torek, 27. december 2011

Ko ima dan nekaj ur premalo...

Vrnitev domov je tisto popolno doživetje, lepota v malem.
Ko te na letališču počaka široko nasmejana mama, ti je še lepše. Zajame te popoln občutek domačnosti. Zvečer se sprehodiš po božično okrašenem mestu in se z razočaranjem ozreš  v vse lučke, ki svetijo v prazno temo, nikjer nikogar. Petek je, zvečer, ulice so prazne in božični čar mesta izgubi svojo čarobnost brez ljudi.
Vikend je minil umirjeno, z vsemi najbližjimi, v pripovedovanju vtisov in doživetij, veliko jih je, pa saj jih večino že poznajo. :)
Teden je bil naporen, v stalnem gibanju in z veliko nervoze, saj sem se pogumno odpravila na delo, v restavracijo. Da, tisto, o kateri pišem že kakšna 2 meseca in ja, super je. Zaenkrat se mi še zdi, da je to res nekaj, kar si želim delat,  ko končam študij. A če bo to zares to, bom videla komaj, ko bom nabrala nekaj kilometrine v vročih kuhinjah, kjer bodo nervozni šefi vpili grde reči in in se nervozno motali po kuhinji, prav tako kakor jaz.
Teden je minil veliko prehitro in tudi ta bo minil, kot bi trenil, preprosto premalo ur ima vsak dan, da bi naredila vse in se zraven še pošteno naspala, pa še učit bi se mogla! Izpiti me čakajo, ko grem domov, mnogo prekmalu.
Božični večer sem preživela doma ob odlični večerji, ki pa je žal nisem mogla skuhat, ker sem v restavraciji kuhala božično kosilo. Božič je minil mirno in srečno, zdaj pa dnevi spet kar letijo, ne uspem narediti vsega, kar si zadam, preprosto premalo časa.
Ampak danes sem plezala v Grazu in si pogledala mesto in v njem neizmerno uživala, takšen sproščujoč in prijeten dan, jutri pa znova veselo na delo, znanja pač ni nikoli dovolj. :)

torek, 13. december 2011

Diši po cimetu...

... decembra, ko se bližajo prazniki in se domača kuhinja spremeni v majhno pekarno, zmeraj diši po cimetu in klinčkih in vaniliji. Nisem še doma, pa me je božični vonj že zasvojil, odločila sem se, da spečem cimetove polžke, malo za sprostitev po izpitu in pred drugim, jutri.
Danes sem opravila prvi praktični izpit in nisem povsem zadovoljna. 66% ni slabo, ampak sama nad samo sem razočarana, ker vem, da znam stvari skuhat boljše, kot sem jih. Stres  me zmeraj precej zmeša in naredi iz mene zmedeno capljajoče dekle, ki izgleda, kot da ne ve kaj počne, čeprav sem uspešno končala vse jedi. No uspešno, o tem bi se dalo razpravljat. :)
Jutri imam pastry exam in pečem jabolčno pito, žemljice ter kuham creme anglaise in okrašujem krožnik s čokolado. Sliši se precej enostavno, a resnici na ljubo, ni.  Naša profesoricaje zahtevna in si želi perfektno jabolčno pito na lepo okrašenem krožniku in žemljice, ki bodo imele enake majhne luknjice v mehki sredici.   Sama od sebe pričakujem, da bom to zmogla, ampak izvedba ni preprosta, sploh ne, ko si pod stresom.

Zdaj pa še malo nazaj k cimetovim polžkom. Cimet diši tako prijetno božično, da te zasvoji s tem vzdušjem topline in veselja.  Imela sem recept, pa ga nisem čisto dobro prebrala in sem naredila malo po svoje, ampak so odlični.  In tudi preliv je narejen z grškim jogurtom, ne z maskarponejem ali kremnim sirom ampak je odličen.
Vsaj z nečim danes sem zadovoljna, morda na to vpliva ta prijetni vonj in seveda dejstvo, da bom pa zdaj že kmalu doma, samo še 2. :)
Še slika, sveže pečeni, direktno iz pečice. :)

petek, 09. december 2011

Sončno mrzel dan s prijetno lenobnostjo

Danes je bil čudovit sončen dan, mrzel a prijeten. Z nekaj pridiha pomladi, saj neko drevo cveti sredi decembra v parku. Nežne in drobne belo- roza cvetove razprostira prijetnim sončnim žarkom in jih postavlja naogled.  Spokojnost dopoldanskega parka, ljudje, ki hitijo skozi, da dosežejo ulico na drugi strani, pa tisti, ki mirno sedijo na klopcah in malicajo ali hranijo lačne labode in race in golobe. Takša prijetna mirnost z mešanico živžava. Nič občutkao božiču, ki se vztrajno približuje, moje iskanje daril se še kar ni končalo, decembersko vzdušje pa me še pravzaprav ni čisto zajelo. Ni tistega vonja po cimetu in kuhanem vinu, morda bo v sredo, ko imamo party. DAnes sem neverjetno lena, z mislimičisto drugje, daleč od kulinaričnega sveta.
Brala bi Murakamija,pa sem se odločila za Almo Karlin. Poslušala bi Leonarda, pa semse ustalila z nekaj indie rocka in nekaj osladnih ljubezenskih pesmi. Pisala bi, pa nimam navdiha.  Lena sem, ampak ne v slabem smislu. Srečna sem, z zadovoljnostjo nad vsem opravljenim delom, lahko uživam ta lenobni petek.
Večer bom javerjetneje preživela s knjigo v roki, ker se bo branje po dolgem času neverjetno prileglo, preden pakončam ta post, pa vas bom razvajala še  nekaj slikami naše ustvarjalnosti.
 Moja odlična pizza z vsem mogočim ( sirom, feto, pršuom, zelišči, salamo, čebulo, papriko, šampinjoni, ...) ,mmmmmmmmmm. :)
 izbor hladnih jedi in solat, ki smo jih pripravili.
 Fazanove prsi s krompirčkom, omako in kruhovo omako.
 Govedina Stroganoff, odlično. :)

Moji čudoviti mini glazirani korenčki.

četrtek, 08. december 2011

Izpiti

December, vse že diši po praznikih, ampak bo preden poletim domov, potrebno naredit še nekaj izpitov. Danes sem opravila ustni del španščine in ugotovila, da je super met španščino na začetnem nivoju, ker potem, ko dejansko znaš tvorit brezvezne stavke izpadeš noro dobro. :) In ja, zraven tega pridaš še malo španskega naglasa, ki ga Irci nikakor ne znajo, pa je porfesorica (Španka) popolnoma navdušena nad tabo in ti oprosti tiste malo treme, ki jo pač imaš.
V ponedeljek me čaka pisni izpit poznavanja osnov kuhanja, zgodovine kulinarike, najbolj vplivnih chefov in kakšnih 100 kulinaričnih terminov, ki jih verjetno polovico nikoli ne bom potrebovala, bom pa morda kdaj pametno izpadla, če jih bom uporabila.  Upajmo, da je vikend dovolj dolg za osvajanje znanj za ta izpit. SIgurno bo prekatek, da bi uspela povadit še vse za oba praktična izpita, ki me čakata v torek in sredo, lahko pa upam na najboljše. Ribe za prakso filetiranja je težko naj tukaj, kar je skoraj nepredstavljivo, glede na to, da se trenutno nahajam na otoku, kjer dnevno nalovijo veliko količino rib, ampak jih večino izvozijo in je zato sredi Dublina blazno težko najt sveže ribe, pa čeprav smo v glavnem mestu neke kvazi razvite zahodnoevropske države, ki pa žal ne pozna koncepta tržnice, kot ga poznam jaz in še supermarket ne pozna koncepta prodaje rib in mesa, kot sem jih vajena jaz. Ampak, je treba preživet s tem kar imaš, Irska ni tako slaba, tudi v finančni krizi tega ni tako občutit, čeprav so zvišali šolnine za naslednje leto, ampak smo s protestom vsaj dosegli, da so jih zvišali "zgolj" za 250 evrov, kar je seveda mnogo manj od pričakovanega dviga šolnin iz 2000 na 5000. Hvalabogu in upajmo, da si slučajno ne premislijo.
Zdaj pa sledi še nekaj slik iz praktičnih ur, da vam spet prebudim oglašanje vaših želodcev in  željo, da bi vam kaj od tega pripravila, ko pridem domov. Zelo kmalu torej, še 7...
 Pecivo, ki smo ga napekli v eni izmed ur: scones, borovničevi in pomarančno makovi mafini, različice irskega kruha s sodo.
 Učenje rezanja in okraševanja tort, na koncu smo bili vsi ponosni na svoje izdelke, ker so izgledali zares profesionalno, pa še dobri so bili! :) ( Moji sostanovalci so bili navdušeni nad torto, jaz tudi, ko sem jo uspešno pritovorila domov in pred tem dobila nekaj čudnih pogledov sopotnikov na avtobusu, ja, verjetno stvar zavita v alufoljio z nalepko Katarina izgleda precej čudno )
 Swiss roll ali smetanova rulada z jagodami, najina je uspela odlično, nežen in lahek biskvit, za prste obliznit.
 Pecivo iz listnatega testa, mmmmm, ampak malo preveč smetane za moj okus.  In masla, ampak takšna je  pač tradicionalna francoska kuhinja, ki se je učimo.
Meuille feuille ali ena izmed preprostih in dobrih sladic, ki zna izgledati  precej profesionalno. :)

