November...

je takšen siv mesec, malo lenoben, da te ripravi na zimo in po navadi je žalosten. Moj november je drugačen, poln dogajanja na vseh področjih. Dnevi se vihravo spreminjajo, moje počutje niha med spektričustev in občutij.
Dublin je mrzel z majhnim pridihom zime in vedno večjim božičnim vzdušjem. Tema hitro pade na ulice, tam nekje okoli štirih, zato se božične lučke vidijo dolgo dolgo in vse dekoracije in vsi ljudje na ulicah, dajejo vedeti, da božič prihaja. To zgodnje božično vzdušje mi je zdaj pravzaprav všeč, ker budi pričakovanje in me opominja, da samo še malo, še 21 in bom doma.
Zadnji dnevi so podrejeni šoli, ker se semester vztrajno bliža koncu in s tem roki za oddajo portfoliev in seminarskih nalog. Enkrat za spremembo sem organizirana dovolj dobro, da mi bo najverjetneje glavnino dela uspelo opraviti do sredine naslednjega tedna, potem pa še slike in oblikovni popravki in bo pripravljeno za printanje. Pisanje portfoliev je tako lahko prav zabavno, samo najti moraš način in cilj, zakaj si pravzaprav prizadevaš. Nisem zaman napisala 65 strani receptov in raziskave, mnogo sem se naučila in nekoč, mi bo ta portfolio morda prišel tudi prav, ko bom iskala službo. Še nikoli nisem delala v kuhinji, zato še bolj nestrpno odštevam in čakam prihod domov, ker pomeni tudi delo v kuhinji super restavracije, komaj čakam!
No, da pa ne bo november kar tako, ni le poln dela in šolskih obveznosti, je tudi zabaven in vesel. Konec oktobra,začetek novembra sem imela prvi obisk, prišel je ati in v sredini novembra sem dobila še drugi obisk, L. si je želel raziskati  Dublin in je čas izkoristil tudi zato, da me je obiskal. Dublin imam raje, od prejšnjega petka, saj od takrat vem še za en lep park, v katerega lahko zaidem ob lepem vremenu, poleg tega pa vsebuje še kip Oscarja Wilda, no, ta kip je sicer nekoliko ponižajoč zanj, ampak je pa njegov.  Če mi je kaj všeč na Dublinu, so to parki ob lepem vremenu, mariborski park je čudovit in prav takšni so tudi parki tukaj, lepi, zeleni z ribniki in labodi in starimi drevesi in ljudmi vseh generacij. Obožujem nedeljske popoldneve preživete v parku, ko samo sediš in opazuješ mimobežeče ljudi, kako uživajo v dnevu, kose na običajno sivem nebu vsaj za nekaj trenutkov pokaže sonce.
November se torej počasi izteka, da bo dal prostor enemu najlepših in hkrati najbolj depresivnih mesecev v letu, decembru. Jaz ga že pričakujem in upam, da bo vesel. :)

Martinovo?

Tukaj na Irskem, je 11.11. 20011 minil, kakor vsak normalen dan. Petek, zame prost dan, z deževjem in oblačnostjo in sedenjem za knjigami v sivi knjižnjici, ki ob velikem deževju zamaka.
Vino? Tukaj je drago, preveč drago, vino vv tetrapaku stane 8 evrov, vino v steklenici pa 4? Kako  je to mogoče, ne vem, morda pa bom odgovor na to še našla.
Tukaj  na 11.11 ne praznujejo martinovega, ne pijejo prevelikih količin vino, no pravzaprav jih, če je to petek, tako kot včeraj. Ampak ne jedo martinove pojedine z raco/gosko, rdečim zeljem in mlinic. Niti zares ne vem, če poznajo nekaj takega kot so mlinci, morda je to za njih spet nekaj novega.  Pogrešam martinovo kosilo, dušeno rdeče zelje v kombinaciji z jabolki in mlinci, mmmmmmm. Morda si bom prav zares kupla raco ali gosko in jo spekla, pripravila rdeče zelje in morda celo mlince in bom imela martinovo pojedino, pač en drug dan.
Še po 2 mesecih, vedno znova pogrešam nekatere stvari in komaj čakam, da bo december. Prezgodnje božične dekoracije v trgovinah in božični okraski po ulicah, že nakazujejo, da bo Božič kmalu, dokaj, December se približuje in nestrpno ga pričakujem, saj je samo še odštevanje do 16. decembra, še 34.
In potem, bom spet med tistimi, ki jih imam rada in še delala bom, v čudoviti restavraciji ob super šefu, zame trenutno skoraj najljubšem! (Ja, še Andreja Kuharja mu je uspelo premagat pri meni, samo še Tomaž Kavčič je boljši Slovenski šef zame). Nestrpno pričakovanje, a do takrat bo tudi še veliko dela, v ponedeljek imam prvi pisni izpit, portfolio še ne vsebuje slik in vseh raziskav, pa sem že na 50 straneh, zaenkrat mi gre kar dobro, bomo vidli, če se bo tako tudi nadaljevalo.

