Jesensko listje odpada in se lepi na mokre pločnike ulic. Skozi okno se vidi tista sivkasta svetloba, dež je ponehal, ulica ima pridih nepričakovane spokojnosti, ki jo tu in tam zmoti mimo brzeči avtomobil ali v vetrovko oblečeni pešec.
Lenobnost se je naselila vame, brez občutka krivde ne počnem ničesar in se prepustim dolgočasenju, a kmalu me zajame neprijetna osamljenost, ki je zmeraj prisotna, sploh ob vikendih Danes se vsaj nekaj dogaja, v stanovanju je naseljena tista potovalna mrzlica, trije pakirajo svoje stvari, poljak, moj novi sostanovalec razpakirava, prišel je pred kakšno uro. V zraku je čutiti nekakšno napetost, pa se me ne dotakne. Rada bi odšla na sprehod, pa vem, da me bo osamljenost na takšen dan samo še bolj stisnila.
Zakaj ne more biti že ponedeljek?
nekoč nisem marala ponedeljkov, zdaj za vsakim petkom že nestrpno pričakujem ponedeljek, pa tudi, če je tako lenoben in deževen kot ta sobota, vsaj v šoli sem in se nekaj dogaja, učim se. Ne grabi me domotožje od prvega trenutka, ko odprem oči, ker se zbudim in si rečem, danes je ponedeljek, spet se bom naučila nekaj novega in poklepetala s sošolci, najverjetneje o stanvovanju, ki ga še vedno iščem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar