Dublin stoprvič

Že skoraj mesec je naokoli, odkar sem napisala zadnjo objavo. Čas kar hiti, jaz pa sem v tem mesecu naredila bolj malo, zato pa na veliko uživala.
Konec marca, pa do sredine aprila sem uživala velikonočne počitnice, ki sem jih v  celoti preživela doma. Zmeraj, ko se vrnem domov, me oblije tista neznana toplina in občutek domačnosti, a hkrati se z vsakim novim vračanjem in odhodom poglablja tudi občutek, da ne spadam več čisto v to okolje, da gre mimo mene, da se mesto brez besed odvija v drugačne smeri kot sem jih vajena in da ceste vodijo v povsem druge kraje.
Ljudje se spreminjajo, a ostajajo isti, poljubi, objemi, nasmehi in besede, toplina in ljubezen, ki jo delimo je tista prijetna in vesela, ki je ne more zamenjati nič. Ko sem doma, sem tam, kjer imam vse, a če se zgledujem po Leonardu Cohenu, ki v eni svojih pesmi pravi: " Ker imam vse, nimam kam iti.", očitno nimam čisto vsega doma, zato se hkrati tudi rada vrnem nazaj v Dublin, ki mu včasih rečem dom, ker pravzaprav nimam stalnega doma. Moj dom je ves svet, skozi katerega se učim in spoznavam sebe, Rada bi na veliko potovala in preizkusila ogromno stvari, velike plane imam za vsako poletje in za zdaj, še pravzaprav ne vem, kateri izmed njih bo v scenariju za letošnje.
Zdaj pa že stoprvič ali ne vem katerič pišem o Dublinu, ki je aprilsko spremenljiv, danes nekoliko sončen, pretežno oblačen in predvsem deževen in to s točo. Ta teden gostimo 3 španske prijatelje mojega cimra Davida, zato lahko intenzivno vadim svojo španščino in ugotavljam, da jo pozabljam.  Naredili smo sprehod okoli mesta, se najedli v enem izmed pubov in spili irsko kavo oziroma jaz čaj v najbolj znanem pubu . The Church, kot pravi turisti.
Dublinski parki so polni cvetočih japonskih češenj in drugih dreves, ki se ob živozeleni popolni trati bohotijo v vsej svoji lepoti. Ja, tudi Dublin je lahko lep, ko se mu približaš in dovolj spoznaš, da ga spustiš malo bliže sebi. Dotakne se te z vso svojo sivino in robustnostjo, ki preplavlja večino mesta in mu daje tipično žalostni izgled. Verjetno sem že velikokrat povedala, da obožujem japonske češnje in zato, zdaj najraje preživim prosti čas v parku ali na sprehodu in opazujem cvetoča drevesa, tako neznansko lepa. :)
Ljubezen lahko očitno marsikaj spremeni, čisto droben premik je potreben, da se navadiš na nekaj novega. Zato imam rada Dublin, daje veliko, samo prepustiti se je potrebno. In ja, glede koncertov je to izjemen kraj, toliko koncertov je, na katere si želim! Imam pa karto za Leonarda Cohena, ki bo igral septembra, lepota, čista popolnost, v tem trenutku, sem srečna.