torek, 06. december 2011

Praznični december

Iskanje prazničnih daril in pogovarjanje o praznični hrani in pričakovanje. Tisto preprosto in nestrpni, odštevanje dni, da bom doma.
Danes smo imeli praktični pouk posvečen kuhanju jajc. Še nikoli nisem pojedla 4 jajc, sploh pa ne, da bi skuhala 4 jajca na 3 različne načine in jih potem pojedla. Ampak je bilo dobro, omleta je bila odlična, poširano jajce se mi ni čisto posrečilo, sur le plat jajce pa je bilo zelo dobro. Morda je to že priprava na vso pecivo in vsa jajca, ki jih bom porabla za peko prazničnih dobrot, še malo, pa bom jih pekla. Kekse in pite in torte in cimetove polžke pa medenjake.
 Goveje ruladice polnjene z mesom za klobase.
 Špageti buča, kot "strokovnjak" sem jo pripravila jaz, ker je bilo prvič za profesorja, da je videl kaj takega kot je špageti buča in temu primerno tudi ni vedel, kako se lotiti priprave.
 Pastry in delanje peciva s paljenega testa. Moj najljubši je labod, najokusnejši pa je bil ekler, čokolade pač ne more nič premagat. :)

Golaž ali kako koristno porabiti ostanke mesa in nahranit lačne študente. :)

sobota, 03. december 2011

3. december

V Sloveniji se ob dnevu Prešernove smrti praznuje kulturni praznik, prav tako pa tudi ob njegov rojstnem dnevu. Dan kulture, super se sliši, pravzaprav je lepo, da se naša kultura ohranja. Brala sem o vseh kulturnih dogodkih današnjega dne in si zaželela, da bi šla na balet v gledališče. Morda, ko pridem domov.
Danes sem jutro preživela na faksu, ne namojem ampak na matičnem faksu DIT-a, ker smo imeli dan odprtih vrat oziroma neke vrste informativni dan.  Študenti vseh fakultet smo sodelovali in delali reklamo za različne programe, ampak mi smo bili med bolj zaželjenimi, zaradi preprostega razloga- pladnjev z veliko oksunega peciva. :) V uniforme oblečeni študenti s srebrnimi pladnji, stali smo v auli, takoj pri vhodu in vsakemu priazno ponudili raznovrsten izbor peciva na naših pladnjih. Ob devetih zjutraj pecivo večini ne diši, ampak potem, nekoliko kasneje so se pa kar prijazno in navdušeno zanimali zanj. :) Mislila sem, da bo poen day dolgočasen, pa je bil v bistvu zanimiv in zabaven, pogovarjala sem se z nadobudnimi bodočimi študenti, jim hvalila program in se vmes pogovarjala tudi z drugimi študenti na Inštitutu.  Po open dayu pa sem izkoristila priložnost lepega dne in se skupaj z E. odpravila po nakupih in iskanjih idej za božična darila, super dan, nekoliko utrujajoč, ampak prijeten.:)
Zdaj pa vam dodajam še fotografije nekaterih jedi, ki smo jih delali pri pouku:

 Ocvrt morski list s petršiljevim maslom.
 Morski list po mornarsko, z limonami, petršiljem in maslom.In na spodnji sliki dušene dagnje v belem vinu s šalotko in zelišči.
 Sadni tartlet s sladko smetano in slaščičarsko kremo, odlična in preprosta sladica. Spodaj pa pecan pie, ki je odličen.

