in počakamo, da se raztopi, dodamo kis in kuhamo še 30
minut ali dokler paradižniki niso mehki in chutney gost ( z malo tekočine).

četrtek, 8. november 2012

Cimet

Kadar je pozno jeseni že zelo mrzlo in se večeri prevesijo v temo. Ko te pogreje skodelica čaja in ti je zima prijetna podoba božiča, ki se skrbno odvija iz naftalina. Ker so okraski  povsod in izložbe žarijo, razsvetljene od majhnih lučk.
In je cimet, ki diši v kuhinji, kakor za božič medenjaki in piškoti in kuhano vino. In je rjav prah kot dišeča omama za večer, ki te pogreje, je cimet, ko je čas za pesmi in skodelico čaja.


V pogrešanju
Sledi snega
Majhne drobtinice pomaranč
Rumene kot limone
Dišijo po bezgu.
Socvetja travnikov
Se zlijejo v kozarec irske kave
Cimet zmešam z ingverjem
Da dobim tisti okus,
Ko me poljubiš
In dišiš po kostanju.
Morda je zima
V meni
Kjer ni jeseni.
  •  

Pišeš šepetajoče
Škrebljanje in šumi
Pišoče
Šumniki
Želijo zbežati
Skozi škorenj
Luknje ima
Ki premočijo
V deževnem dnevu
Pišeš
Šklopotajo luže
Ko poslušaš pesem


Ko ostaneva samo v povezavi
Mimo vidnih polj in skritih oči
Ostaneš ko izparijo noči
In je mrzlo zunaj
Sapo loviva v majhne kapljice,
Ki se izgubijo v zraku.

Zbudim se v jutro ob tebi
Ti pa še zmeraj mirno dihaš v blazino
S hrbtom proti meni
Objamem te  in ti stisneš mojo roko
Poljubiš me na lice
Ko odpreš oči novemu jutru
In skupaj zreva v mrzel jesenski dan



Boš videl v senci sonce
In v krošnjah dreves ptice
Pomladi bodo cvetele japonske češnje
In objela bom drevo
Ker ga imam rada.
Morda raje
Kot če bi imelo srce.



sreda, 7. november 2012

Po Halloweenu je čas za božič

Sodeč po trgovinah, se dober teden po Halloweenu vse spremeni v izložbe z božičnimi dekoracijami, jelkami in lučkami. V supermarketih veselo ponujajo vse za okrasitev novoletne jelke, celo zamrznjenega celega purana za božično večerjo lahko kupite. Tako tudi mene počasi že prevzema nekaj  čisto oddaljenega božičnega vzdušja, v mrzih in nekoliko sončnih dnevih.
Po keltskem koledarju je zima v novembru in temperature so temu primerne, tudi tema se spusti nad mesto vsak dan nekoliko prej. Danes bom končala faks v trdi temi in nato po temnih in hladnih ulicah prikorakala domov okoli osmih, nič mi ni všeč ta ideja. V mrzlih dneh, ko se vrneš domov po temi, je najlepše. če te čaka večerja, če pa to ni možno, pa je dobro, če je takšna, ki te pogreje, zato bom danes priložila recept za steak in guinness pie, ki sem ga naredila v nedeljo.

Steak and guinnes pie
za 4 osebe
Sestavine:

  • 600g govedine ( jaz sem uporabila bržolo)
  • 2 srednje velika korenčka
  • 2 stebli zelene
  • 2 srednje veliki čebuli
  • 3 stroki česna
  • 2 žlici paradižnikovega pireja ali mezge
  • 150-200 ml guinnessa
  • 1 žlica moke
  • sol in poper
  • lovorov list
  • krhko testo ( 300g moke, 150g masla, 1 jajce)


Priprava:
Korenček, zeleno, česen in čebulo nasekljamo na drobne koščke. Meso narežemo na grižljaj velike koščke, damo v skledo, posolimo, popopramo in dodamo moko, dobro premešamo, da se moka enakomerno porazdeli po mesu.  V ponvi segrejemo olje in na njem hitro prepražimo zelenjavo, dodamo meso in pražimo  tako dolgo, da je meso  na vseh straneh pečeno, dodamo lovorov list, začinimo, dodamo paradižnikovo mezgo, guinness in na malem ognju počasi kuhamo še 15 -20 minut. V tem času razvaljamo testo, jaz sem naredila majhne pite v modelčkih za muffine, tako, da sem iz testa razvaljanega približno na pol cm izrezala kroge in jih položila v namaščen pekač ter tako pripravila podlogo za pito, potem sem na testo dala mesni nadev in čez položila še pokrov iz testa, spojila skupaj s podlogo in naredila luknjico na vrhu, da lahko para  izhlapi in omogoči testu, da lepo naraste. Originalna pita je narejena tako, da nadev položite v globok pekač in razvaljano testo položite na nadev kot nekakšen pokrov, jaz imam rada krhko testo, zato sem se odločila narediti posamezne pite v modelih. Odlična priloga k piti je kuhana zelenjava, kot sta grah in korenček.

Zadnje čase sem veliko pripravljala irske jedi, včerajpa sem naredila nekaj prijetno domačega, skutne slivove cmoke s piškotnimi drobtinami  in moram priznati, da sem neznansko uživala v domačnosti jedi, prav tako pa so tudi moji cimri priznali, da cmoki polnjeni s sadjem, sploh niso tako slabi, namreč, ko sem jih pripravljala, so me vsi skeptično opazovali in se čudili, kaj čudnega jim bom spet ponudila.
In počasi bom spet spekla kakšne piškote, da se prirpavim za božič. :)


ponedeljek, 29. oktober 2012

Ponedeljek v znamenju kuhanja

Danes sem skuhala avtentični Irish stew, no vsaj recept je trdil da je avtentičen, ampak najverjetneje je toliko različnih avtentičnih stewjev kot je Ircev, ki ga kuhajo. Za sladico pa sem pripravila cheesecake.

Irish stew
Sestavine:
1 kg jagnjetine/ govedine narezane na kocke
4 srednje velike čebule, narezane na kolobarje
4 stroki česna, sesekljan
3 korenčki, narezani na 1 cm debele kolobarje
2 stebli zelene, narezana na 1 cm debele kolobarje
10 majhnih ali 6 srednje velikih krompirčkov, narezanih na velike kocke
pol skodelice ješprena
timijan, rožmarin in peteršilj
sol, poper
olje
moka
1liter jušne osnove
0.5 litra guinnesa ali drugega temnega piva

Priprava:
V osoljnei vodi skuhajte ješprenj in ga shranite za kasneje. Na vročem olju prepražite zelenjavo in dodajte sveža zelišča, ko se zelenjava nekoliko zmehča, jo stresite v drugo skledo in na enakem olju prepražite meso, ki mu dodate nekaj moke, samo toliko, da porjavi. Nato dodajte zelenjavo, dobro premešajte in dodajte pivo in jušno osnovo, solite in poprajte. Kuhajte okoli 15 minut in dodajte ješprenj, nato pa pustite,da se pri raklem vrenju kuha še uro ali dve, dokler meso ni mehko in omaka nekoliko zgoščena.


Cheesecake
Sestavine:
Za kremo
500g kremnega sira ( philadelphia ali nekaj temu podobnega)
3 jajca
4 zvrhane žlice moke
85g rjavega sladkorja
vanilija
limonina lupinica (najboljša sveža)
Pomarančna lupinica

Za skorijco
300g maslenih piškotov - albert keksov
100g stopljenega masla
3 žlice sladkorja

Za omako
Sadje
sladkor

Priprava:

Kekse zdrobimo v zelo fine drobtine in mu v skledi primešamo stopljeno maslo in sladkor. V namaščen tortni model drobtine previdno razporedimo po celotnem obodu in podlagi, ter jih dobro stisnemo, da nastane lepa ravna podloga. Kremni sir stepemo  sladkorjem, nato dodamo preostale sestavine in dobro premešamo, vlijemo v model in pečemo v ogreti pečici na 170°C okoli 40 minut, ali dokler ni nežno zapečena in strjena. Za omako sem uporabila zamrznjeno jagodičevje, nekaj žlic sladkorja in nekaj malega vode, ter vse skupaj kuhala okoli 15 minut, dokler se ni nekoliko zgostilo.


Slika ni najboljša, ampak prikaže  končni izdelek. :)



nedelja, 21. oktober 2012

Sončna nedelja

Nedelja tokrat, je bila obsijana s soncem in v znamenju čiščenja hiše in to generalnega, takšnega, ki ga po navadi opravimo pomladi. Saj jesen, je nekako podobna pomladi in prah ter umazanija se nabirata skozi vse leto.
Danes sem kuhala nedeljsko kosilo, no, niti ni bilo kaj podobno nedeljskemu, je bilo pa vseeno dobro. Pripravila sem zelenjavni kari, ki sem ga postregla z rižem in pita kruhom.

