sreda, 21. marec 2012

Bluzenje

V tišini hiše preživim še en popoldan, skušam se učit, pa me ta snov ne pritegne najbolj. Toliko sme že slišala o lipidih in ogljikovih hidratih in predebelih ljudeh, da imam dovolj zavedanja, da bom nekoč imela diabetes ali pa srčnožilno bolezen in morda se bom bala hrane, ker skoraj vse kar poješ vsebuje aditiv ali pesticid ali kak spremenjen gen. Ne, danes mi učenje preprosto ne leži, tolažim se, saj bom jutri, bom odšla v knjižnjico, tam se je lažje učit, pa še knjige lahko berem in naredim izpiske namesto da berem 300 čudnih slideov.
Gledam skozi okno in ugotavljam, da  se belo sivi oblak, ki se razteguje čez celotno nebo ni prav nič premaknil, morda se je samo še zgostil in daje to neprijetno svtlobo, ki me  nežno potiska v lenobnost in morda celo spomladansko utrujenost.  Takšen dan je, da bi ga preživel v postelji ali morda celo kar prespal.
Sama sebe moram spraviti v neko gibanje, v neko zavest, da ne bodo moji možgani preveč na off med tem reading weekom.
Z glasbo se skušam spraviti v tek, v pogon, pa sem preveč lena, raje sedim na postelji, berem knjigo in poslušam MGMT. Spomnem se koncerta, decembra je bilo, blazno mrzlo ampak super fajn, ko še nisem vedela, kaj pomeni hipster in kaj je pravzaprav indie rock, čeprav sem ga nezavedno že prej poslušala. Marsikaj se lahko naučiš in, ko smo že pri hipsterjih, baje sem tudi jaz takšen tipični hipster, samo še ta velika očala z debelim črnim okvirjem potrebujem. Sem mar res hipster? Raje bi bila hipi,  ali pa pač zgolj jaz. Ne rada se povežem z zvišenimi kvazi umetniki, ki so hipsterji in neverjetno samovšečni. Nisem umetnik, no vsaj nima se za enega izmed njih in tudi pretirano samovšečna nisem, hja, morda pa sem neke druge vrste hipster. Pri glasbi priznam, da raje poslušam kaj bolj alternativno samosvojega, ampak pravzaprav je tudi to danes že skoraj tako popularno kot ves pop, ki ga masovno slišiš po radiu. Je danes sploh še kaj tako ne videnega in ne slišanega, da bi osupnilo svet?
Danes se mi očitno da napisat neke vrste blog post, ki pa je navadno skropucalo misli, ki me v tem že skoraj preveč lenobnem trenutku prevevajo. Bom raje vzela knjigo v roke in se prepustila Murakamiju, da me ponese v absurdno realistični japonski minimalizem, ki je v svoji majhnosti tako popoln.

Ni komentarjev:

Objavite komentar