Dež

Dežuje, že drug dan zapored. Koprenasto sivon nebo in drobne kaplje dežja. Hladen in neprijeten veter. Dežuje, kakor je v navadi, za to oceansko vreme. April se preveša v maj, zunaj pa je nekje 5 stopinj morda 10. To turobno vreme paše za spanje ali prebiranje knjige, morda za gledanje filma, pečenje torte. Vsekakor pa ni preveč produktivno. Poslušam Leonarda, spekla sem 2 tortni osnovi, naredila nekaj malenkosti za šolo in prebrala vse spletne strani, ki me vsaj malo zanimajo.
Odpravljam se ven, ker ima sošolka rojstni dan. Ne ljubi se mi, ker ne maram klubov in (pre)glasne glasbe. Raje bi ležala na postelji, gledala film, brala knjigo ali poslušala glasbo. Se stiskala in cartala in pogovarjala. No, morda bo fajn, pa me preveč zebe, da bi se mi dalo it stuširat in preoblečt in pripravit. Imam še uro časa, da se uredim, vsaj približno tako, da bo zgledalo, kot da grem ven - kavbojke, majica in črn blazer, plašč in čevlji. Ne nočem si oblečt obleke, premrzlo je in ne potrebujem je. Zmeraj izstopam, pa če si to želim ali ne, že moji lasje po navadi poskrbijo za to.
Zjutraj bo mspet utrujena in brez energije, da bi odšla še na dve predavanji, pa bom mogla, ker sem pridna in se trudim ne manjkat. Čeprav mi pri estetiki postane dolgčas že po eni uri, pri računalništvu pa tako ali tako ne počnemo kaj preveč. Pa dobro, še dva tedna, potem pa izpiti in potem praksa. Komaj verjamem, da bo šolskega leta konec čisto kmalu, prekmalu. Saj ne vem, če se sploh zavedam, da sem študentka, da živim nekje daleč in da študiram nekaj, kar mi je pravzaprav zelo všeč. Morda samo sanjam ali pa lebdim nekje in opazujem, kako se premikajo stvari. Živim? Dežuje in to zagotovo vem. A zdi se mi, kakor da živim v dveh svetovih, ki nista preveč združljiva, moj svet je še zmeraj v majhni sobi, ki se nahaja v hiši na naslovu v Pekrah, jaz pa sem ta svet nekako pustila tam in se premaknila v večjega, nekoliko bolj oddaljenega. Vse se zdi tako nerealno, prvo leto študija bo končano v mesecu dni, no s prakso vred v dveh. Čas res gre prehitro, še malo, pa jih bom imela 20. Let mislim. In potem ne bom več najstnik ampak odrasel človek. Ne več dekle, ampak ženska.  Študentka, ki živi v Dublinu, pa se tega sploh ne zaveda čisto, ki je daleč od doma, pa tudi tega čisto zares ne ve. Danes je takšen dan, da ne vem ničesar prav zares. Gotova pa sem o tem, da dežuje in da je nebo koprenasto sivo. In Leonard je še zmeraj poet, ki poje najlepše stvari tako preprosto melanholično. In septembra je njegov koncert, vstopnica je shranjena in morda, bo Septembra deževalo, ker je jesen.

Zanimiv vikend, torta in lazanja

Kot sem napisala že včeraj, smo imeli na obisku 3 Špance in v soboto sem bila jaz glavni kuhar v hiši, tako sem spekla 2 pladnja lazanje z bolonjsko omako in lečo ter viktorijino biskvitno  torto in karamelizirane banane s smetano.
Lazanja z lečo je zelo dobra, sploh če rdečo lečo kombiniraš s špinačo, česnom, čebulo in gobicami ter vse skupaj narahlo prepražiš. Španci so bili navdušeni nad lasagno, jaz pa vesela, da so bili zadovoljni.
Torta je bila pomladno okrašena s tistim, kar sem imela pri roki torej sladkornimi rozastimi stvarmi, vsebovala pa je sadje, ki smo ga imeli pri roki, hrupke, vložene breskve in banane. Še slikica za boljšo predstavo. :)

Dublin stoprvič

Že skoraj mesec je naokoli, odkar sem napisala zadnjo objavo. Čas kar hiti, jaz pa sem v tem mesecu naredila bolj malo, zato pa na veliko uživala.
Konec marca, pa do sredine aprila sem uživala velikonočne počitnice, ki sem jih v  celoti preživela doma. Zmeraj, ko se vrnem domov, me oblije tista neznana toplina in občutek domačnosti, a hkrati se z vsakim novim vračanjem in odhodom poglablja tudi občutek, da ne spadam več čisto v to okolje, da gre mimo mene, da se mesto brez besed odvija v drugačne smeri kot sem jih vajena in da ceste vodijo v povsem druge kraje.
Ljudje se spreminjajo, a ostajajo isti, poljubi, objemi, nasmehi in besede, toplina in ljubezen, ki jo delimo je tista prijetna in vesela, ki je ne more zamenjati nič. Ko sem doma, sem tam, kjer imam vse, a če se zgledujem po Leonardu Cohenu, ki v eni svojih pesmi pravi: " Ker imam vse, nimam kam iti.", očitno nimam čisto vsega doma, zato se hkrati tudi rada vrnem nazaj v Dublin, ki mu včasih rečem dom, ker pravzaprav nimam stalnega doma. Moj dom je ves svet, skozi katerega se učim in spoznavam sebe, Rada bi na veliko potovala in preizkusila ogromno stvari, velike plane imam za vsako poletje in za zdaj, še pravzaprav ne vem, kateri izmed njih bo v scenariju za letošnje.
Zdaj pa že stoprvič ali ne vem katerič pišem o Dublinu, ki je aprilsko spremenljiv, danes nekoliko sončen, pretežno oblačen in predvsem deževen in to s točo. Ta teden gostimo 3 španske prijatelje mojega cimra Davida, zato lahko intenzivno vadim svojo španščino in ugotavljam, da jo pozabljam.  Naredili smo sprehod okoli mesta, se najedli v enem izmed pubov in spili irsko kavo oziroma jaz čaj v najbolj znanem pubu . The Church, kot pravi turisti.
Dublinski parki so polni cvetočih japonskih češenj in drugih dreves, ki se ob živozeleni popolni trati bohotijo v vsej svoji lepoti. Ja, tudi Dublin je lahko lep, ko se mu približaš in dovolj spoznaš, da ga spustiš malo bliže sebi. Dotakne se te z vso svojo sivino in robustnostjo, ki preplavlja večino mesta in mu daje tipično žalostni izgled. Verjetno sem že velikokrat povedala, da obožujem japonske češnje in zato, zdaj najraje preživim prosti čas v parku ali na sprehodu in opazujem cvetoča drevesa, tako neznansko lepa. :)
Ljubezen lahko očitno marsikaj spremeni, čisto droben premik je potreben, da se navadiš na nekaj novega. Zato imam rada Dublin, daje veliko, samo prepustiti se je potrebno. In ja, glede koncertov je to izjemen kraj, toliko koncertov je, na katere si želim! Imam pa karto za Leonarda Cohena, ki bo igral septembra, lepota, čista popolnost, v tem trenutku, sem srečna.

Poletnost

Tako lepo je, ko te čivkajoči ptiči in sonce zbudita na torek, ko imaš porst dan in se odrpaviš po mestu, kjer so ljudje veseli in jim je vroče tudi v kratkih majicah. Marec je, a ljudje vkratkih hlačah s sončnimi očali in sladoledom v roki v zadnjih nekaj dneh niso izjema. Pregovorno mrzla, siva in vetrovna Irska, se koplje v soncu in toploti. Čudovito je, tako preprsto.
Kakor zmeraj, kadar je lepo vreme, se odpravim v park. St Stephen's green, kjer se danes tre ljudi in so koščki živozelene trate zasedeni z raznoraznimi ljudmi, ki uživajo to lepo pomladno poletnost. Najdem kotiček blizu ribnika, v katerem se kopajo race in sedem pod brezo, da se lahko nanjo naslonim. Čeprav imam esec še zmeraj r v imenu, sedem na travo, ker je toplo in me sonce prijetno greje. Odprem knjigo in se potopim v ta surrealistični svet Harukija Murakamija, na lep sončen dan ob cvetočih drevesih in živžavu, ker je park poln, morda celo prepoln ljudi. Lepo je, še en čudovit dan. Tako preprosto, ko imaš občutek poletnosti in si srečen, ker te spominja na počitnice in morje in sladoled.
Na poti domov se ustavim še v knjigarni in preletim veliko knjižnih polic, na katerih je toliko knjig, ki jih še moram prebrati, še toliko pesmi, ki jih nisem uspela. Saj imam čas, počitnice so blizu in kmalu, čisto malo še pa bom doma. :)

Sonce, cvetoča magnolija in Murakami

Zunaj je tako lepo pomladansko,sonce je in ptički pojejo že od jutra, v katerega sem se prebudila malo zmedena, ker nisem vedela, ali se je moja ura samodejno prestavila ali sem še zmeraj eno uro na boljšem.
Odločam se ali naj grem plezat ali raje v park brat knjigo, ker je sonce in prav lep pomladen dan. Cvetoče magnolije krasijo vrtove teh starinskih rdeče opečnatih hiš, trava je temno zelena in narcise cvetijo. Obožujem to pomladansko sonce, ki te pogreje in naredi dan tako prijeten. Morda je bolje, da grem zdaj v park, potem pa se popoldne odpravim še plezat, da bo nedeljski dan tako popolno zaokrožen, zvečer imam še zmeraj čas, da preberem še enrkat skozi zapiske za jutrišnje preverjanje znanja in nenazadnje začnem jutri komaj ob pol dveh, še ogromno časa imam za takšne stvari, zdaj pa se bom odpravila v park in brala Murakamija, jedla čokolado in uživala v soncu, ker je pomlad.

