Vikend

Sonce! Že od prejšnejega ponedeljka, se tudi v Dublinu končno čuti poletje, s soncem in toploto. A kaj, ko sem večino tedna preživela ob delu v kuhinji na praksi, no vsaj nekaj uric na dan, sem preživela ob gledanju sonca ali celo uživanju v njem v parku, ker pač lahko. Praksa se je začela prejšnji torek, torej sem uspešno zaključila prvi izmed 4 tednov. Ni idealno, ni katastrofalno, nekje vmes. Ne uživam in ni me všeč, kadar moram v to kuhinjo, ni preveč prijetna, kuharji so še kar prijazni, pastry chef s katero sem v prvem tednu delala na sladicah je zelo fajn, glavni šef pa ne tako zelo.  Nič kaj veliko se ni zgodilo prejšnji teden, odhod na prakso odhod domov, skoraj vsak dan, razen petek zvečer, ko sem namesto domov zavila k fantu, ker je zadnji avtobus peljal samo do centra mesta in si nisem želela sama hodit po temnih in ne preveč varnih predelih severnega dela Dublina, da bi lahko prišla domov.  In zjutraj je čudno, ko se zbudiš v drugi postelji, v objemu  v katerem bi najraje preživel še par uric, a moraš na prakso v kuhinjo, ki je zaradi toplega vremena še trikrat bolj vroča kot po navadi in delaš 8 ur brez pavze, dokler zvečer ne hitiš na avtobus, ki pelje 15 minut prej, samo zato, da se varno pripelješ domov in se sestradan odpraviš v kuhinjo, da ješ večerjo ob dvanajstih ponoči, ko bi moral že spat, dan se lahko zjutraj spet zbudš na sobotno jutro, ko se ljudje odpravljajo v park in na izlete, ti pa se odpraviš v kuhinjo in delaš 7 ur brez premora, da se lahko že ob 4 odpraviš domov in si srečen, da je ostalo še nekaj sončnega popoldneva samo zate, knjigo in park.
Vedela sem, da delo chefa ni prijetno in lepo, da ni v rožicah, vedela sem, da dolgo traja in da zna bit stresno, ampak to ni problem, občutek, da se ne naučim kaj veliko me moti in to, da glavni šef ne kaže preveč zanimanja, da bi me kaj naučil. V tem oziru moram odkrito priznat, da sem bila vesela, da sem delala v restavraciji doma, ker vidim razliko med tistimi, ki se trudijo, da bi te nekaj naučili in tistimi, ki nimajo tega interesa in te vidijo zgolj kot zastonj delovno silo ali morda celo nadlogo za en teden. Vsaj Gabi, s katero sem ves teden delala se zelo trudi in mi vse lepo razloži, hkrati pa je vesela, da ji pomagam, ker mora sama skrbet za sladice za dve restavraciji in ji dodatne roke prav pridejo pri pripravi stvari. V soboto sva obe delali polnih sedem ur brez prestanka in nisva uspeli vsega končat, ne vem, kako ji vse uspe po navadi, hkrati pa se mi zdi čudno, koliko vsega dodatnega dela morajo te kuharji v tej restavraciji opravljati, jaz mislim, da niso kvalificirani za popravljanje hladilnika ali pečice. No, to je samo moje mnenje.
Zdaj pa grem uživat še malo sonca, o izleto na Dublinske griče pa napišem kaj kak drug dan, morda že jutri. Nedelja je bila prijetna, hoja po koščku narave je prav fajn. :)