sobota, 24. september 2011

Jesenska radost

Sobotno jutro, obsijano s soncem, sredi Dublina ni ravno pogosto. Ko se zjutraj zbudiš z občutkom, da bo dan lep. Najprej delaš za šolo, ampak ob tako lepem vremenu nisem zmožna obstati v stanovanju, sploh zato, ker ne maram tega stanovanja.  Odpravim se v mesto in kot pravi Irec ali pravi turist naročim fish'n chips.  Pojem masten zalogaj in se odpravim na drugo stran Dublina, v St. Stephen's green park, ko se sprehajam mimo Trinity collega in se prebijam sredi množice do konca Griffith avenue, zagledam velika vrata - vhod v park. Povsod polno ljudi, veselo,razigrano brzenje prostega sobotnega popoldneva. Zunaj sije sonce, ljudje so srečni, tudi sama sem srečna. Sedem na nezaseden del trate ob ribniku in opazujem ljudi, parčke in družine in skupine prijateljev in nekaj takšnih samotarjev kot jaz, vsak zatopljen v svoje stvari, tudi sama vzamem knjigo v roke in berem ter opazujem ljudi. 
Čudovito jesensko popoldne, drevesa v parku so se že oddela v tople odtenke in lahen vetrič vrtinči raznobarvne liste v zraku. Popoldansko sonce je prijetno, pronica izza sivkastih oblakov in nekoliko modrega neba. Zajame me ta jesenka radost, čisto brez razloga sem srečna in to je najlepši občutek, ki te lahko zajame, takšen spontan in svoboden. 
Ko odhajam iz parka, slišim manjšo družinico, ki se pogovarja v slovenščini, kako toplo in prijetno se sliši, čeprav govorijo čisto banalne stvari: "Trdno drži balon, da ti ga ne bo odpihnilo." Sama pri sebi se nasmehnem, ta nasmeh pa me spremlja še celotno pot do doma. Čisto brez razloga, ker je lep dan, ker sije sonce in ker je jesen, s svojo barvito radodarnostjo. Tudi Dublin zna biti lep, na lep sončen dan. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar