Ponedeljek v znamenju kuhanja

Danes sem skuhala avtentični Irish stew, no vsaj recept je trdil da je avtentičen, ampak najverjetneje je toliko različnih avtentičnih stewjev kot je Ircev, ki ga kuhajo. Za sladico pa sem pripravila cheesecake.

Irish stew
Sestavine:
1 kg jagnjetine/ govedine narezane na kocke
4 srednje velike čebule, narezane na kolobarje
4 stroki česna, sesekljan
3 korenčki, narezani na 1 cm debele kolobarje
2 stebli zelene, narezana na 1 cm debele kolobarje
10 majhnih ali 6 srednje velikih krompirčkov, narezanih na velike kocke
pol skodelice ješprena
timijan, rožmarin in peteršilj
sol, poper
olje
moka
1liter jušne osnove
0.5 litra guinnesa ali drugega temnega piva

Priprava:
V osoljnei vodi skuhajte ješprenj in ga shranite za kasneje. Na vročem olju prepražite zelenjavo in dodajte sveža zelišča, ko se zelenjava nekoliko zmehča, jo stresite v drugo skledo in na enakem olju prepražite meso, ki mu dodate nekaj moke, samo toliko, da porjavi. Nato dodajte zelenjavo, dobro premešajte in dodajte pivo in jušno osnovo, solite in poprajte. Kuhajte okoli 15 minut in dodajte ješprenj, nato pa pustite,da se pri raklem vrenju kuha še uro ali dve, dokler meso ni mehko in omaka nekoliko zgoščena.


Cheesecake
Sestavine:
Za kremo
500g kremnega sira ( philadelphia ali nekaj temu podobnega)
3 jajca
4 zvrhane žlice moke
85g rjavega sladkorja
vanilija
limonina lupinica (najboljša sveža)
Pomarančna lupinica

Za skorijco
300g maslenih piškotov - albert keksov
100g stopljenega masla
3 žlice sladkorja

Za omako
Sadje
sladkor

Priprava:

Kekse zdrobimo v zelo fine drobtine in mu v skledi primešamo stopljeno maslo in sladkor. V namaščen tortni model drobtine previdno razporedimo po celotnem obodu in podlagi, ter jih dobro stisnemo, da nastane lepa ravna podloga. Kremni sir stepemo  sladkorjem, nato dodamo preostale sestavine in dobro premešamo, vlijemo v model in pečemo v ogreti pečici na 170°C okoli 40 minut, ali dokler ni nežno zapečena in strjena. Za omako sem uporabila zamrznjeno jagodičevje, nekaj žlic sladkorja in nekaj malega vode, ter vse skupaj kuhala okoli 15 minut, dokler se ni nekoliko zgostilo.

Slika ni najboljša, ampak prikaže  končni izdelek. :)

Sončna nedelja

Nedelja tokrat, je bila obsijana s soncem in v znamenju čiščenja hiše in to generalnega, takšnega, ki ga po navadi opravimo pomladi. Saj jesen, je nekako podobna pomladi in prah ter umazanija se nabirata skozi vse leto.
Danes sem kuhala nedeljsko kosilo, no, niti ni bilo kaj podobno nedeljskemu, je bilo pa vseeno dobro. Pripravila sem zelenjavni kari, ki sem ga postregla z rižem in pita kruhom.

Za zelenjavni kari potrebujete:
1/2 ali 600g butternut buče ali katere koli druge buče, narezane na srednje velike kocke
200g šampinjonov, narezanih na četrtine
200g špinače
1 velik korenček, narezan na kolobarje
2 srednje veliki čebuli, narezani na rezine
2 stroka česna, nasekljanega
200g kuhane zelene ali rdeče leče
400 ml kokosovega mleka ali  kravjega mleka, ki ga zmešate z dvema žlicama kokosove moke
sol in poper
2 žlički karija v prahu
1 žlička garam masale v prahu
koriander
suho sadje (rozine, suhe marelice, suhe slive)
riž (najboljši je basmati)

Priprava:

Na malo olivnega olja prepražite čebulo, dokler ni rahlo rjava, dodajte česen, nato gobice, bučo in korenček, pražite, dokler se zelenjava malo ne zmehča, dodajte lečo in špinačo, začinite ter dodajte mleko, kuhajte, dokler zelenjava ni zmehčana ampak ima še zmeraj obliko. Zraven ponudite kuhan riž, ter dodajte nasekljan koriander in narezano suho sadje. Dober tek!

Še končen izgled jedi.

Hitro se temni

Hitro se temni,
ko skozi oblake gleda tišina
Hitro se temni
kadar jesen preide september.
hitro se temni
v najkrajših zapotjih poti
zima prihaja,
božično razpoloženje bo polnilo žile.

Ob petkih so moji dnevi prosti, da lahko lenarim, ali posvetim čas čemu bolj koristnemu, kot na primer, da dan preživim za knjigami v knjižnjici. Včeraj, sem bila mnogo prelena, da bi sedela v knjižnjici in iskala podatke o butastih vprašanjih, ki si jih je nekdo zmislil samo zato, da bi mi začeli malo razmišljati.
Veliko raje, kot sedenje v knjižnjici imam sorehod po mestu, ko brez določenih ciljev tavam od ene ulice do druge, si vmes ogledam izložbe in trgovine in  knjigarne.  Ko sedem v parku na klop in zgolj opazujem ljudi. Nato se vrnem domov in sestavljam vse mogoče recpete in možnosti za večerjo, še prej si skuham kosilo in si med vsem ostalim vzamem čas zase, za skajp, za knjige. Nato pišem esej, ker ga moram in zvečer, cimri naredijo zabavo kar v hiši. Ni slabo, a danes je sobota in prav nič nisem še naredila za faks, sem pa uživala v soncu in v stojnicah tržnice, ki vsako soboto zraste v temple baru. In morda sem dobila navdih za esej, ki ga pišem, saj pišem o farmers markets in tega sem danes obiskala. Obožujem tržnice in prijazne ljudi, s katerimi lahko debatiraš o hrani, ali pa jim samo podariš nasmeh, ko kupiš izbrano selekcijo sirov in si srečen, ker zapravljaš denar za stvari kot je sir, pravi Irski sir, ki ima poln okus mleka in je narejen z ljubeznijo. In ko se ustaviš na stojnici z ribami in kupiš čudovit lososov file in file skuše, ki ga s česnom in peteršiljem narediš za kosilo, zraven pa pripraviš špinačo z domačega vrta s krompirjem in gobami. Takšni dnevi so lepi, čeprav neproduktivni. Zato bom danes zvečer raje sedela za ekranom računalnika in pisala esej, kot se spet znova sprehajala po večernem Dublinu s svojimi cimri in ugotavljala, kateri pub bi lahko bil vsaj malo zanimiv.
Kmalu bo hiša prazna in zajela jo bo tišina, ki se včasih tako prileže, en miren večer in morda mi bo uspelo narediti esej, še 1000 besed in bom zadovoljna. :)

Še nekaj sladic, da prebudim vaše brbončice ali, če se vam zgolj zalušta sladkega in ne veste, kaj bi pripravili.

 Rum baba, prepojena s sladkornim sirupom z dodatkom ruma, začimb in sadja.

 Savarin s sladko smetano in sadjem.

 Dobrote iz listnatega testa-  polžki s cimetom in rozinami.

 Francoski rogljički.

Listnato testo  z mandlji in hruškami.

Sladkosti

Zunaj je mrzlo in po včerajšnjem ponočevanju, sem bila danes zelo neproduktivna. Nekaj stvari sem naredila, ampak ne kaj veliko. Pravzaprav že od petka dalje nisem preveč produktivna, sploh ne v smislu stvari za faks. In danes mi tudi pisanje ne gre preveč od rok, zato vam, kot obljubljeno prilagam slike nekaterih sladic, ki smo jih pripravili pri pouku.

Čokoladni fondant, ne najlepši in vsekakor ne tudi najboljši.

Limonino - limetina pita, ki je zgledala zelo okusno, ampak je bila za moj okus preveč intenzivna, že skoraj grenka.

Čokoladna torta s češnjami in češnjevim želejem. Zelo se nam je mudilo na koncu, zato je izgled torte bolj slab.

