Dublin in Leonard

Odhajanje, prihajanje, vračanje...
Da, vrnila sem se v Dublin, v drugi letnik študija in prišla malo prej, da se spet navadim na spremenljivo vreme, veter, preveč klorirano vodo in staro posteljo. Tokrat je lažje, ker vem, v kaj se podajam, vem h komu grem in kaj bom počela. Ampak, sam Dublin danes ne bo imel nobene veze z mojim blogom, danes bom pisala o Leonardu, vem, da je ena objava že, ampak o Leonardu, boste najverjetneje prebirali še nekaj časa.
Karto za koncert starega gospoda v obleki, sem kupila nekje aprila, morda je bil maj in zdaj sem do septembra vztrajno čakala, da bo petek, 14. Ker sem se prvič čisto sama odpravljala na kakršen koli koncert, me je bilo malo strah, ampak ko greš na koncert Leonarda, so tam ljudje, ki ga občudujejo prav tako kot ti in potem je vse lažje in lepše in boljše. Imela sem srečo, da sem dokaj zgodaj naletela na ljudi, ki so se prav tako kot jaz odpravljali na koncert. Sama sem sicer korakala do Smithfielda, kjer vozi tramvaj? (Luas) in nato na postaji sreačala bivšo sošolko s faksa, kar je povzročilo, da nisem niti kupila kart, ampak to me ni skrbelo, ker tako natrpanega tramvaja še v življenju nisem vidla. S T. sva se strpali  v zadnje prostorčke, vsaj tako sva mislili, ko sta za nama prispela še dva in se prav tak strpala v prepoln tramvaj. Pogovor s T. je naletel na to, kam grem in povedala sem ji, da se odpravljam na koncert, prav kakor jaz pa sta na koncert šla tudi gospod in gospa, ki sta vstopila tik za nama in tako se je začel lep uvod v prekrasen večer. Spoznala sem dva zanimiva in prijazna človeka, ki sta prišla iz Severne Irske, zato da sta lahko uživla na koncertu. Bila sta odprta in dostopna in zato smo se čudovito razumeli, meni pa pred začetkom koncerta ni bilo dolgčas, ker sem imela družbo. Tudi med koncertom samim, sem sedela s prijaznim parom, ki sta bila velika navdušenca glasbe in je bilo lepo. Med publiko sem verjetno izstopala, ker sem bila med mlajšimi poslušalci v smislu tistih, ki niso prišli na koncert družinsko in zato so bili ljudje še toliko bolj presenečeni. Jackie in Stephen sta bila zelo navdušena nad tem in potem še tisti, med katerimi sem stala ob koncu koncerta in so se takoj po koncu začeli prijazno pogovarjati. Lepo je, ko se generacije tako povežejo med sabo, ko so ljudje tako spoštljivi in hkrati odprti do soljudi. Lepo je, ko spoznaš, da starost pri takih stvareh ni ovira in da si kot Leonard pri 78 še zmeraj sposoben čudovitih stvari.Ta koncert je bil poln inspiracije in prijaznosti, topline, ki je kljub hladnemu vremenu ni primanjkovalo.
Ni besed, ki bi opisale koncert tako, da bi bila zadovljna, ampak nekaj jih je, ki jih lahko zapišem in vsaj milo orišejo popolnost, čarobnost in nepozabnost, s katero nam Cohen  pričara trenutke nostalgije, sreče in ganjenosti. Kljub temu, da sem tri leta nazaj, na njegovem koncertu poslušala skoraj isto setlisto pesmi v enakem zaporedju, je zmeraj nekaj drugače, nekaj posebnega, že sam začetek koncerta z besedami: "Dali vsm bomo vse, kar imamo." se mi zdi, da pove dovolj in potem se začne z violino, ki nas ponese v Dance me to the end of love na koncu pa se vse skupaj zaključi z besedami: "Imam  še veliko stvari, ki vam bi jih rad povedal, ampak zdaj se končuje (it's Closing time). Nato pa zapoje pesem, I tried to leave you in poskakujoče zapusti oder. Češnja na vrhu smetane bi bila, če bi ga vidla čisto od blizu, dobila njegov avtogram ali bi se lahko slikala z njim, ampka to bi bilo morda že preveč sanjsko, preveč lepo.

 Vhod na koncert, ki je kot vhod v magično deželo. :)

 Star gospod v obleki, ki je vitalen kot bi bil star 20 let ampak šarmanten kot pedestletnik.

 Ko se zatopi v pesem in ti z njo podari delček duše, s katero jo je zapisal.

 Zasedba, ki je pričarala čaroben večer, tudi Sharon je bila zraven, ne samo sestre Webb.