Dež

Dežuje, že drug dan zapored. Koprenasto sivon nebo in drobne kaplje dežja. Hladen in neprijeten veter. Dežuje, kakor je v navadi, za to oceansko vreme. April se preveša v maj, zunaj pa je nekje 5 stopinj morda 10. To turobno vreme paše za spanje ali prebiranje knjige, morda za gledanje filma, pečenje torte. Vsekakor pa ni preveč produktivno. Poslušam Leonarda, spekla sem 2 tortni osnovi, naredila nekaj malenkosti za šolo in prebrala vse spletne strani, ki me vsaj malo zanimajo.
Odpravljam se ven, ker ima sošolka rojstni dan. Ne ljubi se mi, ker ne maram klubov in (pre)glasne glasbe. Raje bi ležala na postelji, gledala film, brala knjigo ali poslušala glasbo. Se stiskala in cartala in pogovarjala. No, morda bo fajn, pa me preveč zebe, da bi se mi dalo it stuširat in preoblečt in pripravit. Imam še uro časa, da se uredim, vsaj približno tako, da bo zgledalo, kot da grem ven - kavbojke, majica in črn blazer, plašč in čevlji. Ne nočem si oblečt obleke, premrzlo je in ne potrebujem je. Zmeraj izstopam, pa če si to želim ali ne, že moji lasje po navadi poskrbijo za to.
Zjutraj bo mspet utrujena in brez energije, da bi odšla še na dve predavanji, pa bom mogla, ker sem pridna in se trudim ne manjkat. Čeprav mi pri estetiki postane dolgčas že po eni uri, pri računalništvu pa tako ali tako ne počnemo kaj preveč. Pa dobro, še dva tedna, potem pa izpiti in potem praksa. Komaj verjamem, da bo šolskega leta konec čisto kmalu, prekmalu. Saj ne vem, če se sploh zavedam, da sem študentka, da živim nekje daleč in da študiram nekaj, kar mi je pravzaprav zelo všeč. Morda samo sanjam ali pa lebdim nekje in opazujem, kako se premikajo stvari. Živim? Dežuje in to zagotovo vem. A zdi se mi, kakor da živim v dveh svetovih, ki nista preveč združljiva, moj svet je še zmeraj v majhni sobi, ki se nahaja v hiši na naslovu v Pekrah, jaz pa sem ta svet nekako pustila tam in se premaknila v večjega, nekoliko bolj oddaljenega. Vse se zdi tako nerealno, prvo leto študija bo končano v mesecu dni, no s prakso vred v dveh. Čas res gre prehitro, še malo, pa jih bom imela 20. Let mislim. In potem ne bom več najstnik ampak odrasel človek. Ne več dekle, ampak ženska.  Študentka, ki živi v Dublinu, pa se tega sploh ne zaveda čisto, ki je daleč od doma, pa tudi tega čisto zares ne ve. Danes je takšen dan, da ne vem ničesar prav zares. Gotova pa sem o tem, da dežuje in da je nebo koprenasto sivo. In Leonard je še zmeraj poet, ki poje najlepše stvari tako preprosto melanholično. In septembra je njegov koncert, vstopnica je shranjena in morda, bo Septembra deževalo, ker je jesen.