Prevešanje poletne radosti in zimskega hrepenenja

Ko je zunaj dovolj mrzlo, da oblečeš zimski plašč in se naslednji dan spet segreje, kot da je nežen pomladansko poletni dan.  In to s soncem! Čas kar hiti in smo že skoraj na polovici oktobra, jaz pa še nisem opravla niti polovice stvari, ki bi jih mogla naredit za faks. V naslednjih 14 dneh moram napisat čuden esej, se naučit neke dolgočasnosti pri managmentu in se naučit stvari o mleku in siru in jajcih. Saj ni vse tako slabo kot sesliši, kajti po teh 14 dneh imam reading week, kar pomeni teden brez predavanj, sicer z veliko dela ampak vsaj četrtkov ne bom zdolgočaseno zapravljala v predavalnici in se spraševala, kaj za vraga ima Sneguljčica za opravit s Claudom Levijem Straussom in kaj ima lepi princ v sneguljčici skupnega s teorijo kulture in kuhanja. Na naslednjih predavanjih pa mi ne bo treba poslušati o metodi sous- vide in gledati slabih ameriških reklam iz 90ih na temo vakumskega pakiranja.
Lepo je, kadar so petki prosti in me študijsko delo pritegne ob slabem vremenu zunaj. ALi pa me melanholija zavrti v valček s pesmimiin knjigami in je tudi lepo.
Oktober je dober mesec za marsikaj in jaz sem se odločila, da bom melanholične jesenske popoldneve zraven knjižnjice, svojega dragega, kuhanja in sprehodov posvetila tudi telesni aktivnosti, tako bom od zdaj naprej pridno hodla na jogo in na pilates, morda pa se priključim še zumbi ali spiningu. Hkrati pa seveda ne morem zanemarit plezanja, ki ga že zelo močno pogrešam, čez vikend, si morda vzamem čas in se spet odpravim na steno.
In ker je jesen čisto primerna za pesmi in knjige, z vami podelim še pesem, v naslednji objavi pamorda slike sladic, ki smo jih pripravljali letos pri slaščičarstvu.

Ker se včasih samota prileže bolj,

Kot obleka narejena po meri.

In postane siv deževen večer

Lepo pomladno jutro.

Ko si v samoti ti,

Samo ti.

In si lahko,

Karkoli ostane.

Ko odložiš obleko

In si gol

In sam.

Čisto poseben.

Dom

Dom

Ki je tako daleč

Ki je tako blizu

Ki  je v meni

Ki izven mene čaka

Dom

Ki mu pravim dom

In dom

Daleč od doma

Dom

Kjer je ljubezen

In dom

Kjer so korenine

In kjer sem doma

ostaneš v mestu

kjer si se rodil

ali pa zbežiš v svet

da poiščeš svoje srce

svoje znanje

nove izkušnje

obkrožiš svet

da lahko rečeš,

da si doma. 

dnevi, kot je ta

Petek je. Malo sončen, malo oblačen, z vemsnim nalivom. SKozi okno opazujem, kako veter mrši veje drevesu. September se končuje, tako zelo hitro. Dva tedna sta že minila, odkar sem spet v Dublinu in spet na faksu. Letos je faks nekoliko dolgočasen, ampak saj je komaj začetek in dela se je že nekaj nabralo, ker nisem bila pridna in delala sproti. Imam opravičilo zato in to je prehlad, ki me je pestil že od prejšnjega petka in me prisilil, da sem manjkala v sredo na praksi in včeraj premanjkala 3 ure dolgočasnih predavanj, ki jih pravzaprav ne razumem. Že ime predmeta je čudno, vse skupaj pa tako zmedeno, ampak bo že.
Danes sem se lotila iskanja dobre teme za esej pri gastronomiji, kjer je široka tema eseja hrana in identiteta, mi pa moramo poiskati majhen košček tega področja in ga s svojimi mislimi in nekaj referncami spremeniti v učinkovit esej. Ideje potrebujem, oziroma imam jih dovolj, samo ne znam jih unovčit dovolj dobro, da bi našla naslov, ki bi mi ustrezal, ampak saj imam čas, do oddaje eseja je še skoraj cel mesec in nekaj mi bo uspelo, v to sem skoraj prepričana.
Sončen in vetroven dan je pred oknom, tam zunaj. V park si želim, ampak bom raje ostala v hiši in se pozdravila z velikimi količinami čaja in šumečimi tabletami, ki naj bi vsebovale 1g vitamina C.
Prejšnji teden je prišla na enotedneski obisk K. in imeli sva se fajn, saj so v četrtek prišli še prijatelji mojih španskih cimrov in hiša je bila znova polna - polna življenja in zabave. V petek je bil Culture Night v Dublinu, kar pomeni, da so od petih zvečer do enajstih po večini muzeji in galerije in kulturni dogodki zastonj, zato smo se odpravili v Muzej voščenih lutk in v Jameson distilery, kjer smo se naučili, kako delajo njihov najbolj znan whiskey. Nato pa se je noč nadaljevala v pubu in nato še enem in še enem,... Utrujajoč večer, ki pa se je nadaljeval v soboto zvečer, ko je bila zabava kar pri nas doma, ampak je bilo zanimivo in drugače kot po navadi, tako da je bilo fajn. AMpak ta vikend mi res ustreza, če bo zgolj miren večr ob filmu ali knjigi. Ker moram doživeti še nekaj melanholičnega septembra, tistega sivega in umirjenega, ko imaš čas samo zase.