Jesen s pridihom božiča

November se je začel počasi, kakor se za jesen spodobi.  Prvič, da za 1. november nisem postopala po grobovih in bila morbidne volje. Daleč od vseh teh ceremonij; za Irce je 1. november pač navaden dan.  Seveda pa z velikim veseljem praznujejo Halloween in to kar cel teden pred dejanskim datumom, so že bili  partyji vsepovsod. Kar mi je všeč pri Halloweenu so  buče, ker dajo tisti pridh jesenskosti k vsemi in s pozitivno oranžno barvo popestrijo sivino.
Že od sredine oktobra zmeraj, ko zavijem v kakšno trgovino opazim vsaj nekaj božičnega, zdaj ko pa je november, pa so skoraj vse trgovine že božično okrašene, saj ne morem verjet. Ampak vsaj ena dobra stvar je, vem, da se bliža december z neko neznansko hitrostjo in da je samo še malo, še 41 dni in bom doma! Končno.
Komaj že čakam tisti pridih domačnosti in mojo sobo, danes sem jo sanjala. In da bo videla vse ljudi, ki jih pogrešam in dobila tisot toplino, ki mi je tukaj nihče ni zmožen dati. Irci so precej zadržani ljudje, prijazni ampak brez tiste topline s katero bi pogreli osamljeno dušo.
Review week ali bolje rečeno kratki teden počitnic se končuje, saj sem bila kar produktivna, nisem naredila vsega ,ampak dovolj, da bom lahko lepo ležerno nadaljevala do decembra. :) Morda pa bom mogla še malo prakso zvadit, saj mi korenčki nikakor nočejo biti dovolj naklonjeni, da bi bili vsi enako dolgi/ široki/ visoki. Bomo vidli, vaja dela mojstra, pravijo.

Dolga odrezanost od sveta

Dandanes se res počutiš odrezan od sveta, če nimaš inteneta, sploh, če si daleč, predaleč od doma. Zdaj imam končno internet in čas, da napišem nov post. V času brez interneta sem se uspešno preselila, kar je pravzaprav razlog za mojo drezanost od sveta, ampak hišaje super, moja soba je fajn, velika in udobna. Moji sostanovalci so prijazni in zabavni, mislim, da smo se kar dobro ujeli.

Prejšnji teden je bil torej razburljiv, selitev je potekala v redu, razen da si očitno nisem sposobna naročit taksija. No, naročila sem ga že, ampak le - ta ninikoli prišel. Ne maram Irskih taksijev...

V šoli je bilo kakor zmeraj zanimivo, sploh pri praktičnem pouku, kjer smo ta teden kuhali zares okusne stvari, potem pa smo v sredo odšli še na meal expirience v restavracijo z Michelinovo zvezdico in jedli odlično kosilo. Sama sem jedla lososa ( gravlaks) z jabolkom in hruškovo- gorčično omako, komb inacija je bila božanska. Za glavno jed sem jedla neke vrste Irish stew s prekajenim pire krompirjem in poširanim zeljem, kombinacija je bila odlična. Sladica paje bila prav  tako božanska, topel čokoladni mousse z limetinim sladoledom na kavinem želeju s karamelnimi hrustavčki.  Odlično kosilo v simpatični restavraciji.

V četrtek smo imeli prvi razredni party in moram priznat, da je bil fajn, kljub temu, da se nas je od 64 zbralo morda 25. Malo smo pili, malo plesali in se predvsem pogovarjali, trudli smo se, da smo se pogovarjali z različnimi osebami, ki jih še ne poznamo tako dobro. :)

V petek sem dobila prvi obisk, prišel je ata in zdaj je končno spet nekaj domačnosti v meni in ja, božične dekoracije so povsod, kar me spominja na to, da bo december kmalu in jaz bom doma, končno!

