Prvič, kolikokrat sem že izrekla to besedo, odkar pa sem v Dublinu, pa se zdi, kot da jo uporabim še veliko pogosteje. In tudi tokrat je bilo spet nekaj prvič, včerajšnji večer je bil zato še toliko bolj čudovit.
Kljub bolečemu grlu in ne preveč dobrem počutju, sem se odpravila na koncert, moj prvi tukaj v Dublinu. Koncert Yanna Tiersna se je včeraj odvil v koncertni dvorani Vicar street, ki je takšen prijeten prostor, v katerega mislim, da bom še kdaj zašla. Koncert naj bi se začel ob pol devetih in jaz sem ibla tam že ob 8. Nestrpno pričakovanje, ob petnajst čez osem, je prišla na oder instrumentalna skupina, dokaj zanimiva in nato, po kakšne pol ure, so se začele priprave na koncert. Nekaj minut čez devet so na oder prišli glasbeniki z Yannom Tiersenom na čelu, lahko se je začelo, od melanholičnih zvokov do energičnega zvočnega kaosa, ki pa se ob številu raznolikih glasbil in vokalov zlije v preprosto harmonijo.
Koncert, ki je trajal uro in pol, je minil prehitro, ob vsej lepoti in čarobnosti sem se počutila mnogo bolje, orevzelo me je in mi še enkrat znova dokazalo, da Yann Tiersen obvlada in to počne z vsem srcem. Večina, ga pozna zaradi glasbe v filmu Amelie, a njegov novi album, ki ga zdaj predstavlja na turneji, je svetlobna leta daleč od Amelie, a je prekrasen.
Tudi za Yanna je bilo prvič, da je stopil na oder in predstavil svoj novi album, vesela sem, da je izbral ravno Dublin.
Najbolj zabaven trenutek koncerta je bil napoved pesmi z naslovom Fuck me, Yann je povedal, to je lepa ljubezenska pesem za vas, imenuje se Fuck me. Moram priznati, da pesem zveni veliko bolje, kot njen naslov. Proti koncu koncerta je prišla na vrsto tudi moja najljubša pesem novega albuma z naslovom Monuments in v živo zveni prelepo, še veliko lepše, kot studio verzija. Pravzaprav v živo zvenijo vse njihove pesmi še nekoliko bolj harmonično in glasba te pritegne še močneje.
Ta prvič, je popoln. Še več dobrih koncertov.
Še povezava do pesmi Monuments:
http://www.youtube.com/watch?v=jF3WyEcgie4&ob=av2e
petek, 9. marec 2012
sreda, 7. marec 2012
Cvetenje
Pomladno razpoloženje, pomladno vreme, pomladno hrepenenje.
Sončen dan, a mrzel in vetroven, primeren za poležavanje s knjigo v roki in smehljanje, ker je svet lep. Vse cveti in barve so malo lepše od tiste običajne sivine. Všeč mi je, da je vse v cvetju in da je ta semester prijetnejši in manj naporen od prvega, saj me bo lepe vreme verjetno z veseljem izvablo v park. Že kar nekaj časa nisem bila v parku, ali zaradi vremena ali pa sem počela druge stvari, tokrat sem se odločla, da grem v park takoj, ko bom lahko, morda že jutri, pred koncertom.
Sem že neznansko navdušena, saj grem jutri na koncert Yanna Tiersna in bom lahko uživala v dobri glasbi, čeprav se tja odpravljam sama, ampak saj navsezadnje grem tja zaradi glasbe ne zaradi česa drugega. Njegov zadnji CD je dober in sem vesela, da bom slišala njegovo novejšo glasbo, vseeno pa upam, da bi v svoj koncertni repertoar vključil tudi kakšno skladbo iz filma Amelie, ker ga pravzaprav poznam zaradi te glasbe.