Dublin in Leonard

Odhajanje, prihajanje, vračanje...
Da, vrnila sem se v Dublin, v drugi letnik študija in prišla malo prej, da se spet navadim na spremenljivo vreme, veter, preveč klorirano vodo in staro posteljo. Tokrat je lažje, ker vem, v kaj se podajam, vem h komu grem in kaj bom počela. Ampak, sam Dublin danes ne bo imel nobene veze z mojim blogom, danes bom pisala o Leonardu, vem, da je ena objava že, ampak o Leonardu, boste najverjetneje prebirali še nekaj časa.
Karto za koncert starega gospoda v obleki, sem kupila nekje aprila, morda je bil maj in zdaj sem do septembra vztrajno čakala, da bo petek, 14. Ker sem se prvič čisto sama odpravljala na kakršen koli koncert, me je bilo malo strah, ampak ko greš na koncert Leonarda, so tam ljudje, ki ga občudujejo prav tako kot ti in potem je vse lažje in lepše in boljše. Imela sem srečo, da sem dokaj zgodaj naletela na ljudi, ki so se prav tako kot jaz odpravljali na koncert. Sama sem sicer korakala do Smithfielda, kjer vozi tramvaj? (Luas) in nato na postaji sreačala bivšo sošolko s faksa, kar je povzročilo, da nisem niti kupila kart, ampak to me ni skrbelo, ker tako natrpanega tramvaja še v življenju nisem vidla. S T. sva se strpali  v zadnje prostorčke, vsaj tako sva mislili, ko sta za nama prispela še dva in se prav tak strpala v prepoln tramvaj. Pogovor s T. je naletel na to, kam grem in povedala sem ji, da se odpravljam na koncert, prav kakor jaz pa sta na koncert šla tudi gospod in gospa, ki sta vstopila tik za nama in tako se je začel lep uvod v prekrasen večer. Spoznala sem dva zanimiva in prijazna človeka, ki sta prišla iz Severne Irske, zato da sta lahko uživla na koncertu. Bila sta odprta in dostopna in zato smo se čudovito razumeli, meni pa pred začetkom koncerta ni bilo dolgčas, ker sem imela družbo. Tudi med koncertom samim, sem sedela s prijaznim parom, ki sta bila velika navdušenca glasbe in je bilo lepo. Med publiko sem verjetno izstopala, ker sem bila med mlajšimi poslušalci v smislu tistih, ki niso prišli na koncert družinsko in zato so bili ljudje še toliko bolj presenečeni. Jackie in Stephen sta bila zelo navdušena nad tem in potem še tisti, med katerimi sem stala ob koncu koncerta in so se takoj po koncu začeli prijazno pogovarjati. Lepo je, ko se generacije tako povežejo med sabo, ko so ljudje tako spoštljivi in hkrati odprti do soljudi. Lepo je, ko spoznaš, da starost pri takih stvareh ni ovira in da si kot Leonard pri 78 še zmeraj sposoben čudovitih stvari.Ta koncert je bil poln inspiracije in prijaznosti, topline, ki je kljub hladnemu vremenu ni primanjkovalo.
Ni besed, ki bi opisale koncert tako, da bi bila zadovljna, ampak nekaj jih je, ki jih lahko zapišem in vsaj milo orišejo popolnost, čarobnost in nepozabnost, s katero nam Cohen  pričara trenutke nostalgije, sreče in ganjenosti. Kljub temu, da sem tri leta nazaj, na njegovem koncertu poslušala skoraj isto setlisto pesmi v enakem zaporedju, je zmeraj nekaj drugače, nekaj posebnega, že sam začetek koncerta z besedami: "Dali vsm bomo vse, kar imamo." se mi zdi, da pove dovolj in potem se začne z violino, ki nas ponese v Dance me to the end of love na koncu pa se vse skupaj zaključi z besedami: "Imam  še veliko stvari, ki vam bi jih rad povedal, ampak zdaj se končuje (it's Closing time). Nato pa zapoje pesem, I tried to leave you in poskakujoče zapusti oder. Češnja na vrhu smetane bi bila, če bi ga vidla čisto od blizu, dobila njegov avtogram ali bi se lahko slikala z njim, ampka to bi bilo morda že preveč sanjsko, preveč lepo.

 Vhod na koncert, ki je kot vhod v magično deželo. :)

 Star gospod v obleki, ki je vitalen kot bi bil star 20 let ampak šarmanten kot pedestletnik.

 Ko se zatopi v pesem in ti z njo podari delček duše, s katero jo je zapisal.

 Zasedba, ki je pričarala čaroben večer, tudi Sharon je bila zraven, ne samo sestre Webb.