Hitro se temni

Hitro se temni,
ko skozi oblake gleda tišina
Hitro se temni
kadar jesen preide september.
hitro se temni
v najkrajših zapotjih poti
zima prihaja,
božično razpoloženje bo polnilo žile.

Ob petkih so moji dnevi prosti, da lahko lenarim, ali posvetim čas čemu bolj koristnemu, kot na primer, da dan preživim za knjigami v knjižnjici. Včeraj, sem bila mnogo prelena, da bi sedela v knjižnjici in iskala podatke o butastih vprašanjih, ki si jih je nekdo zmislil samo zato, da bi mi začeli malo razmišljati.
Veliko raje, kot sedenje v knjižnjici imam sorehod po mestu, ko brez določenih ciljev tavam od ene ulice do druge, si vmes ogledam izložbe in trgovine in  knjigarne.  Ko sedem v parku na klop in zgolj opazujem ljudi. Nato se vrnem domov in sestavljam vse mogoče recpete in možnosti za večerjo, še prej si skuham kosilo in si med vsem ostalim vzamem čas zase, za skajp, za knjige. Nato pišem esej, ker ga moram in zvečer, cimri naredijo zabavo kar v hiši. Ni slabo, a danes je sobota in prav nič nisem še naredila za faks, sem pa uživala v soncu in v stojnicah tržnice, ki vsako soboto zraste v temple baru. In morda sem dobila navdih za esej, ki ga pišem, saj pišem o farmers markets in tega sem danes obiskala. Obožujem tržnice in prijazne ljudi, s katerimi lahko debatiraš o hrani, ali pa jim samo podariš nasmeh, ko kupiš izbrano selekcijo sirov in si srečen, ker zapravljaš denar za stvari kot je sir, pravi Irski sir, ki ima poln okus mleka in je narejen z ljubeznijo. In ko se ustaviš na stojnici z ribami in kupiš čudovit lososov file in file skuše, ki ga s česnom in peteršiljem narediš za kosilo, zraven pa pripraviš špinačo z domačega vrta s krompirjem in gobami. Takšni dnevi so lepi, čeprav neproduktivni. Zato bom danes zvečer raje sedela za ekranom računalnika in pisala esej, kot se spet znova sprehajala po večernem Dublinu s svojimi cimri in ugotavljala, kateri pub bi lahko bil vsaj malo zanimiv.
Kmalu bo hiša prazna in zajela jo bo tišina, ki se včasih tako prileže, en miren večer in morda mi bo uspelo narediti esej, še 1000 besed in bom zadovoljna. :)

Še nekaj sladic, da prebudim vaše brbončice ali, če se vam zgolj zalušta sladkega in ne veste, kaj bi pripravili.

 Rum baba, prepojena s sladkornim sirupom z dodatkom ruma, začimb in sadja.

 Savarin s sladko smetano in sadjem.

 Dobrote iz listnatega testa-  polžki s cimetom in rozinami.

 Francoski rogljički.

Listnato testo  z mandlji in hruškami.

Sladkosti

Zunaj je mrzlo in po včerajšnjem ponočevanju, sem bila danes zelo neproduktivna. Nekaj stvari sem naredila, ampak ne kaj veliko. Pravzaprav že od petka dalje nisem preveč produktivna, sploh ne v smislu stvari za faks. In danes mi tudi pisanje ne gre preveč od rok, zato vam, kot obljubljeno prilagam slike nekaterih sladic, ki smo jih pripravili pri pouku.

Čokoladni fondant, ne najlepši in vsekakor ne tudi najboljši.

Limonino - limetina pita, ki je zgledala zelo okusno, ampak je bila za moj okus preveč intenzivna, že skoraj grenka.

Čokoladna torta s češnjami in češnjevim želejem. Zelo se nam je mudilo na koncu, zato je izgled torte bolj slab.

Prevešanje poletne radosti in zimskega hrepenenja

Ko je zunaj dovolj mrzlo, da oblečeš zimski plašč in se naslednji dan spet segreje, kot da je nežen pomladansko poletni dan.  In to s soncem! Čas kar hiti in smo že skoraj na polovici oktobra, jaz pa še nisem opravla niti polovice stvari, ki bi jih mogla naredit za faks. V naslednjih 14 dneh moram napisat čuden esej, se naučit neke dolgočasnosti pri managmentu in se naučit stvari o mleku in siru in jajcih. Saj ni vse tako slabo kot sesliši, kajti po teh 14 dneh imam reading week, kar pomeni teden brez predavanj, sicer z veliko dela ampak vsaj četrtkov ne bom zdolgočaseno zapravljala v predavalnici in se spraševala, kaj za vraga ima Sneguljčica za opravit s Claudom Levijem Straussom in kaj ima lepi princ v sneguljčici skupnega s teorijo kulture in kuhanja. Na naslednjih predavanjih pa mi ne bo treba poslušati o metodi sous- vide in gledati slabih ameriških reklam iz 90ih na temo vakumskega pakiranja.
Lepo je, kadar so petki prosti in me študijsko delo pritegne ob slabem vremenu zunaj. ALi pa me melanholija zavrti v valček s pesmimiin knjigami in je tudi lepo.
Oktober je dober mesec za marsikaj in jaz sem se odločila, da bom melanholične jesenske popoldneve zraven knjižnjice, svojega dragega, kuhanja in sprehodov posvetila tudi telesni aktivnosti, tako bom od zdaj naprej pridno hodla na jogo in na pilates, morda pa se priključim še zumbi ali spiningu. Hkrati pa seveda ne morem zanemarit plezanja, ki ga že zelo močno pogrešam, čez vikend, si morda vzamem čas in se spet odpravim na steno.
In ker je jesen čisto primerna za pesmi in knjige, z vami podelim še pesem, v naslednji objavi pamorda slike sladic, ki smo jih pripravljali letos pri slaščičarstvu.

Ker se včasih samota prileže bolj,

Kot obleka narejena po meri.

In postane siv deževen večer

Lepo pomladno jutro.

Ko si v samoti ti,

Samo ti.

In si lahko,

Karkoli ostane.

Ko odložiš obleko

In si gol

In sam.

Čisto poseben.

Dom

Dom

Ki je tako daleč

Ki je tako blizu

Ki  je v meni

Ki izven mene čaka

Dom

Ki mu pravim dom

In dom

Daleč od doma

Dom

Kjer je ljubezen

In dom

Kjer so korenine

In kjer sem doma

ostaneš v mestu

kjer si se rodil

ali pa zbežiš v svet

da poiščeš svoje srce

svoje znanje

nove izkušnje

obkrožiš svet

da lahko rečeš,

da si doma. 