Piščanec po bourginionsko.

petek, 02. december 2011

Ustvarjanje umetnosti

Na nek način študiram umetnost, harmonijo okusov in barv in struktur. Paul Bocuse je kuhanje povzdignil na raven umetnosti, no vsaj tako pravijo, čeprav so bili pred njim že mnogi, ki so kuhanje spreminjali v umetnost, Careme in Escoffier sta zagotovo med njimi.
In če študiram  "Kulinarično umetnost"( ja ta prevod je zgolj grob in direkten) na nek način ustvarjam umetnost s tem kar skuham, zato sem se odločila, da vam nekaj mojih "umetniških" sposobnosti razkrijem s fotografijami, ki niso ravno lepe, daleč od profesionalnosti, ampak namenjene portfoliu kot slikovna podpora receptu.
Če ste lačni, vam svetujem, da si fotografije ogledate po jedi, ker vas bo drugače morda kljub vsej nekvalitetnosti fotografij, zamikalo, da bi jedli kaj takšnega kot je na sliki. :)
 Sadna solata je bila naš prvi izziv. Prva ura Pastry classa je bila priprava sadja in nato sadne solate, tukaj je moj izdelek. :)
 Pečenje jabolčnega streussela in jabolčne pite.
 Ustvarjanje čokoladne dekoracije in prirpava krožnika za serviranje, v tem nisem kaj preveč uspešna, še 2 tedna časa, da se to spremeni, saj imam za izpit prav čokoladne dekoracije, oziroma eno določeno ( nekaj podobnega temu, ampak lepše.

Jabolčna pita s smetano, nekaj, kar me čaka na izpitu čez dva tedna, bo treba še malo vadit, tale je bila prva, v tretjem tednu mojega šolanja, saj ne izgleda tako slabo, kajne?
Slik je še veliko, zato bom december zapolnjevala s kakšnimi slikovnimi objavami svojih podvigov, nekatere slike so boljše od teh, ampak za začetek je dobro.

četrtek, 01. december 2011

Prvi

In je tukaj prvi, december seveda. Poseben med meseci v letu, drugačen.  S tistim prazničnim vzdušjem,
ki se sicer vleče že od konca oktobra.  A zdaj, se začne zares, božični nakupi in okraski in planiranje in vse.  No, še prej so na vrsti izpiti, potem polet domov, potem pa uživancija, v dobri hrani, pečenju keksov in kuhanem vinu. In tistem čudovitem vonju, ki zapolni hiše in ulice in te nostalgično popelje v željo po snegu. Pomarančne lupine in klinčki in cimet. Sladkobne kombinacije, ki te pogrejejo in navdajo z nekim čudovitim občutkom veselosti.
December je takšen mesec, čas za veselje in ljubezen in toplino, a hkrati žalosten in depresiven, mrzel in siv. Upam, da bo topel in srečen, vsekakor drugačen, od vseh ostalih.Prvič bo takšen, brez praznovanja miklavža in pletenja adventnih venčkov in tistih adventnih nedelj s prižiganjem svečk ob večerji. Pogrešam pletenje venčkov, nabiranje vej in dolgo sedenje  ob ustvarjanju unikatnih venčkov, vsako leto nekoliko drugačnih. Prvič bo, da bom dejansko prišla domov za december, zaradi božiča od nekod drugod, po dolgem času. Nepredstavljivo. Čas bo prehitro minil ob vsem brzenju in planiranju in vsem, kar moram postoriti v času, ko bom končno končno doma. Še 15...
Praznično vzdušje me še ni popolnoma zajelo, morda me bo v prihodnjih dneh, pričakovanje pa se veča, z vsakim dnevom je večje in zdaj bo pa res hitro minilo, da bom spet tam, kamor spadam, Srečna z ljudmi, ki jih imam rada, ker je doma pač vse najlepše.
In ja, prvi december je tudi svetovni dan boja proti Aidsu, Irci se kaj preveč ne zavzemajo za te stvari. Ob omembi tega mojim sošolcem, so me samo zamišljeno gledali in nato izjavili aha. To je bilo pa to.
Tukaj je mrzlo, tako prijetno mrzlo z nežnim vonjem po snegu.  Morda si ne želim snega v Dublinu, tukaj zavlada pravi kaos, ker ne znajo očistit pločnikov in cest. Ljudje padajo po tleh, avtobusi in tramvaji ne vozijo, trgovine, šole in druge ustanove so zaprte, ker je mobilnost mesta zmanjšana skoraj na 0. No, če bo snežilo, bo to že 4. leto zapored in morda, so se v 4 letih že kaj naučili.

petek, 25. november 2011

November...

je takšen siv mesec, malo lenoben, da te ripravi na zimo in po navadi je žalosten. Moj november je drugačen, poln dogajanja na vseh področjih. Dnevi se vihravo spreminjajo, moje počutje niha med spektričustev in občutij.
Dublin je mrzel z majhnim pridihom zime in vedno večjim božičnim vzdušjem. Tema hitro pade na ulice, tam nekje okoli štirih, zato se božične lučke vidijo dolgo dolgo in vse dekoracije in vsi ljudje na ulicah, dajejo vedeti, da božič prihaja. To zgodnje božično vzdušje mi je zdaj pravzaprav všeč, ker budi pričakovanje in me opominja, da samo še malo, še 21 in bom doma.
Zadnji dnevi so podrejeni šoli, ker se semester vztrajno bliža koncu in s tem roki za oddajo portfoliev in seminarskih nalog. Enkrat za spremembo sem organizirana dovolj dobro, da mi bo najverjetneje glavnino dela uspelo opraviti do sredine naslednjega tedna, potem pa še slike in oblikovni popravki in bo pripravljeno za printanje. Pisanje portfoliev je tako lahko prav zabavno, samo najti moraš način in cilj, zakaj si pravzaprav prizadevaš. Nisem zaman napisala 65 strani receptov in raziskave, mnogo sem se naučila in nekoč, mi bo ta portfolio morda prišel tudi prav, ko bom iskala službo. Še nikoli nisem delala v kuhinji, zato še bolj nestrpno odštevam in čakam prihod domov, ker pomeni tudi delo v kuhinji super restavracije, komaj čakam!
No, da pa ne bo november kar tako, ni le poln dela in šolskih obveznosti, je tudi zabaven in vesel. Konec oktobra,začetek novembra sem imela prvi obisk, prišel je ati in v sredini novembra sem dobila še drugi obisk, L. si je želel raziskati  Dublin in je čas izkoristil tudi zato, da me je obiskal. Dublin imam raje, od prejšnjega petka, saj od takrat vem še za en lep park, v katerega lahko zaidem ob lepem vremenu, poleg tega pa vsebuje še kip Oscarja Wilda, no, ta kip je sicer nekoliko ponižajoč zanj, ampak je pa njegov.  Če mi je kaj všeč na Dublinu, so to parki ob lepem vremenu, mariborski park je čudovit in prav takšni so tudi parki tukaj, lepi, zeleni z ribniki in labodi in starimi drevesi in ljudmi vseh generacij. Obožujem nedeljske popoldneve preživete v parku, ko samo sediš in opazuješ mimobežeče ljudi, kako uživajo v dnevu, kose na običajno sivem nebu vsaj za nekaj trenutkov pokaže sonce.
November se torej počasi izteka, da bo dal prostor enemu najlepših in hkrati najbolj depresivnih mesecev v letu, decembru. Jaz ga že pričakujem in upam, da bo vesel. :)

sobota, 12. november 2011

Martinovo?

Tukaj na Irskem, je 11.11. 20011 minil, kakor vsak normalen dan. Petek, zame prost dan, z deževjem in oblačnostjo in sedenjem za knjigami v sivi knjižnjici, ki ob velikem deževju zamaka.
Vino? Tukaj je drago, preveč drago, vino vv tetrapaku stane 8 evrov, vino v steklenici pa 4? Kako  je to mogoče, ne vem, morda pa bom odgovor na to še našla.
Tukaj  na 11.11 ne praznujejo martinovega, ne pijejo prevelikih količin vino, no pravzaprav jih, če je to petek, tako kot včeraj. Ampak ne jedo martinove pojedine z raco/gosko, rdečim zeljem in mlinic. Niti zares ne vem, če poznajo nekaj takega kot so mlinci, morda je to za njih spet nekaj novega.  Pogrešam martinovo kosilo, dušeno rdeče zelje v kombinaciji z jabolki in mlinci, mmmmmmm. Morda si bom prav zares kupla raco ali gosko in jo spekla, pripravila rdeče zelje in morda celo mlince in bom imela martinovo pojedino, pač en drug dan.
Še po 2 mesecih, vedno znova pogrešam nekatere stvari in komaj čakam, da bo december. Prezgodnje božične dekoracije v trgovinah in božični okraski po ulicah, že nakazujejo, da bo Božič kmalu, dokaj, December se približuje in nestrpno ga pričakujem, saj je samo še odštevanje do 16. decembra, še 34.
In potem, bom spet med tistimi, ki jih imam rada in še delala bom, v čudoviti restavraciji ob super šefu, zame trenutno skoraj najljubšem! (Ja, še Andreja Kuharja mu je uspelo premagat pri meni, samo še Tomaž Kavčič je boljši Slovenski šef zame). Nestrpno pričakovanje, a do takrat bo tudi še veliko dela, v ponedeljek imam prvi pisni izpit, portfolio še ne vsebuje slik in vseh raziskav, pa sem že na 50 straneh, zaenkrat mi gre kar dobro, bomo vidli, če se bo tako tudi nadaljevalo.

