sobota, 30. junij 2012

Doma

V ponedeljek sem prispela domov, da počitnice preživim v poletnem vremenu doma in do spetembra uživam domačnost, ki jo včasih na Irskem tako zelo pogrešam.
Zdaj sem doma že skoraj cel teden in spet uživam, kot zmeraj. Prva dva ali tri dni je malo čudno in se je potrebno navadit, potem pa je spet fajn.
Maribor je konec junija super, ker je  čas festival Lent in potem je vse živo in prijetno.  Ta teden sem pridna obiskovalka Lenta, pravzaprav SladoLenta, ker svojih najljubših kuharjev ne morem zamudit. Zelo prijazen in odličen kuhar Tomaž Kavčič je pripravil odlično prekajeno postrv na limoninem pireju in zelo okusno potico v kavi - neke vrste sladoled z okusom potice oblit s čokolado in posut z orehi na kavni kremi.
Včeraj je nasmejani in eden najbolj simpatičnih slovenskih kuharjev Andrej Kuhar pripravil račja prsa na rdečem zelju in kruhu z orehi, vse skupaj pa zaokrožil s figovo omako in panceto. Tudi Damir in Tanja Pintarič pa sta se potrudila s testeninami v omaki iz jurčkov, lisičk in smetane, ki sta jo postregla skupaj s paradižnikovim smoothijem z bučnim oljem ter za sladico pripravila eclair iz meringua z arašidi  napolnjenega z lešnikovo kremo in malinami.  SladoLent je super stvar in moram priznat, da bi se v tej smeri pri promociji kulinarike lahko naredilo še kaj več v smislu, da bi bili taki dogodki malo bolj pogosti ali pa bi vsaj postali stalnica festivala Lent.
Lepo je biti doma in se tudi skozi okusno hrano zavedati, da je Slovenija čudovita dežela z ogromno potenciala, ki pa ga na žalost še nismo izkoristili.

sobota, 23. junij 2012

Galway

V četrtek zjutraj sva se odpravila v zgodnje deževno jutro in bila ob pol osmih že na vlaku, ki naju je popeljal v Galway. Galway velja za eno najlepših Irskih mest in slovi tudi po svojem zmeraj deževnem vremenu. Je eno izmed najbolj turističnih mest. Leži na zahodnem delu Irske in je za turiste atraktiven tudi zaradi bližnjih Cliffs of Moher, ki naj bi bili dih jemajoči. Sama jih nisem vidla, ker so malo predaleč od centra mesta, a morda se do njih odpravim kdaj drugič, Irska je čudovita dežela vredna raziskovanja in za September je planiran obisk še enega simpatičnega mesteca, ki leži na jugu- Corka.
Vožnja do Galwaya traja približno 3 ure in med opazovanjem zelenih površin, gozdičkov, raznobarvnih krav in ovc, vožnja pravzaprav kar hitro mine. Vlak je bil skoraj poln in ob desetih, ko sva prispela v mesto, je bila železniška postaja že zelo živa, mesto pa je sledilo počasnemu prebujanju četrtkovega dopoldneva.
Center mesta je prisrčen in poln majhnih ulic in uličic z raznobarvnimi hišami, trgovinicami, hoeli in hostli. Je tipično turistično mesto, kjer restavracije ponujajo tradicionalne Irske jedi in na vsaki ulici je vsaj ena prodajalna s spominki. Raje kot v takšne trgovinice, sva se odpravila dopristanišča in se sprehajala ob obali, prehodila nešteto malih uličic in mostov, se vsake toliko časa znašla na kraju, kjer sva že bila in na koncu obsedela na kamenji ob obali in zgolj uživala v slanem vonju po morju.  Med dežjem se je pokazalo tudi sonce in oblqaki so se iz sivih obarvali nazaj v bele.
Nekaj več kot sedem ur sprehajanja po Galwayu naju je izmučilo in privoščila sva si kosilo v eni izmed simpatičnih majhnih restavracij v centru mesta. Ker sva bila ob morju, sem si z veseljem naročila seafood chowder, medtem ko je moj dragi raje posegel po bolj konzervativni hrani, njihovemu posebnemu sendviču.
Imela sva se lepo in uživala sva tudi v deževnem vremenu, ki da mestu nek poseben pridih. Po skroaj enem letu sem spet hodla po peščeni plaži in uživala ob pogledu na velike kamne obdane z nešteto školjkami in na čisto mirno morje, ki se je razprostiralo pred nama.
Ob šestih sva se odpravila nazaj proti Dublinu in ugotovila, da naslednjič raje ostaneva do naslednjega jutra, saj je Galway znan tudi po super nočnem življenju, bo potrebno preverit.