Ta teden imamo midterm break, kar pomeni malo počitnic, no vsaj od predavanj, saj je dela kljub temu še veliko, ampak potrudila se bom in naredila čimveč stvari tako, da bodo kvalitetno narejene. Ta Irski sistem sploh ni tako slab, čeprav je veliko sprotnega dela, mislim, da je dobro zastavljen. Zaenkrat na faksu uživam in upam, da ostane tako. :)

Ostrige, robčki, sneg in še kaj....

Vsak dan se prebudim v temno in mrzlo jutro, ko bi najraje ostala v postelji pa me kljub temu neka nevidna sila izvabi iz toplega objema odeje, da se podam po umazanih mestnih ulicah. Zjutraj ponavadi piha veter in mrzlo vreme me na poti v šolo brez problema zbudi. Z nahrbtnikom in usnjeno torbo v kateri so spravljeni noži se včasih počutim zelo nenavadno. Zdi se mi, kot da te vsi opazujejo, kaj nosiš v tej črni stvari, kadar grem v trgovino takoj po pouku, pa je vse skupaj še bolj čudno.  Torej vsak torek in sredo, se zjutraj odpravim v šolo s torbo v roki, da se pripravim na praktični pouk. V torek smo se učili o ribah in školjkah, se naučili, kako filetirati ploske in okrogle ribe ter jih pripraviti. Prav tako pa smo se naučili odpirati ostrige, ko si jo odprl, pa si jo seveda moral še pojesti, nič kaj gurmanskega ni na tej sluzasti zadevi, samo zelo slan in hladen, žvečljiv kos nečesa, kar je bilo še pred par minutami živo.  Pravilen način, da ostrigo poješ je, da jo žvečiš, če jo pogoltneš, ne začutiš okusa nam je povedal Mairtin, ampak tole žvečenje je zelo neprijetno in, če je okus ta prevelika slanost, kot da bi pil morsko vodo, potem res ne vem, kaj je na tem tako zelo posebnega.
Sreda je kar se glede hrane tiče veliko boljša izbira, saj imamo Pastry in pečemo sladice, že tretji teden zapored smo se podali v ta neskončni svet pit in napekli različne dobrote. Pikanova pita je bila naravnost odlična, tudi ostale niso bile slabe in pouk je minil neverjetno hitro, teden pa tako ali tako zelo hitro mine, če imaš pouk samo do četrtka, petek pa prost.
In tako se je eno odštevanje že skoraj končalo, odštevanje do selitve namreč. Sobota je neverjetno blizu, jutri bo pakiranja zelo veliko, danes sem poskrbela še za malo več prtljage, zapravljala sem in se pripravila na zimo, bolje rečeno na sneg, ki ga napovedujejo in se ga Irci nekako bojijo in veselijo hkrati. Na irskem je že ob najmanjšem snežnem metežu pravi kaos, zaprte šole, trgovine, letališča.
Mrzlo vreme pa prinaša tudi prehlade in s tem zanimivost, ki me je pravzaprav zelo presenetila. Na Irskem prodajajo slovenski izdelek - robčke Paloma! Danes nisem verjela svojim očem, ko jih je sošolka vzela iz torbe, sem sredi ure navdušeno ugotovila, da je to nekaj domačega, znanega.  Ta teden je res zanimiv in razburljiv, tudi zaradi dejstva, da bo kmalu tukaj december in prihod domov. Božične dekoracije že krasijo trgovine, sama pa že nestrpno odštevam dneve, pišem sezname za darila in si pripravljam ideje.
In da ne pozabim, še ena dobra novica zame, decembra bom najverjetneje delala v restavraciji in to ne kakršnikoli, ampak odlični restavraciji z enim najbolj kul chefov, ki si jih lahko zamisliš! :) ( Ne, ni Andrej Kuhar, je pa kljub temu vrhunski chef, z veliko mladnostne energije in kreativnosti)
Je življenje še lahko lepše, kot to? Verjetno se še kaj najde, prostora za nadgradnjo mora biti nekje nad nebom še veliko, a zaenkrat se mi zdi, kakor, da se še nisem zbudila iz dolgega spanca, ko gre samo navzgor... se slej ko prej obrne tudi v drugo smer, a upam, da se to zgodi čim kasneje.

