nedelja, 13. maj 2012

Poetika


Skozi luknjico
V orehovi lupini,
Majhno razpoko,
Ki lahko zraste v veliko,
Rišejo obzorje male roke
In polagajo na nebo oblake,
Ki s sivino napolnijo sonce
Da dežuje.
In te pogrešam,
Kakor že precej spran star plašč,
Ki me pogreje,
Ko te ni.






Papirnat zmaj
Zgodaj zjutraj,
Ko se prebujajo ptice,
Sem v zeleni travi sanjala
O otroštvu
In ljubeznih
In zmaju,
Ki lahko poleti v nebo.
Papirnat zmaj,
Z veliko rdečo rožo.
Sanjala sem,
O velikih besedah,
Ki jih več ne znam zapisati.
Postale so prazne,
Ker jih je preveč,
Da bi našle nov prostor. 



Obvisim,
Med stvarnostjo in velikimi sanjami,
Ki odstirajo pot v velike kraje,
V Skandinavijo,
Med vse lepe fante,
Ki jih bi tako rada spoznala.
Velike sanje,
Ki niso niti blizu,
Čemur se reče resničnost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar