V četrtek se je začelo zares. Odhod na študij v tujino, velika pričakovanja in velik strah. Do Dublina sem uspešno prišla in tudi do stanovanja. Ulica na kateri stanujem, izgleda približno enako kot tisoč drugih. Opečnate stavbe z raznobarvnimi vrati in nekaj drevesi. Moji sostanovalci so prijazni, pazijo name in poskrbijo, da je vse v redu. Tudi stanovanje ni slabo, samo nekaj domačnosti manjka v njem, tiste topline in občutka, da si zares doma.
Sprehodi po Dublinskih ulicah so zanimivi, a kaj, ko začne osamljenost takrat še bolj pritiskati...
Biti samostojen v tem velikem svetu, ob ljudeh, ki jih samo napol razumeš in se trudiš, da ti lahko vse uspe. Težko je, komaj čakam sredo, da spoznam svoje sošolce in najdem nove prijatelje, da bo vse skuapj nekoliko lažje.
Spoznala sem nočno življenje Dublina, le- ta prav zares živi tudi ob 2,3,4 zjutraj. Ne glede na starost, se ljudje odpravijo v pube in pijejo pivo kot da je voda. Neko čarobnost daje nočno/ zgodnje jutranje dogajanje mestu, vse se zdi zanimivo in živo v nasprotju z Mariborom.
Upam, da bo osamljenost hitro odšla ter da se bo hrepenenje po domačnosti ustalilo v prepričanju, da bom nekje to domačnost tudi našla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar