Pomlad

Že kar nekaj časa je minilo od zadnjega posta, čeprav se kaj veliko ni zgodilo v tem času.  Prejšnji teden sem imela obisk, K. je prišla pogledat, kako je v Dublinu in imeli sva en zanimiv teden. Raziskovanje Dublina, uživanje lepega vremena, obujanje srednješolskih in poletnih spominov, probavanje Guinnesa in druženje z mojimi sošolkami, cimri in prijatelji. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem drugače od navadnih študentskih tednov, ki se v ponavljajočem zaporedju vrstijo znova in znova. Saj ne, da ne bi bili zanimivi, a so si kljub temu podobni. Moje vodilo, da se je z vsakim novim dnem potrebno naučiti nekaj novega, jih morda nekoliko razlikuje, a urnik se ne spreminja. Čas teče naprej, morda celo prehitro, še en mesec in bom po vsej verjetnosti doma, če se slučajno ne zgodi, da dobim službo, potem bodo stvari drugačne,  jaz pa pripravljena na nov vsakdan.
Pomlad se je že prikradla v Dublinske parke in trava je tako živozelena kot tista iz slik in filmov, ki se dogajajo ali so posnete na Irskem. Park se bohoti v bogato zeleni v kombinaciji z rjavo in nekaj belo in roza cvetočimi drevesi, ki dajejo svojo lepoto nežnemu soncu, ki kar nekaj časa vztraja na nebu. Vreme se sicer petkrat dnevno menja, a sonce je stalnica med temi menjavanji in to je lepo, da nebo ni samo en siv, velik in razpotegnjen oblak, s koprenasto svetlobo, ki naredi ulice tako otožno sive in osamljene.
Cel vikend je bil sončen, danes pa dežuje in ta velik siv oblak se razteguje čeznebo, otožno zgledajoč dan, a me to ne gane preveč, večino dneva bom tako ali tako preživela v predavalnici.
Pomembno je, da je bil vikend lep in prijeten. V soboto se je K. odpravila nazaj domov in spremljala sem jo na letališče. Poslovili sva se in jaz sem se odpravila nazaj, z avtubosom v mesto, ker je bilo lepo vreme. 40 minut vožnje se je vleklo, ker sem pozabila svoj iPod in nisem imela nič za delat, opazovanje ulic onstran okna ti po 20 minutah preseda.
Na eni izmed postaj, je na avtobus stopil tudi slep moški in izstopil na O' Connell streetu, prav kakor jaz. Na in iz avtobusa mu je pomagala mlada ženska, ki je vstopila in izstopila na isti postaji kot on. Komaj takrat sem se zavedela, da je kljub temu v ljudeh še nekaj sočutja in človečnosti, ki smo jo ustvarjali in razvijali skozi evolucijo in ta prizor je mojo sončno soboto samo še polepšal ter me napolnil z nekim ganljivim veseljem.  S tem občutjem sem odkorakala v park in sedla na eno izmed s soncem obsijanih praznih klopc, opazovala sem ljudi, veliko je bilo samotarjev, kot jaz, ki so samo uživali sončen dopoldan ob prebiranju knjige in jim družba pravzaprav ni niti malo manjkala.
Nedeljo sem preživela ob gledanju smučarskih skokov in plezanju,ta vikend je bil športno čudovit in zdaj si res res želim, da bi lahko odšla v planico, ampak mi to tudi letos  ne bo uspelo. No, morda pa naslednje.