Za zelenjavni kari potrebujete:
1/2 ali 600g butternut buče ali katere koli druge buče, narezane na srednje velike kocke
200g šampinjonov, narezanih na četrtine
200g špinače
1 velik korenček, narezan na kolobarje
2 srednje veliki čebuli, narezani na rezine
2 stroka česna, nasekljanega
200g kuhane zelene ali rdeče leče
400 ml kokosovega mleka ali  kravjega mleka, ki ga zmešate z dvema žlicama kokosove moke
sol in poper
2 žlički karija v prahu
1 žlička garam masale v prahu
koriander
suho sadje (rozine, suhe marelice, suhe slive)
riž (najboljši je basmati)

Priprava:

Na malo olivnega olja prepražite čebulo, dokler ni rahlo rjava, dodajte česen, nato gobice, bučo in korenček, pražite, dokler se zelenjava malo ne zmehča, dodajte lečo in špinačo, začinite ter dodajte mleko, kuhajte, dokler zelenjava ni zmehčana ampak ima še zmeraj obliko. Zraven ponudite kuhan riž, ter dodajte nasekljan koriander in narezano suho sadje. Dober tek!

Še končen izgled jedi.

sobota, 20. oktober 2012

Hitro se temni

Hitro se temni,
ko skozi oblake gleda tišina
Hitro se temni
kadar jesen preide september.
hitro se temni
v najkrajših zapotjih poti
zima prihaja,
božično razpoloženje bo polnilo žile.

Ob petkih so moji dnevi prosti, da lahko lenarim, ali posvetim čas čemu bolj koristnemu, kot na primer, da dan preživim za knjigami v knjižnjici. Včeraj, sem bila mnogo prelena, da bi sedela v knjižnjici in iskala podatke o butastih vprašanjih, ki si jih je nekdo zmislil samo zato, da bi mi začeli malo razmišljati.
Veliko raje, kot sedenje v knjižnjici imam sorehod po mestu, ko brez določenih ciljev tavam od ene ulice do druge, si vmes ogledam izložbe in trgovine in  knjigarne.  Ko sedem v parku na klop in zgolj opazujem ljudi. Nato se vrnem domov in sestavljam vse mogoče recpete in možnosti za večerjo, še prej si skuham kosilo in si med vsem ostalim vzamem čas zase, za skajp, za knjige. Nato pišem esej, ker ga moram in zvečer, cimri naredijo zabavo kar v hiši. Ni slabo, a danes je sobota in prav nič nisem še naredila za faks, sem pa uživala v soncu in v stojnicah tržnice, ki vsako soboto zraste v temple baru. In morda sem dobila navdih za esej, ki ga pišem, saj pišem o farmers markets in tega sem danes obiskala. Obožujem tržnice in prijazne ljudi, s katerimi lahko debatiraš o hrani, ali pa jim samo podariš nasmeh, ko kupiš izbrano selekcijo sirov in si srečen, ker zapravljaš denar za stvari kot je sir, pravi Irski sir, ki ima poln okus mleka in je narejen z ljubeznijo. In ko se ustaviš na stojnici z ribami in kupiš čudovit lososov file in file skuše, ki ga s česnom in peteršiljem narediš za kosilo, zraven pa pripraviš špinačo z domačega vrta s krompirjem in gobami. Takšni dnevi so lepi, čeprav neproduktivni. Zato bom danes zvečer raje sedela za ekranom računalnika in pisala esej, kot se spet znova sprehajala po večernem Dublinu s svojimi cimri in ugotavljala, kateri pub bi lahko bil vsaj malo zanimiv.
Kmalu bo hiša prazna in zajela jo bo tišina, ki se včasih tako prileže, en miren večer in morda mi bo uspelo narediti esej, še 1000 besed in bom zadovoljna. :)

Še nekaj sladic, da prebudim vaše brbončice ali, če se vam zgolj zalušta sladkega in ne veste, kaj bi pripravili.
 Rum baba, prepojena s sladkornim sirupom z dodatkom ruma, začimb in sadja.
 Savarin s sladko smetano in sadjem.
 Dobrote iz listnatega testa-  polžki s cimetom in rozinami.
 Francoski rogljički.

Listnato testo  z mandlji in hruškami.

nedelja, 14. oktober 2012

Sladkosti

Zunaj je mrzlo in po včerajšnjem ponočevanju, sem bila danes zelo neproduktivna. Nekaj stvari sem naredila, ampak ne kaj veliko. Pravzaprav že od petka dalje nisem preveč produktivna, sploh ne v smislu stvari za faks. In danes mi tudi pisanje ne gre preveč od rok, zato vam, kot obljubljeno prilagam slike nekaterih sladic, ki smo jih pripravili pri pouku.
Čokoladni fondant, ne najlepši in vsekakor ne tudi najboljši.
Limonino - limetina pita, ki je zgledala zelo okusno, ampak je bila za moj okus preveč intenzivna, že skoraj grenka.
Čokoladna torta s češnjami in češnjevim želejem. Zelo se nam je mudilo na koncu, zato je izgled torte bolj slab.

četrtek, 11. oktober 2012

Prevešanje poletne radosti in zimskega hrepenenja

Ko je zunaj dovolj mrzlo, da oblečeš zimski plašč in se naslednji dan spet segreje, kot da je nežen pomladansko poletni dan.  In to s soncem! Čas kar hiti in smo že skoraj na polovici oktobra, jaz pa še nisem opravla niti polovice stvari, ki bi jih mogla naredit za faks. V naslednjih 14 dneh moram napisat čuden esej, se naučit neke dolgočasnosti pri managmentu in se naučit stvari o mleku in siru in jajcih. Saj ni vse tako slabo kot sesliši, kajti po teh 14 dneh imam reading week, kar pomeni teden brez predavanj, sicer z veliko dela ampak vsaj četrtkov ne bom zdolgočaseno zapravljala v predavalnici in se spraševala, kaj za vraga ima Sneguljčica za opravit s Claudom Levijem Straussom in kaj ima lepi princ v sneguljčici skupnega s teorijo kulture in kuhanja. Na naslednjih predavanjih pa mi ne bo treba poslušati o metodi sous- vide in gledati slabih ameriških reklam iz 90ih na temo vakumskega pakiranja.
Lepo je, kadar so petki prosti in me študijsko delo pritegne ob slabem vremenu zunaj. ALi pa me melanholija zavrti v valček s pesmimiin knjigami in je tudi lepo.
Oktober je dober mesec za marsikaj in jaz sem se odločila, da bom melanholične jesenske popoldneve zraven knjižnjice, svojega dragega, kuhanja in sprehodov posvetila tudi telesni aktivnosti, tako bom od zdaj naprej pridno hodla na jogo in na pilates, morda pa se priključim še zumbi ali spiningu. Hkrati pa seveda ne morem zanemarit plezanja, ki ga že zelo močno pogrešam, čez vikend, si morda vzamem čas in se spet odpravim na steno.
In ker je jesen čisto primerna za pesmi in knjige, z vami podelim še pesem, v naslednji objavi pamorda slike sladic, ki smo jih pripravljali letos pri slaščičarstvu.

Ker se včasih samota prileže bolj,
Kot obleka narejena po meri.
In postane siv deževen večer
Lepo pomladno jutro.
Ko si v samoti ti,
Samo ti.
In si lahko,
Karkoli ostane.
Ko odložiš obleko
In si gol
In sam.
Čisto poseben.