Moram pa priznat, da na koncu vse ni bilo taqko zelo popolno, za kar je bil kriv seafood chowder, ki mi je popolnoma uničil včerajšnji dan, saj sem očitno dobila zastrupitev s hrano, morski sadeži so zmeraj nepredvidljivi in tokrat, na žalost se je to pripetilo meni, danes sem že dobro in za naslednjič vem, da tudi ob morju ni zmeraj nujno, da dobiš čisto sveže ribe.









ponedeljek, 11. junij 2012

Rojstni dan

Sobota zjutraj, izza oblakov se snopi sončne svetlobe s težavo prebijajo na površje. Prav nič rojstnodnevno počutje ni, ko pomislim, da moram biti čez pol ure na avtobusu, da ne zamudim v službo. 
V kuhinji sem zgodnja, samo glavni chef in slaščičarka Gabi že vneto pripravljata stvari in moja prva naloga je, da ščistim štedilnik in iz njega odstranim zažgane ostanke hrane, ki se je na njem nabrala ob serviranju večerje včeraj. Lotim se dela, ki vzame približno pol ure nato pa čakam, da se chef spomni in mi da novo nalogo, ker ko ga vprašam,kaj še lahko naredim ne ve. Končno se prikaže Paolo, ki mi da lahko nalogo z lupljenjem korenčka. Korenček sem v svjem življenju olupila že najmanj 500- krat, ampak po chefovo ga ne znam dovolj dobro in tudi špargljev ne, Še čebule in šalotke po njegovo nisem pravilno olupla in sesekljala peteršilja dovolj na drobno. Vse je bilo narobe, medtem ko mi je očital, da moram več razmišljati, ko lupim stvari, ker to ni sao o lupljenju špargljev. 
Slab začetek rojstnega dne, slabovoljna in na robu joka, sem si oddahnila, ko je šef čez dobro uro zapustil kuhinjo. Ozračje se je sprostilo in sekljala sem velike količine šalotke, če bi medtem jokala, bi lahko rekla, da je kriva šalotk, ampak sem zdržala in nisem potočila niti ene same solze. 
Ob dveh je prišel Isa in mi zaželel vesel rojstni dan, nato so se zvrstili še ostali in mi zapeli. Stvar se je izboljšala in moja slabovojnost se je razblinila. Končala sem 20 minut prej, a sem morala počakati chea, da izpolni moj obrazec za prakso, praksa narejena z ocenami 3 in 4 od 5, kar sploh ni slabo, glede na to, da se ne marava.
Dan je bil prijetno sončen in z veseljem sem se odpravila v park in zgolj ležala na živozeleni travi in grizljala suhe brusnice in bučkina semena. Sama, za rojstni dan, ampak je sonce! Moj dečko je prišel ob 6 in skupaj sva se odpravila k meni domov, kjer so mi cimri okrasili hišo z baloni in napisi happy birthday. Res imam najboljše cimre na svetu, že zjutraj me je pričakalo manjše darilce, potem pa še večje in dan se je spremenil v lep večer, skupaj smo delali idrijske žlikrofe, ki sem jih z veseljem skuhala za njih, čeprav smo porabili dobri 2 uri, da smo jih naredili. Bilo nas je 5 in imeli smo se fajn, tudi torto sem dobila in lepo vzdušje. Kakor pravijo, slab začtek, dober konec. Moj rojstni dan je bil super, boljši od pričakovanj in lahko rečem, da imam najboljše cimre na svetu in super fanta, ki se je celo tako potrudil, da je raziskal, kje na Irskem dobiš Slovensko vino, na žalost ne v Dublinu. 

Slike pridejo kasneje, morda jutri, preden se odpravim na prakso...

sreda, 6. junij 2012

Dom

Ko se v četrtek sprehodiš po prazni ulici, ker je ura 4 zjutraj, ti pa se odpravljaš na letališče in se v tebi budi tiho pričakovanje...
Sedem na letalo in opazujem rahel dež, ki pada zunaj. Komaj že čakam, da pristane v Grazu, pa čeprav sem komaj na letališču v Dublinu in vmes se ustravimo še v Frankfurtu, kjer na terminalu A preiščem vse trgovine in si ogledam veliko različnih izdelkov, prespim ure na neudobnih stolih in končno dočakam, da mine 6 ur in se lahko odpravim na boarding za letalo v Graz. Pristanek v Grazu in končno občutek, da sem že blizu doma, zelo blizu.
Ne glede na to, za kako dolgo pridem domov, zmeraj sem vesela, da pridem. Prvi dan je malo čuden občutek, da nisi čisto doma, ampak potem se spet vrne toplina in veselje, ker zmeraj spadaš v to mesto, v vrvež SLovenske ali Poštne ulice, v kavarne, ki jih tukaj v Dublinu neznansko pogrešam. To naše "kofetkanje" je ena zelo dobra stvar, tako sproščujoče prijetna. In da ne bi mislili, v 4 dneh odkar sem bila doma, sem uspela tudi "kofetkat".
Kot verjetno veste, sem prišla domov zaradi tega, ker se je moj veliki brat odločil, da se bo poročil in tako smo se v soboto zjutraj po vseh tistih ovinkih na koncu le uspeli prebiti do Idrije, kjer je na prekrasni lokaciji Kendovega dvorca potekala poroka.  Bilo je zelo lepo in bila sem vesela, da sem lahko bila del tega. Obred je bil preprost, ampak čustven, zabava po njem pa poroki primerna, z veliko hrane, pijače, glasbe in plesa.
Sama moram priznati, da sem uživala in upam, da so vsi ostali tudi. Morda sem se odločla, da se bom nekega dne tudi jaz poročila, saj mi je stvar poroke pravzaprav všeč, spremenila sem svoje mnenje o njej in priznati moram, da je pravzaprav dobra stvar.
Zdaj sem že nazaj v Dublinu in pridno hodim na prakso, komaj že čakam da mine. Me je pa danes razveselilo dejstvo, da v soboto delam dopoldne, kar pomeni, da lahko del rojstnega dne uživam in imam čas samo zase in za tiste, ki so mi dovolj blizu, da si želim z njimi preživeti rojstni dan. Ta rojstni dan bo drugačen od vseh stalih, ampak zna biti prav tako lep...