Odštevanja

Še en oblačen dan,  sproščeno sobotno dopoldne s sprehodom po mestu in sledenje toku ter utripu mesta, ki te še posebej ob sobotah kar potegne vase. Povsod po centru mesta je polno sproščenih ljudi, domačinov in turistov, ki se prepletajo med hojo in nakupovanjem in fotografiranjem znamenitosti. Danes se je zraven vsega tega dogajanja precej neopazno odvil tudi protest proti kapitalizmu na enem izmed manjših trgov v mestu.  Ta vrvež in utrip me vsako soboto spravita v dobro voljo, med množico nisi nikdar osamljen pa čeprav si zares sam.
Počasi oktober sledi toku leta, prav kakor jaz  sledim toku dogodkov in počasi, odštevam, zmeraj nekaj. Še 62 dni do prihoda domov, še 7 dni do novega stanovanja, še dan in nekaj ur do novega ponedeljka...
Odštevanja, zmeraj, počasi, pričakovanja, vsak dan nova ali nekatera samo znova ponavljajoča se. Sobotni večer se počasi odvija, glasba, nekaj slovenske za pridih domačnosti in nekaj indie rocka za vzdušje, nekakšno zasanjano, melanholično in nostalgično počutje z nekoliko želje po pisanju, da ne pozabim, kako to gre, ko ti metafore spolzijo skozi konico svinčnika ali po novem tipkovnico v pesem, takšno ali drugačno, v vsakem primeru pa mojo.  Da pa vas, dragi potencialni bralci bloga ne pustim praznih rok objavljam še pesem, takšno za zasanjane večerne ure ali pač za kakršno koli razpoloženje podobno mojemu:

V nekaterih prazninah so prostori brez dimenzije,

V praznih prostorih so razpoke v katerih se nabira svetloba,

V prazninah so ujete misli,

V njih se nabira nasičenost vsakdana.

Spomini so ujeti v praznih prostorih.

Napolnjenje praznine so prazne,

Brez bledice večera,

Se svetloba razgrne v razpoke.

This cloudy Saturday has started with a walk around the city, this city full of busy but relaxed  people. This hustle and bustle of people always puts me in a happy and weird mood but its so nice when you have the time to do nothing. Tourists taking photos are everywhere and then there are Irish and me, i don't even know if I am a tourist or a citizen, I cannot really define myself.

I can't wait next Saturday when I'm moving to the new place where i hope i'll feel safer and more at home. 

Only 62 days left... and i'll be home. Home sweet home, counting the days to go home and see my friends and family and all the people i really miss, there won't be that loneliness which i feel here, just happiness to be somewhere i belong. 

Lenobno siv petek

Teden je minil kot bi mignil, vreme pa se ni kaj dosti spremenilo, nebo je kakor zmeraj sivo oblačno. Ob petkih nimam predavanj, ponavadi grem v knjižnjico in naredim stvari, ki jih moram, tokrat pa sem vse že naredila in, ker sem še malo bolana sem se odločila, da se naspim in preživim en lenoben ne deloven dan. 

Spala sem do devetih in potem še kar nekaj časa preživela v postelji ob branju knjige, počakala da so se vsi prebivalci tega stanovanja odpravili po svoje, si skuhala odlične špagete s smetanasto gobovo omako in nato malo pometla stanovanje in se trudila pomit stranišče kar pa je brez pripomočkov rahlo nemogoče, zato je ostalo samo pri očiščenem umivalniku. 

Ta tišina, ko ni nikogar v stanovanju je tako čudovita, sedim na kavču in opazujem izgradnjo betonskega sivega objekta zraven naše hiše, pijem čaj in jem bananino pecivo s čokoladno glazuro, ki sem ga spekla včeraj zvečer.  Ta trenutek mi prav nič ne manjka, ob sebi imam dobro knjigo, dobro glasbo, dober čaj in dobro pecivo. Tudi občutek osamljenosti me še ni zagrabil in morda, me tudi ne bo. 

Počasi že razmišljam o novem stanovanju in upam, da mi bo lepo in prijetno, komaj čakam, v dobrem tednu bom imela svojo sobo, veliko kuhinjo in tri prijazne in zabavne sostanovalce.