Dom
Dom
Ki je tako daleč
Ki je tako blizu
Ki  je v meni
Ki izven mene čaka
Dom
Ki mu pravim dom
In dom
Daleč od doma
Dom
Kjer je ljubezen
In dom
Kjer so korenine
In kjer sem doma



ostaneš v mestu
kjer si se rodil
ali pa zbežiš v svet
da poiščeš svoje srce
svoje znanje
nove izkušnje
obkrožiš svet
da lahko rečeš,
da si doma. 


petek, 28. september 2012

dnevi, kot je ta

Petek je. Malo sončen, malo oblačen, z vemsnim nalivom. SKozi okno opazujem, kako veter mrši veje drevesu. September se končuje, tako zelo hitro. Dva tedna sta že minila, odkar sem spet v Dublinu in spet na faksu. Letos je faks nekoliko dolgočasen, ampak saj je komaj začetek in dela se je že nekaj nabralo, ker nisem bila pridna in delala sproti. Imam opravičilo zato in to je prehlad, ki me je pestil že od prejšnjega petka in me prisilil, da sem manjkala v sredo na praksi in včeraj premanjkala 3 ure dolgočasnih predavanj, ki jih pravzaprav ne razumem. Že ime predmeta je čudno, vse skupaj pa tako zmedeno, ampak bo že.
Danes sem se lotila iskanja dobre teme za esej pri gastronomiji, kjer je široka tema eseja hrana in identiteta, mi pa moramo poiskati majhen košček tega področja in ga s svojimi mislimi in nekaj referncami spremeniti v učinkovit esej. Ideje potrebujem, oziroma imam jih dovolj, samo ne znam jih unovčit dovolj dobro, da bi našla naslov, ki bi mi ustrezal, ampak saj imam čas, do oddaje eseja je še skoraj cel mesec in nekaj mi bo uspelo, v to sem skoraj prepričana.
Sončen in vetroven dan je pred oknom, tam zunaj. V park si želim, ampak bom raje ostala v hiši in se pozdravila z velikimi količinami čaja in šumečimi tabletami, ki naj bi vsebovale 1g vitamina C.
Prejšnji teden je prišla na enotedneski obisk K. in imeli sva se fajn, saj so v četrtek prišli še prijatelji mojih španskih cimrov in hiša je bila znova polna - polna življenja in zabave. V petek je bil Culture Night v Dublinu, kar pomeni, da so od petih zvečer do enajstih po večini muzeji in galerije in kulturni dogodki zastonj, zato smo se odpravili v Muzej voščenih lutk in v Jameson distilery, kjer smo se naučili, kako delajo njihov najbolj znan whiskey. Nato pa se je noč nadaljevala v pubu in nato še enem in še enem,... Utrujajoč večer, ki pa se je nadaljeval v soboto zvečer, ko je bila zabava kar pri nas doma, ampak je bilo zanimivo in drugače kot po navadi, tako da je bilo fajn. AMpak ta vikend mi res ustreza, če bo zgolj miren večr ob filmu ali knjigi. Ker moram doživeti še nekaj melanholičnega septembra, tistega sivega in umirjenega, ko imaš čas samo zase.

sobota, 15. september 2012

Dublin in Leonard

Odhajanje, prihajanje, vračanje...
Da, vrnila sem se v Dublin, v drugi letnik študija in prišla malo prej, da se spet navadim na spremenljivo vreme, veter, preveč klorirano vodo in staro posteljo. Tokrat je lažje, ker vem, v kaj se podajam, vem h komu grem in kaj bom počela. Ampak, sam Dublin danes ne bo imel nobene veze z mojim blogom, danes bom pisala o Leonardu, vem, da je ena objava že, ampak o Leonardu, boste najverjetneje prebirali še nekaj časa.
Karto za koncert starega gospoda v obleki, sem kupila nekje aprila, morda je bil maj in zdaj sem do septembra vztrajno čakala, da bo petek, 14. Ker sem se prvič čisto sama odpravljala na kakršen koli koncert, me je bilo malo strah, ampak ko greš na koncert Leonarda, so tam ljudje, ki ga občudujejo prav tako kot ti in potem je vse lažje in lepše in boljše. Imela sem srečo, da sem dokaj zgodaj naletela na ljudi, ki so se prav tako kot jaz odpravljali na koncert. Sama sem sicer korakala do Smithfielda, kjer vozi tramvaj? (Luas) in nato na postaji sreačala bivšo sošolko s faksa, kar je povzročilo, da nisem niti kupila kart, ampak to me ni skrbelo, ker tako natrpanega tramvaja še v življenju nisem vidla. S T. sva se strpali  v zadnje prostorčke, vsaj tako sva mislili, ko sta za nama prispela še dva in se prav tak strpala v prepoln tramvaj. Pogovor s T. je naletel na to, kam grem in povedala sem ji, da se odpravljam na koncert, prav kakor jaz pa sta na koncert šla tudi gospod in gospa, ki sta vstopila tik za nama in tako se je začel lep uvod v prekrasen večer. Spoznala sem dva zanimiva in prijazna človeka, ki sta prišla iz Severne Irske, zato da sta lahko uživla na koncertu. Bila sta odprta in dostopna in zato smo se čudovito razumeli, meni pa pred začetkom koncerta ni bilo dolgčas, ker sem imela družbo. Tudi med koncertom samim, sem sedela s prijaznim parom, ki sta bila velika navdušenca glasbe in je bilo lepo. Med publiko sem verjetno izstopala, ker sem bila med mlajšimi poslušalci v smislu tistih, ki niso prišli na koncert družinsko in zato so bili ljudje še toliko bolj presenečeni. Jackie in Stephen sta bila zelo navdušena nad tem in potem še tisti, med katerimi sem stala ob koncu koncerta in so se takoj po koncu začeli prijazno pogovarjati. Lepo je, ko se generacije tako povežejo med sabo, ko so ljudje tako spoštljivi in hkrati odprti do soljudi. Lepo je, ko spoznaš, da starost pri takih stvareh ni ovira in da si kot Leonard pri 78 še zmeraj sposoben čudovitih stvari.Ta koncert je bil poln inspiracije in prijaznosti, topline, ki je kljub hladnemu vremenu ni primanjkovalo.
Ni besed, ki bi opisale koncert tako, da bi bila zadovljna, ampak nekaj jih je, ki jih lahko zapišem in vsaj milo orišejo popolnost, čarobnost in nepozabnost, s katero nam Cohen  pričara trenutke nostalgije, sreče in ganjenosti. Kljub temu, da sem tri leta nazaj, na njegovem koncertu poslušala skoraj isto setlisto pesmi v enakem zaporedju, je zmeraj nekaj drugače, nekaj posebnega, že sam začetek koncerta z besedami: "Dali vsm bomo vse, kar imamo." se mi zdi, da pove dovolj in potem se začne z violino, ki nas ponese v Dance me to the end of love na koncu pa se vse skupaj zaključi z besedami: "Imam  še veliko stvari, ki vam bi jih rad povedal, ampak zdaj se končuje (it's Closing time). Nato pa zapoje pesem, I tried to leave you in poskakujoče zapusti oder. Češnja na vrhu smetane bi bila, če bi ga vidla čisto od blizu, dobila njegov avtogram ali bi se lahko slikala z njim, ampka to bi bilo morda že preveč sanjsko, preveč lepo.

 Vhod na koncert, ki je kot vhod v magično deželo. :)
 Star gospod v obleki, ki je vitalen kot bi bil star 20 let ampak šarmanten kot pedestletnik.

 Ko se zatopi v pesem in ti z njo podari delček duše, s katero jo je zapisal.
 Zasedba, ki je pričarala čaroben večer, tudi Sharon je bila zraven, ne samo sestre Webb.


petek, 14. september 2012

There is a crack in everything, that is how the light gets in.

There is a crack in everything, that is how the light gets in. ring a bell...
Pod močnim vtisom koncerta, nekaj več kot ura je minila od njega, pa se še zmeraj tresem od navdušenja in srčni utrip je povečan.
Leonard je ena sama ljubezen, eno veliko hrepenenje, ki ga ne srečaš vsak dan in ga doživiš samo nekajkrat v življenju. Ta koncert, je bil taskšen, da zanj ni besed, nisem še prespala in lahko samo rečem, fantastično, briljantno, enkratno. Nedoživeto, a izživeto do popolnosti. Strah me je bilo, da bom na koncertu sama in osamljena, ampak že na tramvaju mi je bilo usojeno, da spoznam Jackie in Stevena, zelo prijazna človeka, ki sta z mano preživela večer in se me na poseben način dotaknila. Ker Leonarda poslušajo ljudje, ki ljubijo sebe in druge in so zato odprti in pripravljeni odpreti svoje srce. Danes sem se pogovarjala s kar nekaj ljudmi in vsak se me je na svoj nčin dotaknil, prav kakor Leonard na odru in vsi, ki so bili zraven njega.
Lepota, popolnost, tukaj ni besede, ki bi opisala vse skupaj, je samo enkratnost, ki jo moraš doživeti. Čista ljubezen, pomešana s hrepenenjem in žalostjo, lepoto in minljivostjo, z voljo do življenja, saj starec v obleki pri pseminsedemdestih še zmeraj skače po odru, kot bi jih imel 20.
Lepota, preveč čustev, da bi uspela napisati kaj uporabnega, ampak nekaj pač mora nastati, pod težo lepote in minljivosti trenutka.
Kot pravi Leonard, razpoke so zato, da se skoznje ujame svetloba in še kako prav ima.