Bluzenje

V tišini hiše preživim še en popoldan, skušam se učit, pa me ta snov ne pritegne najbolj. Toliko sme že slišala o lipidih in ogljikovih hidratih in predebelih ljudeh, da imam dovolj zavedanja, da bom nekoč imela diabetes ali pa srčnožilno bolezen in morda se bom bala hrane, ker skoraj vse kar poješ vsebuje aditiv ali pesticid ali kak spremenjen gen. Ne, danes mi učenje preprosto ne leži, tolažim se, saj bom jutri, bom odšla v knjižnjico, tam se je lažje učit, pa še knjige lahko berem in naredim izpiske namesto da berem 300 čudnih slideov.
Gledam skozi okno in ugotavljam, da  se belo sivi oblak, ki se razteguje čez celotno nebo ni prav nič premaknil, morda se je samo še zgostil in daje to neprijetno svtlobo, ki me  nežno potiska v lenobnost in morda celo spomladansko utrujenost.  Takšen dan je, da bi ga preživel v postelji ali morda celo kar prespal.
Sama sebe moram spraviti v neko gibanje, v neko zavest, da ne bodo moji možgani preveč na off med tem reading weekom.
Z glasbo se skušam spraviti v tek, v pogon, pa sem preveč lena, raje sedim na postelji, berem knjigo in poslušam MGMT. Spomnem se koncerta, decembra je bilo, blazno mrzlo ampak super fajn, ko še nisem vedela, kaj pomeni hipster in kaj je pravzaprav indie rock, čeprav sem ga nezavedno že prej poslušala. Marsikaj se lahko naučiš in, ko smo že pri hipsterjih, baje sem tudi jaz takšen tipični hipster, samo še ta velika očala z debelim črnim okvirjem potrebujem. Sem mar res hipster? Raje bi bila hipi,  ali pa pač zgolj jaz. Ne rada se povežem z zvišenimi kvazi umetniki, ki so hipsterji in neverjetno samovšečni. Nisem umetnik, no vsaj nima se za enega izmed njih in tudi pretirano samovšečna nisem, hja, morda pa sem neke druge vrste hipster. Pri glasbi priznam, da raje poslušam kaj bolj alternativno samosvojega, ampak pravzaprav je tudi to danes že skoraj tako popularno kot ves pop, ki ga masovno slišiš po radiu. Je danes sploh še kaj tako ne videnega in ne slišanega, da bi osupnilo svet?
Danes se mi očitno da napisat neke vrste blog post, ki pa je navadno skropucalo misli, ki me v tem že skoraj preveč lenobnem trenutku prevevajo. Bom raje vzela knjigo v roke in se prepustila Murakamiju, da me ponese v absurdno realistični japonski minimalizem, ki je v svoji majhnosti tako popoln.

Bolezen, St. Patrick's day in ljubezen

Se sprašujete, kaj imajo te tri besede skupnega? Če ne drugega, imajo skupni imenovalec in to sem jaz. Danes je St. Patrick's day in jaz sem v središču dogajanja, no v Dublinu, ampak bolezen je nekako hotela, da ostanem doma, namesto, da se udeležim tradicionalne parade in množičnega pijančevanja.  No temu zadnjemu, se z lahkoto odpovem in tudi precej lahko se mu je izogniti, težje pa se je izogniti vsem reklamam za alkoholne pijače, vsem zelenim stvarem, irskim zastavicam in okrasitvam, detejicam in posebnim ponudbam. Hja, St. Patrick's je za Irce zelo pomemben praznik in jaz to spoštujem. Pravzaprav, veste sploh, kdo je bil ta sveti Patrik?
Namesto rajanja in druženja sem sama, v postelji in za računalnikom, ampak imam še nadaljna 3 leta, da lahko izkusim ta praznik. Danespa bom raje ob čaju in filmu poskušala izgnati bakteije ali viruse iz svojega telesa, ker jih imam po dobrem tednu že dovolj. Naslednji teden imam reading week in kljub obilici dela, ki ga moram naredit, si želim lepo vreme in to, da bom zdrava in bom odšla v park, s knjigo v roki in bom samo uživala v parku, ker lahko.
Ta vikend tukaj na Irskem je za praznovanje svetega Patrika in tudi materinskega dne, a večini predstavlja dober razlog za pijančevanje, prav kakor Slovencem to predstavlja Planica, ta Planiški vikend je bil poseben, lep in uspešen in spet je v meni prebudil željo, da se udeležim tega v naslednjih letih, morda bodo drugo leto velikonočne počitnice ravno v tem času in potem bom prav zares šla na ogled vsaj ene tekme, vzdušje mora biti fascnantno in glede na to, da so mi smučarski skoki zelo pri srcu, mislim, da bi v tem uživala.
No, pa da se dotaknem še zadnje besede v naslovu. Pomlad je tako prijeten letni čas, ko se vse prebuja in znova zaživi, naravnost idealen je tudi za ljubezen. V meni zmeraj prebudi tisto prijetno hrepenenje po dvojini, tudi letos ga je in morda, prinese kaj dobrega. Prepustila se bom in uživala to lepo irsko pomlad.