petek, 1. november 2013

Jesen

Ob večerih je hladno, ko po temnih ulicah hitim nazaj domov, z bolečimi nogami in vonjem po postani hrani.
Vikendi res niso več enaki, odkar vsak petek, soboto in včasih tudi nedeljo preživim v kuhinji restavracije, ki ni nič kaj privlačna. Ne restavracija sama, kaj šele hrana.
So pa zato ljudje dovolj prijazni, da se da shajati z njimi vsaj za tistih pet, šest ali deset ur, ki jih preživimo skupaj in se pogovarjamo o najbolj trivialnih stvareh tega tisočletja, na primer novicah na radiu ali pesmih, ki jih ravokar vrtijo in o tem, da bi vsi po vrsti bili raje kje drugje ali imeli vsaj nekaj dela.
Vsaj danes se ne morem kaj preveč pritoževat, ker je bilo dela vsaj za nekaj minut dovolj in so vsi po vrsti izgubljali živce, meni je bilo všeč to napeto vzdušje, dogajanje in vročina, nekaj pritiska in to, da se da narediti stvari brez problema v nekaj minutah, če je le treba.
Utrujena sem, a jesen me zmeraj spravi v enko melanholijo, ko izgubim kreativnost in produktivnost in sem zaradi tega zmeraj pod stresom ampak samo še en teden in bom ob tem času, ko pišem ta blog že na kakšnem avtobusu spremljala uličice, ki bodo brzele mimo v Londonu, ki ga že tako zelo težko pričakujem, ker je nenazadnje le London in prvo majhno popotovanje kam drugam kot le iz Dublina domov in obratno. In tudi dragi pojde z menoj, zato je vse skupaj še toliko bolj mamljivo in seveda to, da spet vidim del družine, ki je nisem že od julija.
Pričakovanje, ki bo dokaj hitro minilo v tednu, ki mi prehitro brzi naproti.
November je že in za Halloween nisem počela čisto nič, skuhala sem večerjo in se zabubila v toplo posteljo, bučna pita pa je še zmeraj v hladilniku, čaka na to da jo probam, in če bo dobra, sledi recept. :)


Ni komentarjev:

Objavite komentar