dnevi, kot je ta

Petek je. Malo sončen, malo oblačen, z vemsnim nalivom. SKozi okno opazujem, kako veter mrši veje drevesu. September se končuje, tako zelo hitro. Dva tedna sta že minila, odkar sem spet v Dublinu in spet na faksu. Letos je faks nekoliko dolgočasen, ampak saj je komaj začetek in dela se je že nekaj nabralo, ker nisem bila pridna in delala sproti. Imam opravičilo zato in to je prehlad, ki me je pestil že od prejšnjega petka in me prisilil, da sem manjkala v sredo na praksi in včeraj premanjkala 3 ure dolgočasnih predavanj, ki jih pravzaprav ne razumem. Že ime predmeta je čudno, vse skupaj pa tako zmedeno, ampak bo že.
Danes sem se lotila iskanja dobre teme za esej pri gastronomiji, kjer je široka tema eseja hrana in identiteta, mi pa moramo poiskati majhen košček tega področja in ga s svojimi mislimi in nekaj referncami spremeniti v učinkovit esej. Ideje potrebujem, oziroma imam jih dovolj, samo ne znam jih unovčit dovolj dobro, da bi našla naslov, ki bi mi ustrezal, ampak saj imam čas, do oddaje eseja je še skoraj cel mesec in nekaj mi bo uspelo, v to sem skoraj prepričana.
Sončen in vetroven dan je pred oknom, tam zunaj. V park si želim, ampak bom raje ostala v hiši in se pozdravila z velikimi količinami čaja in šumečimi tabletami, ki naj bi vsebovale 1g vitamina C.
Prejšnji teden je prišla na enotedneski obisk K. in imeli sva se fajn, saj so v četrtek prišli še prijatelji mojih španskih cimrov in hiša je bila znova polna - polna življenja in zabave. V petek je bil Culture Night v Dublinu, kar pomeni, da so od petih zvečer do enajstih po večini muzeji in galerije in kulturni dogodki zastonj, zato smo se odpravili v Muzej voščenih lutk in v Jameson distilery, kjer smo se naučili, kako delajo njihov najbolj znan whiskey. Nato pa se je noč nadaljevala v pubu in nato še enem in še enem,... Utrujajoč večer, ki pa se je nadaljeval v soboto zvečer, ko je bila zabava kar pri nas doma, ampak je bilo zanimivo in drugače kot po navadi, tako da je bilo fajn. AMpak ta vikend mi res ustreza, če bo zgolj miren večr ob filmu ali knjigi. Ker moram doživeti še nekaj melanholičnega septembra, tistega sivega in umirjenega, ko imaš čas samo zase.

Dublin in Leonard

Odhajanje, prihajanje, vračanje...
Da, vrnila sem se v Dublin, v drugi letnik študija in prišla malo prej, da se spet navadim na spremenljivo vreme, veter, preveč klorirano vodo in staro posteljo. Tokrat je lažje, ker vem, v kaj se podajam, vem h komu grem in kaj bom počela. Ampak, sam Dublin danes ne bo imel nobene veze z mojim blogom, danes bom pisala o Leonardu, vem, da je ena objava že, ampak o Leonardu, boste najverjetneje prebirali še nekaj časa.
Karto za koncert starega gospoda v obleki, sem kupila nekje aprila, morda je bil maj in zdaj sem do septembra vztrajno čakala, da bo petek, 14. Ker sem se prvič čisto sama odpravljala na kakršen koli koncert, me je bilo malo strah, ampak ko greš na koncert Leonarda, so tam ljudje, ki ga občudujejo prav tako kot ti in potem je vse lažje in lepše in boljše. Imela sem srečo, da sem dokaj zgodaj naletela na ljudi, ki so se prav tako kot jaz odpravljali na koncert. Sama sem sicer korakala do Smithfielda, kjer vozi tramvaj? (Luas) in nato na postaji sreačala bivšo sošolko s faksa, kar je povzročilo, da nisem niti kupila kart, ampak to me ni skrbelo, ker tako natrpanega tramvaja še v življenju nisem vidla. S T. sva se strpali  v zadnje prostorčke, vsaj tako sva mislili, ko sta za nama prispela še dva in se prav tak strpala v prepoln tramvaj. Pogovor s T. je naletel na to, kam grem in povedala sem ji, da se odpravljam na koncert, prav kakor jaz pa sta na koncert šla tudi gospod in gospa, ki sta vstopila tik za nama in tako se je začel lep uvod v prekrasen večer. Spoznala sem dva zanimiva in prijazna človeka, ki sta prišla iz Severne Irske, zato da sta lahko uživla na koncertu. Bila sta odprta in dostopna in zato smo se čudovito razumeli, meni pa pred začetkom koncerta ni bilo dolgčas, ker sem imela družbo. Tudi med koncertom samim, sem sedela s prijaznim parom, ki sta bila velika navdušenca glasbe in je bilo lepo. Med publiko sem verjetno izstopala, ker sem bila med mlajšimi poslušalci v smislu tistih, ki niso prišli na koncert družinsko in zato so bili ljudje še toliko bolj presenečeni. Jackie in Stephen sta bila zelo navdušena nad tem in potem še tisti, med katerimi sem stala ob koncu koncerta in so se takoj po koncu začeli prijazno pogovarjati. Lepo je, ko se generacije tako povežejo med sabo, ko so ljudje tako spoštljivi in hkrati odprti do soljudi. Lepo je, ko spoznaš, da starost pri takih stvareh ni ovira in da si kot Leonard pri 78 še zmeraj sposoben čudovitih stvari.Ta koncert je bil poln inspiracije in prijaznosti, topline, ki je kljub hladnemu vremenu ni primanjkovalo.
Ni besed, ki bi opisale koncert tako, da bi bila zadovljna, ampak nekaj jih je, ki jih lahko zapišem in vsaj milo orišejo popolnost, čarobnost in nepozabnost, s katero nam Cohen  pričara trenutke nostalgije, sreče in ganjenosti. Kljub temu, da sem tri leta nazaj, na njegovem koncertu poslušala skoraj isto setlisto pesmi v enakem zaporedju, je zmeraj nekaj drugače, nekaj posebnega, že sam začetek koncerta z besedami: "Dali vsm bomo vse, kar imamo." se mi zdi, da pove dovolj in potem se začne z violino, ki nas ponese v Dance me to the end of love na koncu pa se vse skupaj zaključi z besedami: "Imam  še veliko stvari, ki vam bi jih rad povedal, ampak zdaj se končuje (it's Closing time). Nato pa zapoje pesem, I tried to leave you in poskakujoče zapusti oder. Češnja na vrhu smetane bi bila, če bi ga vidla čisto od blizu, dobila njegov avtogram ali bi se lahko slikala z njim, ampka to bi bilo morda že preveč sanjsko, preveč lepo.

 Vhod na koncert, ki je kot vhod v magično deželo. :)

 Star gospod v obleki, ki je vitalen kot bi bil star 20 let ampak šarmanten kot pedestletnik.

 Ko se zatopi v pesem in ti z njo podari delček duše, s katero jo je zapisal.

 Zasedba, ki je pričarala čaroben večer, tudi Sharon je bila zraven, ne samo sestre Webb.

There is a crack in everything, that is how the light gets in.

There is a crack in everything, that is how the light gets in. ring a bell...
Pod močnim vtisom koncerta, nekaj več kot ura je minila od njega, pa se še zmeraj tresem od navdušenja in srčni utrip je povečan.
Leonard je ena sama ljubezen, eno veliko hrepenenje, ki ga ne srečaš vsak dan in ga doživiš samo nekajkrat v življenju. Ta koncert, je bil taskšen, da zanj ni besed, nisem še prespala in lahko samo rečem, fantastično, briljantno, enkratno. Nedoživeto, a izživeto do popolnosti. Strah me je bilo, da bom na koncertu sama in osamljena, ampak že na tramvaju mi je bilo usojeno, da spoznam Jackie in Stevena, zelo prijazna človeka, ki sta z mano preživela večer in se me na poseben način dotaknila. Ker Leonarda poslušajo ljudje, ki ljubijo sebe in druge in so zato odprti in pripravljeni odpreti svoje srce. Danes sem se pogovarjala s kar nekaj ljudmi in vsak se me je na svoj nčin dotaknil, prav kakor Leonard na odru in vsi, ki so bili zraven njega.
Lepota, popolnost, tukaj ni besede, ki bi opisala vse skupaj, je samo enkratnost, ki jo moraš doživeti. Čista ljubezen, pomešana s hrepenenjem in žalostjo, lepoto in minljivostjo, z voljo do življenja, saj starec v obleki pri pseminsedemdestih še zmeraj skače po odru, kot bi jih imel 20.
Lepota, preveč čustev, da bi uspela napisati kaj uporabnega, ampak nekaj pač mora nastati, pod težo lepote in minljivosti trenutka.
Kot pravi Leonard, razpoke so zato, da se skoznje ujame svetloba in še kako prav ima.

To ni posnetek današnjega koncerta, ampak tistega v sredo, popolnost, brez besed.
http://www.youtube.com/watch?v=9iU5JYxRLJU

September

Čisto svež še je, ko diši po poletju pa vendar so listi že nekoliko rumenkasti, ali rdeči, celo rjavi. September je in ne, ni me samo Melodromova pesem spomnila na to, tudi bližina odhoda, ko spet preletim morje in se vrnem v deželo piva in ovc.
Celotno poletje je minilo kot bi trenil in vsi obiski in objemi in stiski rok, vse prebrane knjige in morje je že mimo. Zdaj je tista zadnja faza poletja, ko se prav kakor lani malo po malo poslavljam, a ne za dolgo. Decmber bo tukaj prav tako hitro, kot je minilo poletje in spet bom doma, vmes pa, bom kuhala in se naučila kaj novega, da lahko pripravim še en enkraten piknik kot je bil včerajšnji. Pri takihj stvareh je sicer najpomembnejša družba, ampak ob takih ljudeh, kot jih imam okoli sebe vzdušje nikoli ne more biti slabo, zato sem se jaz osredotočila na hrano in pripravo le te. Ves dan sem porabila v kuhinji in pripravljala majhne drobnarije za vsak okus in komaj danes zjutraj ugotovila, da sem pravzaprav včeraj imela skoraj vegetarijanski piknik, če izvzameš zmeraj obvezno tunino omako, ki je iz meni neznanega razlogas zmeraj najljubša jed. :) Tako sem se včeraj odločila in pripravila veliko čisto majhnih preprostih stvari. Zjutraj sem začela s torto iz orehov in čokolade, ki je kadar smo v čajnici zmeraj priljubljena sladica in nato nadaljevala s pečenjem cookijev, shortbreadov  in linških očes. Do dopoldneva so biel torej zahtevne stvari spečene, nato je sledil še domač polnozrnat kruh in testeninska solata, pa omakice in nato končanje torte, ko se je krema strdila. Za konec sem pripravila še mariniran tofu in crostinije s tremi različnimi oblogami - gobicami, paradižnikom in pardižnikom in belim fižolom.
Ker je bil tofu velika uspešnica in na začudenje večine pravzaprav dobra stvar, vam prilagam recept, ki je zelo preprost in ga lahko z nekaj malega kreativnosti še izboljšate.
Tofu sem narezala na rezine, in ga v skledi marinirala s svetlo sojino omako ter sezamovimi in lanenimi semeni. Mariniral se je približno 3 ure, nato pa sem ga na nekaj malega olivnega olja hrustljavo zapekla in postregla s solato. Čisto preprosto in dobro!  Za bolj bogat okus pa lahko v marinado dodaš med ali čili, malo riževega kisa, kakršnokoli začimbo, ki vam je ljuba.

In, ker se mi danes prav zares ljubi kuhat in pisat recpte, z vami podelim še recept za linška očesa, kot jih pečejo pri Sacherju.

Za svetlo linško testo potrebujete:
150g moke
100g masla
1 jajce
50g sladkorja
50g zmletih mandljev
limonino lupinico
vanilijo
ščep soli
marmelado

V skledi penasto stepete maslo s sladkorjem, dodate jajce, vanilijo in limonino lupinico, ko je to dobro zmešano, dodate presejano moko in sol in mešate tako dolgo, da masa postane gladka. Postavite v hladilnik in pustite, da se testo strdi in je dovolj hladno, da se da lepo razvaljat. Razvaljate na tanko in izrežete piškote, ki jih spečete v pečici ogreti na 180°C. Pecite jih približno 10 minut, toliko da so zlato rjavo zapečeni. :)

Najlepše je, kadar lahko kuham doma, kjer imam na voljo vse in še več pripomočkov  in veliko začimb in tudi preveč kuharskih knjig s preveč recepti, ki si jih želim sprobat. Kadar sem na Irsekm, sicer pečem pecivo, ker me imajo moji cimri zaradi tega še toliko raje, ampak z eno plastično skledo, metlico ki malo razpada in tehtnico, ki noče meriti ničesar manjšega od 100g ni tako preprosto, gre za silo ampak sladice niso vedno takšne, kot bi morale biti.