To ni posnetek današnjega koncerta, ampak tistega v sredo, popolnost, brez besed.
http://www.youtube.com/watch?v=9iU5JYxRLJU

sobota, 8. september 2012

September

Čisto svež še je, ko diši po poletju pa vendar so listi že nekoliko rumenkasti, ali rdeči, celo rjavi. September je in ne, ni me samo Melodromova pesem spomnila na to, tudi bližina odhoda, ko spet preletim morje in se vrnem v deželo piva in ovc.
Celotno poletje je minilo kot bi trenil in vsi obiski in objemi in stiski rok, vse prebrane knjige in morje je že mimo. Zdaj je tista zadnja faza poletja, ko se prav kakor lani malo po malo poslavljam, a ne za dolgo. Decmber bo tukaj prav tako hitro, kot je minilo poletje in spet bom doma, vmes pa, bom kuhala in se naučila kaj novega, da lahko pripravim še en enkraten piknik kot je bil včerajšnji. Pri takihj stvareh je sicer najpomembnejša družba, ampak ob takih ljudeh, kot jih imam okoli sebe vzdušje nikoli ne more biti slabo, zato sem se jaz osredotočila na hrano in pripravo le te. Ves dan sem porabila v kuhinji in pripravljala majhne drobnarije za vsak okus in komaj danes zjutraj ugotovila, da sem pravzaprav včeraj imela skoraj vegetarijanski piknik, če izvzameš zmeraj obvezno tunino omako, ki je iz meni neznanega razlogas zmeraj najljubša jed. :) Tako sem se včeraj odločila in pripravila veliko čisto majhnih preprostih stvari. Zjutraj sem začela s torto iz orehov in čokolade, ki je kadar smo v čajnici zmeraj priljubljena sladica in nato nadaljevala s pečenjem cookijev, shortbreadov  in linških očes. Do dopoldneva so biel torej zahtevne stvari spečene, nato je sledil še domač polnozrnat kruh in testeninska solata, pa omakice in nato končanje torte, ko se je krema strdila. Za konec sem pripravila še mariniran tofu in crostinije s tremi različnimi oblogami - gobicami, paradižnikom in pardižnikom in belim fižolom.
Ker je bil tofu velika uspešnica in na začudenje večine pravzaprav dobra stvar, vam prilagam recept, ki je zelo preprost in ga lahko z nekaj malega kreativnosti še izboljšate.
Tofu sem narezala na rezine, in ga v skledi marinirala s svetlo sojino omako ter sezamovimi in lanenimi semeni. Mariniral se je približno 3 ure, nato pa sem ga na nekaj malega olivnega olja hrustljavo zapekla in postregla s solato. Čisto preprosto in dobro!  Za bolj bogat okus pa lahko v marinado dodaš med ali čili, malo riževega kisa, kakršnokoli začimbo, ki vam je ljuba.

In, ker se mi danes prav zares ljubi kuhat in pisat recpte, z vami podelim še recept za linška očesa, kot jih pečejo pri Sacherju.

Za svetlo linško testo potrebujete:
150g moke
100g masla
1 jajce
50g sladkorja
50g zmletih mandljev
limonino lupinico
vanilijo
ščep soli
marmelado

V skledi penasto stepete maslo s sladkorjem, dodate jajce, vanilijo in limonino lupinico, ko je to dobro zmešano, dodate presejano moko in sol in mešate tako dolgo, da masa postane gladka. Postavite v hladilnik in pustite, da se testo strdi in je dovolj hladno, da se da lepo razvaljat. Razvaljate na tanko in izrežete piškote, ki jih spečete v pečici ogreti na 180°C. Pecite jih približno 10 minut, toliko da so zlato rjavo zapečeni. :)

Najlepše je, kadar lahko kuham doma, kjer imam na voljo vse in še več pripomočkov  in veliko začimb in tudi preveč kuharskih knjig s preveč recepti, ki si jih želim sprobat. Kadar sem na Irsekm, sicer pečem pecivo, ker me imajo moji cimri zaradi tega še toliko raje, ampak z eno plastično skledo, metlico ki malo razpada in tehtnico, ki noče meriti ničesar manjšega od 100g ni tako preprosto, gre za silo ampak sladice niso vedno takšne, kot bi morale biti.

sobota, 30. junij 2012

Doma

V ponedeljek sem prispela domov, da počitnice preživim v poletnem vremenu doma in do spetembra uživam domačnost, ki jo včasih na Irskem tako zelo pogrešam.
Zdaj sem doma že skoraj cel teden in spet uživam, kot zmeraj. Prva dva ali tri dni je malo čudno in se je potrebno navadit, potem pa je spet fajn.
Maribor je konec junija super, ker je  čas festival Lent in potem je vse živo in prijetno.  Ta teden sem pridna obiskovalka Lenta, pravzaprav SladoLenta, ker svojih najljubših kuharjev ne morem zamudit. Zelo prijazen in odličen kuhar Tomaž Kavčič je pripravil odlično prekajeno postrv na limoninem pireju in zelo okusno potico v kavi - neke vrste sladoled z okusom potice oblit s čokolado in posut z orehi na kavni kremi.
Včeraj je nasmejani in eden najbolj simpatičnih slovenskih kuharjev Andrej Kuhar pripravil račja prsa na rdečem zelju in kruhu z orehi, vse skupaj pa zaokrožil s figovo omako in panceto. Tudi Damir in Tanja Pintarič pa sta se potrudila s testeninami v omaki iz jurčkov, lisičk in smetane, ki sta jo postregla skupaj s paradižnikovim smoothijem z bučnim oljem ter za sladico pripravila eclair iz meringua z arašidi  napolnjenega z lešnikovo kremo in malinami.  SladoLent je super stvar in moram priznat, da bi se v tej smeri pri promociji kulinarike lahko naredilo še kaj več v smislu, da bi bili taki dogodki malo bolj pogosti ali pa bi vsaj postali stalnica festivala Lent.
Lepo je biti doma in se tudi skozi okusno hrano zavedati, da je Slovenija čudovita dežela z ogromno potenciala, ki pa ga na žalost še nismo izkoristili.

sobota, 23. junij 2012

Galway

V četrtek zjutraj sva se odpravila v zgodnje deževno jutro in bila ob pol osmih že na vlaku, ki naju je popeljal v Galway. Galway velja za eno najlepših Irskih mest in slovi tudi po svojem zmeraj deževnem vremenu. Je eno izmed najbolj turističnih mest. Leži na zahodnem delu Irske in je za turiste atraktiven tudi zaradi bližnjih Cliffs of Moher, ki naj bi bili dih jemajoči. Sama jih nisem vidla, ker so malo predaleč od centra mesta, a morda se do njih odpravim kdaj drugič, Irska je čudovita dežela vredna raziskovanja in za September je planiran obisk še enega simpatičnega mesteca, ki leži na jugu- Corka.
Vožnja do Galwaya traja približno 3 ure in med opazovanjem zelenih površin, gozdičkov, raznobarvnih krav in ovc, vožnja pravzaprav kar hitro mine. Vlak je bil skoraj poln in ob desetih, ko sva prispela v mesto, je bila železniška postaja že zelo živa, mesto pa je sledilo počasnemu prebujanju četrtkovega dopoldneva.
Center mesta je prisrčen in poln majhnih ulic in uličic z raznobarvnimi hišami, trgovinicami, hoeli in hostli. Je tipično turistično mesto, kjer restavracije ponujajo tradicionalne Irske jedi in na vsaki ulici je vsaj ena prodajalna s spominki. Raje kot v takšne trgovinice, sva se odpravila dopristanišča in se sprehajala ob obali, prehodila nešteto malih uličic in mostov, se vsake toliko časa znašla na kraju, kjer sva že bila in na koncu obsedela na kamenji ob obali in zgolj uživala v slanem vonju po morju.  Med dežjem se je pokazalo tudi sonce in oblqaki so se iz sivih obarvali nazaj v bele.
Nekaj več kot sedem ur sprehajanja po Galwayu naju je izmučilo in privoščila sva si kosilo v eni izmed simpatičnih majhnih restavracij v centru mesta. Ker sva bila ob morju, sem si z veseljem naročila seafood chowder, medtem ko je moj dragi raje posegel po bolj konzervativni hrani, njihovemu posebnemu sendviču.
Imela sva se lepo in uživala sva tudi v deževnem vremenu, ki da mestu nek poseben pridih. Po skroaj enem letu sem spet hodla po peščeni plaži in uživala ob pogledu na velike kamne obdane z nešteto školjkami in na čisto mirno morje, ki se je razprostiralo pred nama.
Ob šestih sva se odpravila nazaj proti Dublinu in ugotovila, da naslednjič raje ostaneva do naslednjega jutra, saj je Galway znan tudi po super nočnem življenju, bo potrebno preverit.

