Cork

Zadnji vikend, preden sem se spet vrnila na domača tla, sem preživela v Corku, tretjem največjem irskem mestu, ki s svojimi mostovi, majhnimi uličicami in nasploh svojo majhnostjo kar malo spominja na Maribor.
Kljub nagajivemu vremenu, ki se jespremenilo skoraj na 5 minut, sva z dragim uživala  ob sprehajanju po centru mesta, in se sprehodila po turističnih poteh, ki večinoma vodijo od manjših do večjih cerkev in katedral, kar pa ni niti tako slabo. Sobotno jutro sva preživela na tržnici, ki jo v centru Dublina najbolj pogrešam, velika stavba English marketa, je polna stojnic z najrazličnejšim sadjem, zelenjavo, mesom, ribami in majhnimi sladkarijami in čokoladami in založena z najrazličnejšim vinom, pretežno francoskim, ki prihaja iz najboljših grand cru vinogradov in zraven vse hane in dobrot so tudi drobne stojnice z najrazličnejšimi uporabnimi in malo manj uporabnimi drobnarijami, ki samo zapolnijo barvitost in raznolikost ponujenega.
Dva dni Corka sta minila prehitro in vlak domov je kljub temu, da je trajal dve uri in pol, čisto prehitro prišel v Heuston in potem sva morala nazaj v realnost, jaz naproti poletnemu vremenu doma in on nazaj v službo. In zdaj odštevava dneve, da pride v Slovenijo in si pogleda še en košček zelenih dolin Evrope.

Poletje

Junij je najlepši mesec, pa ne zaradi tega, ker imam v tem mesecu rojstni dan, ampak zato, ker se iz pomladi prebudi poletje in je celo na zmeraj deževnem Irskem v letošnjem letu vreme neznansko lepo, dva meseca toplega in sončnega vremena sta se zdaj prelevila v nekaj sončka in nekaj dežja s temperaturami do 20 stopinj in celo porjavela sem nekoliko med vsem lepim vremenom, ko sem po praksi uživala v parku ali kar na vrtu in si pridobivala tako potrebne količine vitamina D.
Praksa je končana, danes se odpravim še na delo, zadnji dan pripravljanja veganskih klobasic za festival v soboto in potem jutri pospravim še zadnje obleke in operem še zadnje umazano perilo in spečem brownieje in kekse in muffine in jih spakiram v zamrzovalnik in v škatle in razdelim in potem bo že petek in čas za vikend v Corku z dragim in potem bo že tako zelo hitro nedelja in zadnji objemi in poljubčki in tisti goodbye time, ki mi prav nič ne diši, ampak potem bom doma in bodo spet objemi in poljubčki sreče, da sem doma in da bo poletje in čas, ki je tak odragocen, ko sem doma.

Danes vam pa ne bom dala nobenega recepta ampak nekaj slik iz mojega rojstnega dneva, 21. ki je tukaj na velik opraznovan, zato sem uspela zbrati 10 ljudi, ki je z mano preplesalo noč in v nedeljo zjutraj na soncu jedlo rojstnodnevno torto in palačinke za zajtrk. :)

Praksa

Izpiti so že mimo in prvi teden prakse se počasi zaključuje. V ponedeljek sem začela s prakso v vegetarijansko- veganski restavraciji z zdravo prehrano in še kar se čudim ljudem, ki me trenutno obdajajo. Tako neverjetno prijazni so, tako odprti, vljudni in sproščeni. Vse se naredi, ampak vmes  ni nobene napetosti, stresno je, ampak tudi če gre kaj narobe, se vzame le dobra izkušnja in to, da se vsak dan nova učimo. In moram priznati, da je to res ena super izkušnja zaenkrat, ker se ne učim zgolj o hrani ampak o sprejemanju, o odprtosti, o tem, da obstajajo kuhinje, kjer so ljudje dobre volje in kjer so zato, ker želijo svojo ljubezen do hrane podeliti z drugimi. V tej kuhinji se zares kuha ljubezen in z ljubeznijo, tako preprosto, z nekaj improvizacije, zmeraj z nasmeškom in pozitivizmom, ker je hrana nekaj kar povezuje. In še odlična po vrhu.
Zaenkrat prav zares uživam, in pozitiven vpliv ljudi se širi name, da ob 6 ko zazvoni budilka ni težko oditi iz postelje, da ob sedmih ni težko stati in narezati cele škatle belgijskega radiča in jabolk, da ni težko, samo opazovati in se učiti.
Nikoli si pravzaprav nisem mislila, da bom kadarkoli sploh hotela pogledati v vegetarijansko restavracijo ali celo razmišljala, da bi morala jesti bolj zdravo, z več vegetarijanskimi obroki med tednom, in tudi nikoli si nisem mislila, da bom po dnevu v kuhinji kar hitela domov in si želela kuhati in preizkušati nove stvari in da bodo ideje kar letele iz mene, kaj vse lahko skuham in kaj bo za večerjo in kako lahko to naredim.  Srečna sem in zelo zadovoljna, da mi je tokrat uspelo najti restavracijo, v kateri se bom veliko naučila,tako ali drugače. Ker se je v meni spet prebudilo tisto, zaradi česar sem sploh v Dublinu in to zaradi česar sem nekoč sploh želela biti kuharica. No, po letu, ki je bilo nemotivirano in težko, je praksa tista svetla točka, ki mi kaže, kaj vse se še lahko naučim, in da sploh ni tako slabo biti chef, samo najti moraš okolje, v katerem se dobro počutiš.

In spet je maj

Maj je že, še manj kot en mesec in bom dopolnila 21 let. Maj je že, in faks se je končal in so izpiti že spet, in spet praksa in potem domov!
In ker so zpiti in je moja produktivnost v minusu, se tolažim vsaj s tem, da bom po  več kot mesecu in pol spet napisala objavo za blog, zgolj zato, da se izognem učenju, ker preprosto ne razumem.
Zadnja dva tedna sta bila zelo pestra kar se tiče dogajanja in to zato, ker sme dobila kar dva obiska hkrati! In potem sem imela dobre izgovore zakaj se mi še ni treba učit in zakaj je bolje uživati čas s tistimi, ki so prišli na obisk, da o lepem vremenu in enem tdnu brez dežja sploh ne govorimo. Bilo je super fajn in zanimivo vmes sem upajmo da uspešno opravla 2 praktična izpita in še neznansko uživala ob lepem vremenu, na žalost pa je spet dež in je moja produktivnost še manjša ozioma se kar se da izogibam sedenju za zapiski in učenju nekih neuporabnih stvari.
V ponedeljek je bim prost dan, še za prvi maj in tako sva se skupaj s prijateljem, ki je prišel na obisk in češko prijateljico, ki živi tukaj odpravili na enodnevni izlet v Gaway. Verjetno vas večina, ki bere ta blog še pomni, da se lanski izlet v Galway ni končal preveč dobro in zato je bil ponoven obisk skorajda nujen, in ta je šel samo z minimalnimi težavami v komunikaciji, bolje rečeno z nekaj slabe volje, ker si nismo vzeli še dodatnih 2 ur in pol na avtobusu, da se odpeljemo na klife, ki jih z največjim veseljem preskočim pri planih ob ogledu Irske, menda so lepi ampak ne nazadnje so le klifi.
Tako smo raje kot na klife odšli na dve urni voden ogled mesta, ki je bil meni izjemno zanimiv in zabaven, tako da sem zares uživala in imeli smo srečo z vremenom, tak oda sedenje ob obali na koncu dneva sploh ni bila slaba ideja. In ker je bil lep dan je bilo mesto še toliko lepše kot prvič, nekoliko manj romantično kot prvič, ker sem bila z drugimi ljudmi a kljub temu zelo zelo lepo.
Zdaj pa bom svoj nekaj energije porabila raje zato, da odprem powerpoint z marketingom in se še kaj naučim pred torkovim večerom.

Domov

Priznam, cel marec sem odlašala s pisanjem bloga in to iz čisto preprostega razloga, da marec ni postregel s im preveč zanimivim in da tudi sama nisem bila preveč kreativna in skrbna s svojim časom.
Bila sem dokaj pridna študentka in naredila stvari za faks in vmes veliko stvari skuhala, ampak nič omembe vrednega se ni zgodilo, zato bom danes dodala samo nekaj slik, da bom imela marca vsaj eno objavo, preden se spet za nekaj dni preselim iz Dublina domov, in verjamem, da bo ta del marca bolj ali manj zaseden in zanimiv, tako da morda še kaj objavim, ko bom že varno doma. :)
Vse slike so slike jedi, ki smo jih pripravili na faksu, dekoraije na krožnikih pa so moje. :)

Intervju

Po dolgem času bom spet napisala en kratek post. Februar je še zmeraj poačsen in kaj veliko se pravzaprav ni zgodilo v zadnjem času, po valentinovem in dobri torti, ki sem jo spekla za dragega, sem mogla biskvit z jagodam ispečt še dvakrat za svoje cimre, ker so bili dečki nekoliko ljubosumni in tudi zato, ker obožujejo kombinacijo biskvita, jagod in maskarponeja.
Tudi pekla sem kar veliko, spekla sem quicke in ker mi jostalo nekaj testa, sem naredila jabolčno pito, pa spekla ingverjeve piškote za k čaju in ker eden izmed mojih cimrov ne mar ingverja, sem spekla še piškote z arašidovim maslom, potem pa si je drugi cimer zaželel oreo piškote, in sem jiv včeraj rade volje spekla, recpet sledi, niso takšni kot oreo piškoti ampak so dobri (boljši).
Po dolgem času pa se je premaknilo tudi na pdoročju iskanja službe in tako sem imela danes svoj intervju za delo v kinu. Mešani občutki in če bo sreča, že jutri zvem, kako bo šlo. Vsak intervju pa je seveda zelo pomemben, ker mi daje izkušnje, ki jih potrebujem in ker morda nisem tako prestrašena in tako sramežljiva kot sem bila na začetku in na primer lani, ko sem mogla it v restavracijo, da potrdim svojo prisotnost na praksi in sem preden bi kogar koli kaj vprašala ali naredila, raje kar pobegnila. Zdaj tega hudega strahu ni več, še zmeraj je malce nerodno, sem malo nervozna in prestrašena, ampak gre na boljše. Tudi bolj si zaupam in zato bi bilo dobro, da dobim to službo in se preizkusim, kako hitro se lahko naučim stvari, kako hitro jih razumem, če znam delat z ljudmi, če znam biti odgovorna in organizirana, vse to je del tega procesa odraščanja in všeč mi je, da je tako.
Imam vsaj občutek, da bi s službo malo manj zapravljala čas za nepotrene stvari in se končno nekoliko bolje organizirala hkrati pa zaslužila nekaj malega denarja, ki zmeraj pride prav, če ne drugače, ga prišparam za potovanje ali magisterij ali šolnino naslednje leto.
Ena imed slabh strani službe tukaj, pa je občutek in najverjetnejša možnost, da za veliko noč ne bom odpotovala domov, da bom ostala tu in delala. In ne vem, kako bom vzdržala, če me ne bo domov. Že zdaj me nekoliko daje domotožje, misel na to, da ne bom doma vsaj do konca junija me kar malo prestraši ampak morda pa se najde kak vikend, da skočim domov, tako na hitro, že dva dni bi bilo vsaj nekaj, za tiste tople objeme in poljube in domačo posteljo in dobro domačo hrano in lep pomladni vrt. Ali sneg.

Počasni februar

Ja, že dolgo nisem ničesar napisala, ker so mi lenobni dnevi med vikendi pri srcu in ker se sicer kar veliko stvari dogaja, nič posebnega a dovolj, da so stvari zanimive.  Kot prvo, službe na žalost nisem dobila v trgovini z vini, tudi nobenega klica iz drugih služb na katere sem se prijavla ni, ampak vsaj stvari za štipendijo napredujejo, morda pa jo dobim, siver prti koncu študijskega leta, ampak saj je vseeno, glavno, da jo bom imela.
Čas gre hitro in na faksu so stvari postale vsaj za odtenek bolj zanimive in dela je dovolj, da te zaposli za sproti. Predmeti ta semester niso ravno najzanimivejši, ampak recimo vinske študije so dobre in težke, ampak potem ko naredim ta izpit, bom morda lahko tudi sama kdaj kombinirala vino in hrano in se delala nadvse pametno ob okuušanju vina in njegovih karakteristikah.
Za prvi semester sem uspešmno opravila vse izpite in po enem mesecu dobila spodbudne rezultate, tako da upam, da bo tudi v drugem semestru vse potekalo gladko pa čeprav morda z odnosom do izpitov v prvem semestru, ko mi je bilo precej vseeno, v kolikor vse naredim.
Tudi valentinovo je bilo v četrtek, in čeprav mi je ta praznik ne preveč pri srcu, je vse enkrat prvič, tako sem prvič v svojem življenju praznovala valentinovo. Z dragim sva sicer "valentinovo" večerjo imela v torek, v četrtek pa sem spekla torto zanj in ob lenobnem večeru gledanja filmov, je bil dan kot vsak drugi, ampak torta pa je bila posebna. Zelo sem ponosna na svoj dosežek zato bom z vami podelila slike svoje "umetnine". :)
I je zmanjkal že v prvi uri o prejetja darila, tako da je torta dobra. :) No saj sem tudi sama probala in je dejansko dobra.