Praksa

Izpiti so že mimo in prvi teden prakse se počasi zaključuje. V ponedeljek sem začela s prakso v vegetarijansko- veganski restavraciji z zdravo prehrano in še kar se čudim ljudem, ki me trenutno obdajajo. Tako neverjetno prijazni so, tako odprti, vljudni in sproščeni. Vse se naredi, ampak vmes  ni nobene napetosti, stresno je, ampak tudi če gre kaj narobe, se vzame le dobra izkušnja in to, da se vsak dan nova učimo. In moram priznati, da je to res ena super izkušnja zaenkrat, ker se ne učim zgolj o hrani ampak o sprejemanju, o odprtosti, o tem, da obstajajo kuhinje, kjer so ljudje dobre volje in kjer so zato, ker želijo svojo ljubezen do hrane podeliti z drugimi. V tej kuhinji se zares kuha ljubezen in z ljubeznijo, tako preprosto, z nekaj improvizacije, zmeraj z nasmeškom in pozitivizmom, ker je hrana nekaj kar povezuje. In še odlična po vrhu.
Zaenkrat prav zares uživam, in pozitiven vpliv ljudi se širi name, da ob 6 ko zazvoni budilka ni težko oditi iz postelje, da ob sedmih ni težko stati in narezati cele škatle belgijskega radiča in jabolk, da ni težko, samo opazovati in se učiti.
Nikoli si pravzaprav nisem mislila, da bom kadarkoli sploh hotela pogledati v vegetarijansko restavracijo ali celo razmišljala, da bi morala jesti bolj zdravo, z več vegetarijanskimi obroki med tednom, in tudi nikoli si nisem mislila, da bom po dnevu v kuhinji kar hitela domov in si želela kuhati in preizkušati nove stvari in da bodo ideje kar letele iz mene, kaj vse lahko skuham in kaj bo za večerjo in kako lahko to naredim.  Srečna sem in zelo zadovoljna, da mi je tokrat uspelo najti restavracijo, v kateri se bom veliko naučila,tako ali drugače. Ker se je v meni spet prebudilo tisto, zaradi česar sem sploh v Dublinu in to zaradi česar sem nekoč sploh želela biti kuharica. No, po letu, ki je bilo nemotivirano in težko, je praksa tista svetla točka, ki mi kaže, kaj vse se še lahko naučim, in da sploh ni tako slabo biti chef, samo najti moraš okolje, v katerem se dobro počutiš.