Odštevanja

Še en oblačen dan,  sproščeno sobotno dopoldne s sprehodom po mestu in sledenje toku ter utripu mesta, ki te še posebej ob sobotah kar potegne vase. Povsod po centru mesta je polno sproščenih ljudi, domačinov in turistov, ki se prepletajo med hojo in nakupovanjem in fotografiranjem znamenitosti. Danes se je zraven vsega tega dogajanja precej neopazno odvil tudi protest proti kapitalizmu na enem izmed manjših trgov v mestu.  Ta vrvež in utrip me vsako soboto spravita v dobro voljo, med množico nisi nikdar osamljen pa čeprav si zares sam.
Počasi oktober sledi toku leta, prav kakor jaz  sledim toku dogodkov in počasi, odštevam, zmeraj nekaj. Še 62 dni do prihoda domov, še 7 dni do novega stanovanja, še dan in nekaj ur do novega ponedeljka...
Odštevanja, zmeraj, počasi, pričakovanja, vsak dan nova ali nekatera samo znova ponavljajoča se. Sobotni večer se počasi odvija, glasba, nekaj slovenske za pridih domačnosti in nekaj indie rocka za vzdušje, nekakšno zasanjano, melanholično in nostalgično počutje z nekoliko želje po pisanju, da ne pozabim, kako to gre, ko ti metafore spolzijo skozi konico svinčnika ali po novem tipkovnico v pesem, takšno ali drugačno, v vsakem primeru pa mojo.  Da pa vas, dragi potencialni bralci bloga ne pustim praznih rok objavljam še pesem, takšno za zasanjane večerne ure ali pač za kakršno koli razpoloženje podobno mojemu:

V nekaterih prazninah so prostori brez dimenzije,

V praznih prostorih so razpoke v katerih se nabira svetloba,

V prazninah so ujete misli,

V njih se nabira nasičenost vsakdana.

Spomini so ujeti v praznih prostorih.

Napolnjenje praznine so prazne,

Brez bledice večera,

Se svetloba razgrne v razpoke.

This cloudy Saturday has started with a walk around the city, this city full of busy but relaxed  people. This hustle and bustle of people always puts me in a happy and weird mood but its so nice when you have the time to do nothing. Tourists taking photos are everywhere and then there are Irish and me, i don't even know if I am a tourist or a citizen, I cannot really define myself.

I can't wait next Saturday when I'm moving to the new place where i hope i'll feel safer and more at home. 

Only 62 days left... and i'll be home. Home sweet home, counting the days to go home and see my friends and family and all the people i really miss, there won't be that loneliness which i feel here, just happiness to be somewhere i belong.