In da ne pozabim tudi tega, da smo danes pri praktičnem pouku kuhali izjemno okusne stvari, ena najboljših ur, kar smo jih imeli. Jagnječje stegno z zelenjavo, dušeno v pečici za 3 ure je bilo okusno in tako mehko, da se je kar topilo v ustih. Jagnječji ragu je bil izjemno dober, meso mehko, dobro začinjeno in poleg vsega ni imelo tistega premočnega okusa po jagnjetini, zraven smo postregli pire krompir po receptu Joella Rebuchona, kjer daš na 2 enoti krompirja eno enoto masla, ampak verjemite, da je ta pire krompir zares dober in hudo nezdrav poleg vsega. Pripravili smo tudi v pečici pečen krompir, ki smo mu dodali slanino, čebulo in jušno osnovo, prav zares odlično. Dober dan, z dobro hrano in vremenom, ki se sicer slabša, a je bilo vsaj nekaj časa neznansko lepo. :)
Sončen dan, a mrzel in vetroven, primeren za poležavanje s knjigo v roki in smehljanje, ker je svet lep. Vse cveti in barve so malo lepše od tiste običajne sivine. Všeč mi je, da je vse v cvetju in da je ta semester prijetnejši in manj naporen od prvega, saj me bo lepe vreme verjetno z veseljem izvablo v park. Že kar nekaj časa nisem bila v parku, ali zaradi vremena ali pa sem počela druge stvari, tokrat sem se odločla, da grem v park takoj, ko bom lahko, morda že jutri, pred koncertom.
Sem že neznansko navdušena, saj grem jutri na koncert Yanna Tiersna in bom lahko uživala v dobri glasbi, čeprav se tja odpravljam sama, ampak saj navsezadnje grem tja zaradi glasbe ne zaradi česa drugega. Njegov zadnji CD je dober in sem vesela, da bom slišala njegovo novejšo glasbo, vseeno pa upam, da bi v svoj koncertni repertoar vključil tudi kakšno skladbo iz filma Amelie, ker ga pravzaprav poznam zaradi te glasbe.
In da ne pozabim tudi tega, da smo danes pri praktičnem pouku kuhali izjemno okusne stvari, ena najboljših ur, kar smo jih imeli. Jagnječje stegno z zelenjavo, dušeno v pečici za 3 ure je bilo okusno in tako mehko, da se je kar topilo v ustih. Jagnječji ragu je bil izjemno dober, meso mehko, dobro začinjeno in poleg vsega ni imelo tistega premočnega okusa po jagnjetini, zraven smo postregli pire krompir po receptu Joella Rebuchona, kjer daš na 2 enoti krompirja eno enoto masla, ampak verjemite, da je ta pire krompir zares dober in hudo nezdrav poleg vsega. Pripravili smo tudi v pečici pečen krompir, ki smo mu dodali slanino, čebulo in jušno osnovo, prav zares odlično. Dober dan, z dobro hrano in vremenom, ki se sicer slabša, a je bilo vsaj nekaj časa neznansko lepo. :)
sobota, 3. marec 2012
Melanholija...
... jutranje pomladno sonce me je grelo na sprehodu, zdaj pa se oblačno nebo svetlika v tej turobno belo- sivi svetlobi. Poslušam skrajno melanholično glasbo in čakam na smučarske skoke, da popestrijo moj sproščujoč in lenoben dan. Pravzaprav ne vem, kaj me tako noro privlači, pri tem športu, ampak morda je to tisti občutek, da lahko človek prav zares leti. Če bi bila v Sloveniji, bi z veseljem šla v Planico, ampak to zdaj ne bo mogoče, upam pa, da mi uspe it naslednje leto. :)
Spet si ne morem pomagat in se bom bunla nad splošno nerazgledanostjo Ircev, ker se ji prav ne morem načudit. V petek smo pri informatiki dobili nalogo, da naredimo kratki projekt o nečem, nar nas zanima, vstavit pa moramo par stvari, da vidi, če znamo uporabljat word. Ena izmed zahtev je, da moraš vstavit footnote (opombo) in moji sošolci niso vedli, kaj je to footnote. V naši skupini sem bila edina, ki sem vedla, kaj je to. Mimo dejstva, a ne vedo, kdo je Marcel Proust, grem lahko brez problema, prav tako mimo tega, da nekateri še zmeraj mislijo, da je Slovenija zraven Rusije, da se pa najdejo takšni, ki ne vedo kje je Nemčija, to pa je zame nepojmljivo. Včasih se počutim tako čudno, ko vem te stvari, jih povem, ampak nočem izpast arogantno, pa me sošolci kljub vsemu pogledajo po strani, ko vem stvari, za katere oni še slišali niso.
Ta vikend me nežno spremlja melanholija in sončno popoldne ,ki se je sprevrglo v deževen večer, mi prav paše, tako lenobno, z dobro glasbo, morda kasneje še s knjigo v roki, prijetno v glavnem, si želim preživeti večer. Včeraj zvečer sem pogledala film z naslovom Garden state, tako čudno zanimivo prijazen, všečno za sproščujoč večer.
Spet si ne morem pomagat in se bom bunla nad splošno nerazgledanostjo Ircev, ker se ji prav ne morem načudit. V petek smo pri informatiki dobili nalogo, da naredimo kratki projekt o nečem, nar nas zanima, vstavit pa moramo par stvari, da vidi, če znamo uporabljat word. Ena izmed zahtev je, da moraš vstavit footnote (opombo) in moji sošolci niso vedli, kaj je to footnote. V naši skupini sem bila edina, ki sem vedla, kaj je to. Mimo dejstva, a ne vedo, kdo je Marcel Proust, grem lahko brez problema, prav tako mimo tega, da nekateri še zmeraj mislijo, da je Slovenija zraven Rusije, da se pa najdejo takšni, ki ne vedo kje je Nemčija, to pa je zame nepojmljivo. Včasih se počutim tako čudno, ko vem te stvari, jih povem, ampak nočem izpast arogantno, pa me sošolci kljub vsemu pogledajo po strani, ko vem stvari, za katere oni še slišali niso.
Ta vikend me nežno spremlja melanholija in sončno popoldne ,ki se je sprevrglo v deževen večer, mi prav paše, tako lenobno, z dobro glasbo, morda kasneje še s knjigo v roki, prijetno v glavnem, si želim preživeti večer. Včeraj zvečer sem pogledala film z naslovom Garden state, tako čudno zanimivo prijazen, všečno za sproščujoč večer.
sreda, 29. februar 2012
29. februar
Danes je ta za nekatere težko pričakovan dan, ki se pojavi v štiriletnih intervalih in nekaterim pove, da so še zmeraj zelo mladi, ko praznujejo svoj 7., 8., 15. rojstni dan.
Zame, je to navaden dan, prav tak, kot vsi ostali v letu, seveda je kakor vseh 365, v tem primeru 366 dni v letu vsaj za trenutek poseben ampak načeloma je podoben.
Danes sem imela prakso, kuhali smo lignje in škampe in školjke in zelenjavo. Stvari, ki smo jih skuhali so bile dobre, to je bila ena najboljših ur v tem letu, potem pa smo se družno odpravili še v knjigarno, kjer sem z največjim veseljem opazovala kupe knjig, ki stanejo samo 1 evro. Obožujem knjige, kot sem vam verjetno že ničkolikokrat povedalam zame je njihov vonj, njihov izgled, vse pravzaprav čarobno, še poseben čar pa imajo že rabljene knjige, ki jih prodajajo v drugem nadstropju knjigarne, ki sem jo danes obiskala.
Stare knjige nosijo vsaka svojo posebno zgodbo, dišijo po parfumih svojih prejšnjih lastnikov in nosijo nešteto prstnih odtisov, ki so ji vsak po svoje vtisnili delček nežno nacefrane platnice, majhno packo ali lepo posvetilo. Še posebej lepe so tiste knjige, ki se s svojimi starimi porumenelimi stranmi in vranje črnim tiskom bohotijo za prelepimi platnicami in letnicami, ki segajo v prejšnje stoletje, morda celo dve.
Ničesar nisem kupila, a kakor zmeraj, so knige napolnile mojo dušo z radostjo, ki mi jo lahko podarijo samo besede in zlizane platnice knjig, vsaka zgodba, zmeraj znova napiše novo...
Zame, je to navaden dan, prav tak, kot vsi ostali v letu, seveda je kakor vseh 365, v tem primeru 366 dni v letu vsaj za trenutek poseben ampak načeloma je podoben.
Danes sem imela prakso, kuhali smo lignje in škampe in školjke in zelenjavo. Stvari, ki smo jih skuhali so bile dobre, to je bila ena najboljših ur v tem letu, potem pa smo se družno odpravili še v knjigarno, kjer sem z največjim veseljem opazovala kupe knjig, ki stanejo samo 1 evro. Obožujem knjige, kot sem vam verjetno že ničkolikokrat povedalam zame je njihov vonj, njihov izgled, vse pravzaprav čarobno, še poseben čar pa imajo že rabljene knjige, ki jih prodajajo v drugem nadstropju knjigarne, ki sem jo danes obiskala.
Stare knjige nosijo vsaka svojo posebno zgodbo, dišijo po parfumih svojih prejšnjih lastnikov in nosijo nešteto prstnih odtisov, ki so ji vsak po svoje vtisnili delček nežno nacefrane platnice, majhno packo ali lepo posvetilo. Še posebej lepe so tiste knjige, ki se s svojimi starimi porumenelimi stranmi in vranje črnim tiskom bohotijo za prelepimi platnicami in letnicami, ki segajo v prejšnje stoletje, morda celo dve.
Ničesar nisem kupila, a kakor zmeraj, so knige napolnile mojo dušo z radostjo, ki mi jo lahko podarijo samo besede in zlizane platnice knjig, vsaka zgodba, zmeraj znova napiše novo...
torek, 28. februar 2012
Utrinki...
Kotički St. Stephen's green parka, ki ga najbolj obožujem na lep sončen dan, ko sedeš na klop in bereš, opazuješ tisti vsakdanji živžav ali pa se samo nastaviš soncu, nahraniš prelepe labode ali opazuješ preveč galebov in golobov, ki se sprehajajo naokoli skupaj z racami. Živo zelena trava, ki kar žari v svoji sočnosti in vsi tisti barvni odtenki, ki se sprehodijo mimo. Rjavo in blo in nežno roza, obsijano s soncem, je zmeraj lepo.
ponedeljek, 27. februar 2012
Pomlad
Že kar nekaj časa je minilo od zadnjega posta, čeprav se kaj veliko ni zgodilo v tem času. Prejšnji teden sem imela obisk, K. je prišla pogledat, kako je v Dublinu in imeli sva en zanimiv teden. Raziskovanje Dublina, uživanje lepega vremena, obujanje srednješolskih in poletnih spominov, probavanje Guinnesa in druženje z mojimi sošolkami, cimri in prijatelji. Bilo je zanimivo, zabavno in predvsem drugače od navadnih študentskih tednov, ki se v ponavljajočem zaporedju vrstijo znova in znova. Saj ne, da ne bi bili zanimivi, a so si kljub temu podobni. Moje vodilo, da se je z vsakim novim dnem potrebno naučiti nekaj novega, jih morda nekoliko razlikuje, a urnik se ne spreminja. Čas teče naprej, morda celo prehitro, še en mesec in bom po vsej verjetnosti doma, če se slučajno ne zgodi, da dobim službo, potem bodo stvari drugačne, jaz pa pripravljena na nov vsakdan.
Pomlad se je že prikradla v Dublinske parke in trava je tako živozelena kot tista iz slik in filmov, ki se dogajajo ali so posnete na Irskem. Park se bohoti v bogato zeleni v kombinaciji z rjavo in nekaj belo in roza cvetočimi drevesi, ki dajejo svojo lepoto nežnemu soncu, ki kar nekaj časa vztraja na nebu. Vreme se sicer petkrat dnevno menja, a sonce je stalnica med temi menjavanji in to je lepo, da nebo ni samo en siv, velik in razpotegnjen oblak, s koprenasto svetlobo, ki naredi ulice tako otožno sive in osamljene.
Cel vikend je bil sončen, danes pa dežuje in ta velik siv oblak se razteguje čeznebo, otožno zgledajoč dan, a me to ne gane preveč, večino dneva bom tako ali tako preživela v predavalnici.
Pomembno je, da je bil vikend lep in prijeten. V soboto se je K. odpravila nazaj domov in spremljala sem jo na letališče. Poslovili sva se in jaz sem se odpravila nazaj, z avtubosom v mesto, ker je bilo lepo vreme. 40 minut vožnje se je vleklo, ker sem pozabila svoj iPod in nisem imela nič za delat, opazovanje ulic onstran okna ti po 20 minutah preseda.
Na eni izmed postaj, je na avtobus stopil tudi slep moški in izstopil na O' Connell streetu, prav kakor jaz. Na in iz avtobusa mu je pomagala mlada ženska, ki je vstopila in izstopila na isti postaji kot on. Komaj takrat sem se zavedela, da je kljub temu v ljudeh še nekaj sočutja in človečnosti, ki smo jo ustvarjali in razvijali skozi evolucijo in ta prizor je mojo sončno soboto samo še polepšal ter me napolnil z nekim ganljivim veseljem. S tem občutjem sem odkorakala v park in sedla na eno izmed s soncem obsijanih praznih klopc, opazovala sem ljudi, veliko je bilo samotarjev, kot jaz, ki so samo uživali sončen dopoldan ob prebiranju knjige in jim družba pravzaprav ni niti malo manjkala.
Nedeljo sem preživela ob gledanju smučarskih skokov in plezanju,ta vikend je bil športno čudovit in zdaj si res res želim, da bi lahko odšla v planico, ampak mi to tudi letos ne bo uspelo. No, morda pa naslednje.
Pomlad se je že prikradla v Dublinske parke in trava je tako živozelena kot tista iz slik in filmov, ki se dogajajo ali so posnete na Irskem. Park se bohoti v bogato zeleni v kombinaciji z rjavo in nekaj belo in roza cvetočimi drevesi, ki dajejo svojo lepoto nežnemu soncu, ki kar nekaj časa vztraja na nebu. Vreme se sicer petkrat dnevno menja, a sonce je stalnica med temi menjavanji in to je lepo, da nebo ni samo en siv, velik in razpotegnjen oblak, s koprenasto svetlobo, ki naredi ulice tako otožno sive in osamljene.
Cel vikend je bil sončen, danes pa dežuje in ta velik siv oblak se razteguje čeznebo, otožno zgledajoč dan, a me to ne gane preveč, večino dneva bom tako ali tako preživela v predavalnici.
Pomembno je, da je bil vikend lep in prijeten. V soboto se je K. odpravila nazaj domov in spremljala sem jo na letališče. Poslovili sva se in jaz sem se odpravila nazaj, z avtubosom v mesto, ker je bilo lepo vreme. 40 minut vožnje se je vleklo, ker sem pozabila svoj iPod in nisem imela nič za delat, opazovanje ulic onstran okna ti po 20 minutah preseda.
Na eni izmed postaj, je na avtobus stopil tudi slep moški in izstopil na O' Connell streetu, prav kakor jaz. Na in iz avtobusa mu je pomagala mlada ženska, ki je vstopila in izstopila na isti postaji kot on. Komaj takrat sem se zavedela, da je kljub temu v ljudeh še nekaj sočutja in človečnosti, ki smo jo ustvarjali in razvijali skozi evolucijo in ta prizor je mojo sončno soboto samo še polepšal ter me napolnil z nekim ganljivim veseljem. S tem občutjem sem odkorakala v park in sedla na eno izmed s soncem obsijanih praznih klopc, opazovala sem ljudi, veliko je bilo samotarjev, kot jaz, ki so samo uživali sončen dopoldan ob prebiranju knjige in jim družba pravzaprav ni niti malo manjkala.
Nedeljo sem preživela ob gledanju smučarskih skokov in plezanju,ta vikend je bil športno čudovit in zdaj si res res želim, da bi lahko odšla v planico, ampak mi to tudi letos ne bo uspelo. No, morda pa naslednje.
Naročite se na:
Objave (Atom)