Moram pa priznat, da na koncu vse ni bilo taqko zelo popolno, za kar je bil kriv seafood chowder, ki mi je popolnoma uničil včerajšnji dan, saj sem očitno dobila zastrupitev s hrano, morski sadeži so zmeraj nepredvidljivi in tokrat, na žalost se je to pripetilo meni, danes sem že dobro in za naslednjič vem, da tudi ob morju ni zmeraj nujno, da dobiš čisto sveže ribe.









ponedeljek, 11. junij 2012

Rojstni dan

Sobota zjutraj, izza oblakov se snopi sončne svetlobe s težavo prebijajo na površje. Prav nič rojstnodnevno počutje ni, ko pomislim, da moram biti čez pol ure na avtobusu, da ne zamudim v službo. 
V kuhinji sem zgodnja, samo glavni chef in slaščičarka Gabi že vneto pripravljata stvari in moja prva naloga je, da ščistim štedilnik in iz njega odstranim zažgane ostanke hrane, ki se je na njem nabrala ob serviranju večerje včeraj. Lotim se dela, ki vzame približno pol ure nato pa čakam, da se chef spomni in mi da novo nalogo, ker ko ga vprašam,kaj še lahko naredim ne ve. Končno se prikaže Paolo, ki mi da lahko nalogo z lupljenjem korenčka. Korenček sem v svjem življenju olupila že najmanj 500- krat, ampak po chefovo ga ne znam dovolj dobro in tudi špargljev ne, Še čebule in šalotke po njegovo nisem pravilno olupla in sesekljala peteršilja dovolj na drobno. Vse je bilo narobe, medtem ko mi je očital, da moram več razmišljati, ko lupim stvari, ker to ni sao o lupljenju špargljev. 
Slab začetek rojstnega dne, slabovoljna in na robu joka, sem si oddahnila, ko je šef čez dobro uro zapustil kuhinjo. Ozračje se je sprostilo in sekljala sem velike količine šalotke, če bi medtem jokala, bi lahko rekla, da je kriva šalotk, ampak sem zdržala in nisem potočila niti ene same solze. 
Ob dveh je prišel Isa in mi zaželel vesel rojstni dan, nato so se zvrstili še ostali in mi zapeli. Stvar se je izboljšala in moja slabovojnost se je razblinila. Končala sem 20 minut prej, a sem morala počakati chea, da izpolni moj obrazec za prakso, praksa narejena z ocenami 3 in 4 od 5, kar sploh ni slabo, glede na to, da se ne marava.
Dan je bil prijetno sončen in z veseljem sem se odpravila v park in zgolj ležala na živozeleni travi in grizljala suhe brusnice in bučkina semena. Sama, za rojstni dan, ampak je sonce! Moj dečko je prišel ob 6 in skupaj sva se odpravila k meni domov, kjer so mi cimri okrasili hišo z baloni in napisi happy birthday. Res imam najboljše cimre na svetu, že zjutraj me je pričakalo manjše darilce, potem pa še večje in dan se je spremenil v lep večer, skupaj smo delali idrijske žlikrofe, ki sem jih z veseljem skuhala za njih, čeprav smo porabili dobri 2 uri, da smo jih naredili. Bilo nas je 5 in imeli smo se fajn, tudi torto sem dobila in lepo vzdušje. Kakor pravijo, slab začtek, dober konec. Moj rojstni dan je bil super, boljši od pričakovanj in lahko rečem, da imam najboljše cimre na svetu in super fanta, ki se je celo tako potrudil, da je raziskal, kje na Irskem dobiš Slovensko vino, na žalost ne v Dublinu. 

Slike pridejo kasneje, morda jutri, preden se odpravim na prakso...

sreda, 6. junij 2012

Dom

Ko se v četrtek sprehodiš po prazni ulici, ker je ura 4 zjutraj, ti pa se odpravljaš na letališče in se v tebi budi tiho pričakovanje...
Sedem na letalo in opazujem rahel dež, ki pada zunaj. Komaj že čakam, da pristane v Grazu, pa čeprav sem komaj na letališču v Dublinu in vmes se ustravimo še v Frankfurtu, kjer na terminalu A preiščem vse trgovine in si ogledam veliko različnih izdelkov, prespim ure na neudobnih stolih in končno dočakam, da mine 6 ur in se lahko odpravim na boarding za letalo v Graz. Pristanek v Grazu in končno občutek, da sem že blizu doma, zelo blizu.
Ne glede na to, za kako dolgo pridem domov, zmeraj sem vesela, da pridem. Prvi dan je malo čuden občutek, da nisi čisto doma, ampak potem se spet vrne toplina in veselje, ker zmeraj spadaš v to mesto, v vrvež SLovenske ali Poštne ulice, v kavarne, ki jih tukaj v Dublinu neznansko pogrešam. To naše "kofetkanje" je ena zelo dobra stvar, tako sproščujoče prijetna. In da ne bi mislili, v 4 dneh odkar sem bila doma, sem uspela tudi "kofetkat".
Kot verjetno veste, sem prišla domov zaradi tega, ker se je moj veliki brat odločil, da se bo poročil in tako smo se v soboto zjutraj po vseh tistih ovinkih na koncu le uspeli prebiti do Idrije, kjer je na prekrasni lokaciji Kendovega dvorca potekala poroka.  Bilo je zelo lepo in bila sem vesela, da sem lahko bila del tega. Obred je bil preprost, ampak čustven, zabava po njem pa poroki primerna, z veliko hrane, pijače, glasbe in plesa.
Sama moram priznati, da sem uživala in upam, da so vsi ostali tudi. Morda sem se odločla, da se bom nekega dne tudi jaz poročila, saj mi je stvar poroke pravzaprav všeč, spremenila sem svoje mnenje o njej in priznati moram, da je pravzaprav dobra stvar.
Zdaj sem že nazaj v Dublinu in pridno hodim na prakso, komaj že čakam da mine. Me je pa danes razveselilo dejstvo, da v soboto delam dopoldne, kar pomeni, da lahko del rojstnega dne uživam in imam čas samo zase in za tiste, ki so mi dovolj blizu, da si želim z njimi preživeti rojstni dan. Ta rojstni dan bo drugačen od vseh stalih, ampak zna biti prav tako lep...

torek, 29. maj 2012

Vikend II

V nedeljo smo se s cimri odpravili na hiking v "gore", ki so po pravici povedano hribčki, še to je dokaj neprimeren izraz za njih, saj niso višji od 300 metrov.
Kljub temu me je pot nekoliko utrudila, saj je bilo vroče, hkrati pa smo prehodili kakšnih 15 kilometrov. Te hribčki se nahajajo kakšnih 45 minut vožnje z avtobusom iz centra mesta in so planote polne ovc, krav, konjev in živozelene trave. Lepo je, košček narave v bližini Dublina. Prijetno je bilo izkoristiti lep sončen in topel dan za izlet in priznati moram, da sem uživala. Po enem tednu zelo lepega in poletnega vremena, se je le to spet vrnilo v običajno sivino, ampak vsaj za odtenek bolj toplo je, kot je bilo.









ponedeljek, 28. maj 2012

Vikend

Sonce! Že od prejšnejega ponedeljka, se tudi v Dublinu končno čuti poletje, s soncem in toploto. A kaj, ko sem večino tedna preživela ob delu v kuhinji na praksi, no vsaj nekaj uric na dan, sem preživela ob gledanju sonca ali celo uživanju v njem v parku, ker pač lahko. Praksa se je začela prejšnji torek, torej sem uspešno zaključila prvi izmed 4 tednov. Ni idealno, ni katastrofalno, nekje vmes. Ne uživam in ni me všeč, kadar moram v to kuhinjo, ni preveč prijetna, kuharji so še kar prijazni, pastry chef s katero sem v prvem tednu delala na sladicah je zelo fajn, glavni šef pa ne tako zelo.  Nič kaj veliko se ni zgodilo prejšnji teden, odhod na prakso odhod domov, skoraj vsak dan, razen petek zvečer, ko sem namesto domov zavila k fantu, ker je zadnji avtobus peljal samo do centra mesta in si nisem želela sama hodit po temnih in ne preveč varnih predelih severnega dela Dublina, da bi lahko prišla domov.  In zjutraj je čudno, ko se zbudiš v drugi postelji, v objemu  v katerem bi najraje preživel še par uric, a moraš na prakso v kuhinjo, ki je zaradi toplega vremena še trikrat bolj vroča kot po navadi in delaš 8 ur brez pavze, dokler zvečer ne hitiš na avtobus, ki pelje 15 minut prej, samo zato, da se varno pripelješ domov in se sestradan odpraviš v kuhinjo, da ješ večerjo ob dvanajstih ponoči, ko bi moral že spat, dan se lahko zjutraj spet zbudš na sobotno jutro, ko se ljudje odpravljajo v park in na izlete, ti pa se odpraviš v kuhinjo in delaš 7 ur brez premora, da se lahko že ob 4 odpraviš domov in si srečen, da je ostalo še nekaj sončnega popoldneva samo zate, knjigo in park.
Vedela sem, da delo chefa ni prijetno in lepo, da ni v rožicah, vedela sem, da dolgo traja in da zna bit stresno, ampak to ni problem, občutek, da se ne naučim kaj veliko me moti in to, da glavni šef ne kaže preveč zanimanja, da bi me kaj naučil. V tem oziru moram odkrito priznat, da sem bila vesela, da sem delala v restavraciji doma, ker vidim razliko med tistimi, ki se trudijo, da bi te nekaj naučili in tistimi, ki nimajo tega interesa in te vidijo zgolj kot zastonj delovno silo ali morda celo nadlogo za en teden. Vsaj Gabi, s katero sem ves teden delala se zelo trudi in mi vse lepo razloži, hkrati pa je vesela, da ji pomagam, ker mora sama skrbet za sladice za dve restavraciji in ji dodatne roke prav pridejo pri pripravi stvari. V soboto sva obe delali polnih sedem ur brez prestanka in nisva uspeli vsega končat, ne vem, kako ji vse uspe po navadi, hkrati pa se mi zdi čudno, koliko vsega dodatnega dela morajo te kuharji v tej restavraciji opravljati, jaz mislim, da niso kvalificirani za popravljanje hladilnika ali pečice. No, to je samo moje mnenje.
Zdaj pa grem uživat še malo sonca, o izleto na Dublinske griče pa napišem kaj kak drug dan, morda že jutri. Nedelja je bila prijetna, hoja po koščku narave je prav fajn. :)

sobota, 19. maj 2012

Leto

Prvo študijsko leto je že skoraj za menoj. Izpiti končani, praksa še čaka- začetek v torek ob 9. Bomo videli, kako bo šlo, nekaj nervoze je prisotne, 5 dni na teden po 8 ur. Tako odraslo se sliši, prakso imam, občutek pa je enak, kot bi imela službo, v katero bom hodla od torka za nedoločen čas, čeprav traja v resnici samo 4 tedne.
To študijsko leto je bilo zanimivo, poučno, razburljivo, na trenutke težko, a veselo in prijetno. Septembera sem prišla v sončen dan, ki je Dublinu pridal nekaj lepote, s strahom, razburjenjem in pričakovanjem, sem pri the SPire čakala bodoče cimre, sprva so se zdeli prijetni in neproblematični, kasneje se je iz tega prelevilo nekaj težav. Moja cirma je bila dobra, prijazna in pozorna, ampak ostali na žalost niso bili takšni.  Na srečo sem se po 2 mesecih preselila. Novi cimri, nova hiša, veselje. Po selitvi, je šlo vse navzgor. Pred tem sem bila nesrečna, nekoliko depresivna in nerazpoložena, tokrat pa je bilo dobro, imela sem prijatelje, imela sem dobre cimre in svojo sobo. Izpiti prvega semestra so me skrbeli, pa je bilo super, drugi semester je minil, kot bi samo trenil z očesom.
Biti študent je super, biti študent v tujini, zanimivo in polno novih izzivov, sama nase sem ponosna, da sem se uspešno spoprijela z njimi in upajmo, da se bo tako nadaljevalo še pri praksi in pri ocenah drugega semestra, potem bi imela vsaj možnosti za štipendijo, za drugo leto.
To študijsko leto je prineslo marsikaj, veliko sem se naučila v vseh pogledih in lahko sem samo srečna, da imam možnost za študij tukaj na Irskem, ker je kljub slabemu vremenu fajn, šola je super, ljudje tudi in marec mi je prinesel še dvojino.


nedelja, 13. maj 2012

Poetika


Skozi luknjico
V orehovi lupini,
Majhno razpoko,
Ki lahko zraste v veliko,
Rišejo obzorje male roke
In polagajo na nebo oblake,
Ki s sivino napolnijo sonce
Da dežuje.
In te pogrešam,
Kakor že precej spran star plašč,
Ki me pogreje,
Ko te ni.






Papirnat zmaj
Zgodaj zjutraj,
Ko se prebujajo ptice,
Sem v zeleni travi sanjala
O otroštvu
In ljubeznih
In zmaju,
Ki lahko poleti v nebo.
Papirnat zmaj,
Z veliko rdečo rožo.
Sanjala sem,
O velikih besedah,
Ki jih več ne znam zapisati.
Postale so prazne,
Ker jih je preveč,
Da bi našle nov prostor. 



Obvisim,
Med stvarnostjo in velikimi sanjami,
Ki odstirajo pot v velike kraje,
V Skandinavijo,
Med vse lepe fante,
Ki jih bi tako rada spoznala.
Velike sanje,
Ki niso niti blizu,
Čemur se reče resničnost.

sobota, 12. maj 2012

Poletje, ki to ni

Maj, Junij in Julij naj bi bili poletni meseci tukaj, na Irskem. Na dobri tretjini maja, so temperature še zmeraj okoli 10 stopinj, oblačnost in dež kot po navadi. No, danes sije sonce, med gostimi belimi in svetlo sivimi oblaki. 
Zjutraj sem od veselja, da sem se zbudila v sončno jutro skoraj skočila iz postelje, na hitro pozajtrkovala in se odpravila na jutranji sprehod, po bližnji okolici, ki je še prej nisem prehodila. Odkorakala sem v neznano smer in prišla do lepo urejenih hišic, z drobno pokošeno živozeleno angleško travo. Malo drugačne ulice so bile, od tiste na kateri živim. Še zmeraj sive, z zelenimi zaplatami, ampak nekoliko bolj domače, vsaj na pogled. Ob pol desetih zjutraj, na ulici ni kaj preveč družabno, večina ljudi spi ali zajtrkuje, zgolj zagrizeni sprehajalci psov in tisti, ki se odpravijo na jutranji tek, so ob tej uri že aktivni.
Bil je prijeten začetek dneva, ki se nadaljuje z učenjem, ker me v torek in sredo čakata 2 izpita, nič kaj posebej zanimiva za učenje, to kar je zanimivo že znam, nezanimive stvari pa se trudim "napiflat", da bo izpit super in bom morda imela vse ocene nad 70%, kar bi zelo verjetno lahko pomenilo štipendijo za naslednje leto. In, ko smo že pri štipendijah, tudi za Ad futurino sem se prijavila in priporočeno pismo poslala prejšnji petek. Zagotovili so mi, da bo pismo prispelo do srede ali najkasneje četrtka in da ga v primeru, če me zanima kje je, izsledim s kodo na računu, kar na internetu. Včeraj je minil 1 teden odkar sem poslala in uspešno ugotovila tudi lokacijo moje prijavnice - 8. maja je prispela, niso se kaj dosti zlagali glede datuma, a na žalost Irska pošta še zmeraj ne loči med Slovenijo in Slovaško, zato se moje pismo trenutno nahaja nekje na Slovaškem in samo upam lahko, da bodo vsaj Slovaki dovolj pametni in ga bodo odposlali v Slovenijo. 

petek, 4. maj 2012

Ljubezen v maju in cvetenje

V maju je ljubezen in cvetlice in poletnost ali pomladnost. Svežina, ker je maj. Zaljubljenost in lepota, a maj na Irskem je še zmeraj siv in oblačen, tu pa tam, skozi sivino pogleda sonce in se nasmehne zeleni travi. Maj je čas za zaljubljenost ali za stres zaradi izpitov, ki se neznansko hitro približujejo, v sredo me čaka praktični izpit, v četrtek teorija, naslednji teden pa dalje. Fun times. :)
In zdaj je čas za pečenje nečesa in morda še za pesem ali dve, da zapolnita praznino blogovskega posta.


Tudi drevesa potrebujejo ljubezen,
Čeprav so brez srca.
In želijo objem,
Čeprav nimajo rok.
Tudi drevesa so živa,
Čeprav ne dihajo tako kot ljudje.
Moja drevesa,
So lepa in velika.
Objamem jih,
Včasih jim dam še poljub,
Ker tudi drevesa potrebujejo ljubezen.
Čeprav nimajo srca.

Ker je čas za ljubezen, ker je maj in cveti vse po malem, tudi moja ljubezen, ki se prebuja iz drobovja in slika metafore v pesmi, da jo začutim. 

Zjutraj me zbudi poljub,
Ali pa tebe zbudim s poljubom.
Oblečem se nazaj v svojo kožo,
Da sem samotna pojava,
Ti oblečeš svojo
In spet greva,
Vsak v nov dan,
S poljubom na ustnicah,
Ki ga nosim s seboj,
Dokler se spet ne srečava. 

torek, 1. maj 2012

Maj

Prvi maj, praznik dela, ko se vsi veselimo, da bomo doma, da bomo leni in bomo uživali. Prvi maj, ki ga Irci sicer praznujejo, a ob ponedeljkih. Danes je torek in kakor vsak torek v drugem semsetru, tudi ta ni zapolnjen s predvanji, zato pa sem skoraj dokončala svoj portfolio, zdaj pa se odpravljam v dež, zunaj lije jaz pa se odpravljam v knjižnjico, da sprintam recepte za jutri, potem se odpravljam v restavracijo, v kateri bom opravljala prakso, da se vse dogovorim in moram priznati, da me je neznansko strah tega in še nervozna sem, ne vem kaj narediti, kaj reči, verjetno premočena od dežja pridem v "fancy" restavracijo ali pa tudi ne, ne poznam te restavracije, ne vem kaj reči o njej. Danes bom dobila prve občutke in prvo mnenje, upajmo na pozitvno, pa bomo videli!
Kot sem omenila na začetku, Irci prvi maj sicer praznujejo, ampak, če le ta ne pade na ponedeljek, ga preprosto prestavijo na prvi ponedeljek v maju, torej mi imamo prvomajski prost dan 7. maja, ker je ponedeljek. Čisto preprosto, malo nelogično, ampak naj jim bo,  vsem v SLoveniji pa želim, da izkoristijo verjetno lepo prvomajsko vreme in užiovajo sonce še namesto mene.

četrtek, 26. april 2012

Dež

Dežuje, že drug dan zapored. Koprenasto sivon nebo in drobne kaplje dežja. Hladen in neprijeten veter. Dežuje, kakor je v navadi, za to oceansko vreme. April se preveša v maj, zunaj pa je nekje 5 stopinj morda 10. To turobno vreme paše za spanje ali prebiranje knjige, morda za gledanje filma, pečenje torte. Vsekakor pa ni preveč produktivno. Poslušam Leonarda, spekla sem 2 tortni osnovi, naredila nekaj malenkosti za šolo in prebrala vse spletne strani, ki me vsaj malo zanimajo.
Odpravljam se ven, ker ima sošolka rojstni dan. Ne ljubi se mi, ker ne maram klubov in (pre)glasne glasbe. Raje bi ležala na postelji, gledala film, brala knjigo ali poslušala glasbo. Se stiskala in cartala in pogovarjala. No, morda bo fajn, pa me preveč zebe, da bi se mi dalo it stuširat in preoblečt in pripravit. Imam še uro časa, da se uredim, vsaj približno tako, da bo zgledalo, kot da grem ven - kavbojke, majica in črn blazer, plašč in čevlji. Ne nočem si oblečt obleke, premrzlo je in ne potrebujem je. Zmeraj izstopam, pa če si to želim ali ne, že moji lasje po navadi poskrbijo za to.
Zjutraj bo mspet utrujena in brez energije, da bi odšla še na dve predavanji, pa bom mogla, ker sem pridna in se trudim ne manjkat. Čeprav mi pri estetiki postane dolgčas že po eni uri, pri računalništvu pa tako ali tako ne počnemo kaj preveč. Pa dobro, še dva tedna, potem pa izpiti in potem praksa. Komaj verjamem, da bo šolskega leta konec čisto kmalu, prekmalu. Saj ne vem, če se sploh zavedam, da sem študentka, da živim nekje daleč in da študiram nekaj, kar mi je pravzaprav zelo všeč. Morda samo sanjam ali pa lebdim nekje in opazujem, kako se premikajo stvari. Živim? Dežuje in to zagotovo vem. A zdi se mi, kakor da živim v dveh svetovih, ki nista preveč združljiva, moj svet je še zmeraj v majhni sobi, ki se nahaja v hiši na naslovu v Pekrah, jaz pa sem ta svet nekako pustila tam in se premaknila v večjega, nekoliko bolj oddaljenega. Vse se zdi tako nerealno, prvo leto študija bo končano v mesecu dni, no s prakso vred v dveh. Čas res gre prehitro, še malo, pa jih bom imela 20. Let mislim. In potem ne bom več najstnik ampak odrasel človek. Ne več dekle, ampak ženska.  Študentka, ki živi v Dublinu, pa se tega sploh ne zaveda čisto, ki je daleč od doma, pa tudi tega čisto zares ne ve. Danes je takšen dan, da ne vem ničesar prav zares. Gotova pa sem o tem, da dežuje in da je nebo koprenasto sivo. In Leonard je še zmeraj poet, ki poje najlepše stvari tako preprosto melanholično. In septembra je njegov koncert, vstopnica je shranjena in morda, bo Septembra deževalo, ker je jesen.

ponedeljek, 23. april 2012

Zanimiv vikend, torta in lazanja

Kot sem napisala že včeraj, smo imeli na obisku 3 Špance in v soboto sem bila jaz glavni kuhar v hiši, tako sem spekla 2 pladnja lazanje z bolonjsko omako in lečo ter viktorijino biskvitno  torto in karamelizirane banane s smetano.
Lazanja z lečo je zelo dobra, sploh če rdečo lečo kombiniraš s špinačo, česnom, čebulo in gobicami ter vse skupaj narahlo prepražiš. Španci so bili navdušeni nad lasagno, jaz pa vesela, da so bili zadovoljni.
Torta je bila pomladno okrašena s tistim, kar sem imela pri roki torej sladkornimi rozastimi stvarmi, vsebovala pa je sadje, ki smo ga imeli pri roki, hrupke, vložene breskve in banane. Še slikica za boljšo predstavo. :)


nedelja, 22. april 2012

Dublin stoprvič

Že skoraj mesec je naokoli, odkar sem napisala zadnjo objavo. Čas kar hiti, jaz pa sem v tem mesecu naredila bolj malo, zato pa na veliko uživala.
Konec marca, pa do sredine aprila sem uživala velikonočne počitnice, ki sem jih v  celoti preživela doma. Zmeraj, ko se vrnem domov, me oblije tista neznana toplina in občutek domačnosti, a hkrati se z vsakim novim vračanjem in odhodom poglablja tudi občutek, da ne spadam več čisto v to okolje, da gre mimo mene, da se mesto brez besed odvija v drugačne smeri kot sem jih vajena in da ceste vodijo v povsem druge kraje.
Ljudje se spreminjajo, a ostajajo isti, poljubi, objemi, nasmehi in besede, toplina in ljubezen, ki jo delimo je tista prijetna in vesela, ki je ne more zamenjati nič. Ko sem doma, sem tam, kjer imam vse, a če se zgledujem po Leonardu Cohenu, ki v eni svojih pesmi pravi: " Ker imam vse, nimam kam iti.", očitno nimam čisto vsega doma, zato se hkrati tudi rada vrnem nazaj v Dublin, ki mu včasih rečem dom, ker pravzaprav nimam stalnega doma. Moj dom je ves svet, skozi katerega se učim in spoznavam sebe, Rada bi na veliko potovala in preizkusila ogromno stvari, velike plane imam za vsako poletje in za zdaj, še pravzaprav ne vem, kateri izmed njih bo v scenariju za letošnje.
Zdaj pa že stoprvič ali ne vem katerič pišem o Dublinu, ki je aprilsko spremenljiv, danes nekoliko sončen, pretežno oblačen in predvsem deževen in to s točo. Ta teden gostimo 3 španske prijatelje mojega cimra Davida, zato lahko intenzivno vadim svojo španščino in ugotavljam, da jo pozabljam.  Naredili smo sprehod okoli mesta, se najedli v enem izmed pubov in spili irsko kavo oziroma jaz čaj v najbolj znanem pubu . The Church, kot pravi turisti.
Dublinski parki so polni cvetočih japonskih češenj in drugih dreves, ki se ob živozeleni popolni trati bohotijo v vsej svoji lepoti. Ja, tudi Dublin je lahko lep, ko se mu približaš in dovolj spoznaš, da ga spustiš malo bliže sebi. Dotakne se te z vso svojo sivino in robustnostjo, ki preplavlja večino mesta in mu daje tipično žalostni izgled. Verjetno sem že velikokrat povedala, da obožujem japonske češnje in zato, zdaj najraje preživim prosti čas v parku ali na sprehodu in opazujem cvetoča drevesa, tako neznansko lepa. :)
Ljubezen lahko očitno marsikaj spremeni, čisto droben premik je potreben, da se navadiš na nekaj novega. Zato imam rada Dublin, daje veliko, samo prepustiti se je potrebno. In ja, glede koncertov je to izjemen kraj, toliko koncertov je, na katere si želim! Imam pa karto za Leonarda Cohena, ki bo igral septembra, lepota, čista popolnost, v tem trenutku, sem srečna.

torek, 27. marec 2012

Poletnost

Tako lepo je, ko te čivkajoči ptiči in sonce zbudita na torek, ko imaš porst dan in se odrpaviš po mestu, kjer so ljudje veseli in jim je vroče tudi v kratkih majicah. Marec je, a ljudje vkratkih hlačah s sončnimi očali in sladoledom v roki v zadnjih nekaj dneh niso izjema. Pregovorno mrzla, siva in vetrovna Irska, se koplje v soncu in toploti. Čudovito je, tako preprsto.
Kakor zmeraj, kadar je lepo vreme, se odpravim v park. St Stephen's green, kjer se danes tre ljudi in so koščki živozelene trate zasedeni z raznoraznimi ljudmi, ki uživajo to lepo pomladno poletnost. Najdem kotiček blizu ribnika, v katerem se kopajo race in sedem pod brezo, da se lahko nanjo naslonim. Čeprav imam esec še zmeraj r v imenu, sedem na travo, ker je toplo in me sonce prijetno greje. Odprem knjigo in se potopim v ta surrealistični svet Harukija Murakamija, na lep sončen dan ob cvetočih drevesih in živžavu, ker je park poln, morda celo prepoln ljudi. Lepo je, še en čudovit dan. Tako preprosto, ko imaš občutek poletnosti in si srečen, ker te spominja na počitnice in morje in sladoled.
Na poti domov se ustavim še v knjigarni in preletim veliko knjižnih polic, na katerih je toliko knjig, ki jih še moram prebrati, še toliko pesmi, ki jih nisem uspela. Saj imam čas, počitnice so blizu in kmalu, čisto malo še pa bom doma. :)

nedelja, 25. marec 2012

Sonce, cvetoča magnolija in Murakami

Zunaj je tako lepo pomladansko,sonce je in ptički pojejo že od jutra, v katerega sem se prebudila malo zmedena, ker nisem vedela, ali se je moja ura samodejno prestavila ali sem še zmeraj eno uro na boljšem.
Odločam se ali naj grem plezat ali raje v park brat knjigo, ker je sonce in prav lep pomladen dan. Cvetoče magnolije krasijo vrtove teh starinskih rdeče opečnatih hiš, trava je temno zelena in narcise cvetijo. Obožujem to pomladansko sonce, ki te pogreje in naredi dan tako prijeten. Morda je bolje, da grem zdaj v park, potem pa se popoldne odpravim še plezat, da bo nedeljski dan tako popolno zaokrožen, zvečer imam še zmeraj čas, da preberem še enrkat skozi zapiske za jutrišnje preverjanje znanja in nenazadnje začnem jutri komaj ob pol dveh, še ogromno časa imam za takšne stvari, zdaj pa se bom odpravila v park in brala Murakamija, jedla čokolado in uživala v soncu, ker je pomlad.

sreda, 21. marec 2012

Bluzenje

V tišini hiše preživim še en popoldan, skušam se učit, pa me ta snov ne pritegne najbolj. Toliko sme že slišala o lipidih in ogljikovih hidratih in predebelih ljudeh, da imam dovolj zavedanja, da bom nekoč imela diabetes ali pa srčnožilno bolezen in morda se bom bala hrane, ker skoraj vse kar poješ vsebuje aditiv ali pesticid ali kak spremenjen gen. Ne, danes mi učenje preprosto ne leži, tolažim se, saj bom jutri, bom odšla v knjižnjico, tam se je lažje učit, pa še knjige lahko berem in naredim izpiske namesto da berem 300 čudnih slideov.
Gledam skozi okno in ugotavljam, da  se belo sivi oblak, ki se razteguje čez celotno nebo ni prav nič premaknil, morda se je samo še zgostil in daje to neprijetno svtlobo, ki me  nežno potiska v lenobnost in morda celo spomladansko utrujenost.  Takšen dan je, da bi ga preživel v postelji ali morda celo kar prespal.
Sama sebe moram spraviti v neko gibanje, v neko zavest, da ne bodo moji možgani preveč na off med tem reading weekom.
Z glasbo se skušam spraviti v tek, v pogon, pa sem preveč lena, raje sedim na postelji, berem knjigo in poslušam MGMT. Spomnem se koncerta, decembra je bilo, blazno mrzlo ampak super fajn, ko še nisem vedela, kaj pomeni hipster in kaj je pravzaprav indie rock, čeprav sem ga nezavedno že prej poslušala. Marsikaj se lahko naučiš in, ko smo že pri hipsterjih, baje sem tudi jaz takšen tipični hipster, samo še ta velika očala z debelim črnim okvirjem potrebujem. Sem mar res hipster? Raje bi bila hipi,  ali pa pač zgolj jaz. Ne rada se povežem z zvišenimi kvazi umetniki, ki so hipsterji in neverjetno samovšečni. Nisem umetnik, no vsaj nima se za enega izmed njih in tudi pretirano samovšečna nisem, hja, morda pa sem neke druge vrste hipster. Pri glasbi priznam, da raje poslušam kaj bolj alternativno samosvojega, ampak pravzaprav je tudi to danes že skoraj tako popularno kot ves pop, ki ga masovno slišiš po radiu. Je danes sploh še kaj tako ne videnega in ne slišanega, da bi osupnilo svet?
Danes se mi očitno da napisat neke vrste blog post, ki pa je navadno skropucalo misli, ki me v tem že skoraj preveč lenobnem trenutku prevevajo. Bom raje vzela knjigo v roke in se prepustila Murakamiju, da me ponese v absurdno realistični japonski minimalizem, ki je v svoji majhnosti tako popoln.

sobota, 17. marec 2012

Bolezen, St. Patrick's day in ljubezen

Se sprašujete, kaj imajo te tri besede skupnega? Če ne drugega, imajo skupni imenovalec in to sem jaz. Danes je St. Patrick's day in jaz sem v središču dogajanja, no v Dublinu, ampak bolezen je nekako hotela, da ostanem doma, namesto, da se udeležim tradicionalne parade in množičnega pijančevanja.  No temu zadnjemu, se z lahkoto odpovem in tudi precej lahko se mu je izogniti, težje pa se je izogniti vsem reklamam za alkoholne pijače, vsem zelenim stvarem, irskim zastavicam in okrasitvam, detejicam in posebnim ponudbam. Hja, St. Patrick's je za Irce zelo pomemben praznik in jaz to spoštujem. Pravzaprav, veste sploh, kdo je bil ta sveti Patrik?
Namesto rajanja in druženja sem sama, v postelji in za računalnikom, ampak imam še nadaljna 3 leta, da lahko izkusim ta praznik. Danespa bom raje ob čaju in filmu poskušala izgnati bakteije ali viruse iz svojega telesa, ker jih imam po dobrem tednu že dovolj. Naslednji teden imam reading week in kljub obilici dela, ki ga moram naredit, si želim lepo vreme in to, da bom zdrava in bom odšla v park, s knjigo v roki in bom samo uživala v parku, ker lahko.
Ta vikend tukaj na Irskem je za praznovanje svetega Patrika in tudi materinskega dne, a večini predstavlja dober razlog za pijančevanje, prav kakor Slovencem to predstavlja Planica, ta Planiški vikend je bil poseben, lep in uspešen in spet je v meni prebudil željo, da se udeležim tega v naslednjih letih, morda bodo drugo leto velikonočne počitnice ravno v tem času in potem bom prav zares šla na ogled vsaj ene tekme, vzdušje mora biti fascnantno in glede na to, da so mi smučarski skoki zelo pri srcu, mislim, da bi v tem uživala.
No, pa da se dotaknem še zadnje besede v naslovu. Pomlad je tako prijeten letni čas, ko se vse prebuja in znova zaživi, naravnost idealen je tudi za ljubezen. V meni zmeraj prebudi tisto prijetno hrepenenje po dvojini, tudi letos ga je in morda, prinese kaj dobrega. Prepustila se bom in uživala to lepo irsko pomlad.