petek, 04. november 2011

Jesen s pridihom božiča

November se je začel počasi, kakor se za jesen spodobi.  Prvič, da za 1. november nisem postopala po grobovih in bila morbidne volje. Daleč od vseh teh ceremonij; za Irce je 1. november pač navaden dan.  Seveda pa z velikim veseljem praznujejo Halloween in to kar cel teden pred dejanskim datumom, so že bili  partyji vsepovsod. Kar mi je všeč pri Halloweenu so  buče, ker dajo tisti pridh jesenskosti k vsemi in s pozitivno oranžno barvo popestrijo sivino.
Že od sredine oktobra zmeraj, ko zavijem v kakšno trgovino opazim vsaj nekaj božičnega, zdaj ko pa je november, pa so skoraj vse trgovine že božično okrašene, saj ne morem verjet. Ampak vsaj ena dobra stvar je, vem, da se bliža december z neko neznansko hitrostjo in da je samo še malo, še 41 dni in bom doma! Končno.
Komaj že čakam tisti pridih domačnosti in mojo sobo, danes sem jo sanjala. In da bo videla vse ljudi, ki jih pogrešam in dobila tisot toplino, ki mi je tukaj nihče ni zmožen dati. Irci so precej zadržani ljudje, prijazni ampak brez tiste topline s katero bi pogreli osamljeno dušo.
Review week ali bolje rečeno kratki teden počitnic se končuje, saj sem bila kar produktivna, nisem naredila vsega ,ampak dovolj, da bom lahko lepo ležerno nadaljevala do decembra. :) Morda pa bom mogla še malo prakso zvadit, saj mi korenčki nikakor nočejo biti dovolj naklonjeni, da bi bili vsi enako dolgi/ široki/ visoki. Bomo vidli, vaja dela mojstra, pravijo.

ponedeljek, 31. oktober 2011

Dolga odrezanost od sveta

Dandanes se res počutiš odrezan od sveta, če nimaš inteneta, sploh, če si daleč, predaleč od doma. Zdaj imam končno internet in čas, da napišem nov post. V času brez interneta sem se uspešno preselila, kar je pravzaprav razlog za mojo drezanost od sveta, ampak hišaje super, moja soba je fajn, velika in udobna. Moji sostanovalci so prijazni in zabavni, mislim, da smo se kar dobro ujeli.
Prejšnji teden je bil torej razburljiv, selitev je potekala v redu, razen da si očitno nisem sposobna naročit taksija. No, naročila sem ga že, ampak le - ta ninikoli prišel. Ne maram Irskih taksijev...
V šoli je bilo kakor zmeraj zanimivo, sploh pri praktičnem pouku, kjer smo ta teden kuhali zares okusne stvari, potem pa smo v sredo odšli še na meal expirience v restavracijo z Michelinovo zvezdico in jedli odlično kosilo. Sama sem jedla lososa ( gravlaks) z jabolkom in hruškovo- gorčično omako, komb inacija je bila božanska. Za glavno jed sem jedla neke vrste Irish stew s prekajenim pire krompirjem in poširanim zeljem, kombinacija je bila odlična. Sladica paje bila prav  tako božanska, topel čokoladni mousse z limetinim sladoledom na kavinem želeju s karamelnimi hrustavčki.  Odlično kosilo v simpatični restavraciji.
V četrtek smo imeli prvi razredni party in moram priznat, da je bil fajn, kljub temu, da se nas je od 64 zbralo morda 25. Malo smo pili, malo plesali in se predvsem pogovarjali, trudli smo se, da smo se pogovarjali z različnimi osebami, ki jih še ne poznamo tako dobro. :)
V petek sem dobila prvi obisk, prišel je ata in zdaj je končno spet nekaj domačnosti v meni in ja, božične dekoracije so povsod, kar me spominja na to, da bo december kmalu in jaz bom doma, končno!
Ta teden imamo midterm break, kar pomeni malo počitnic, no vsaj od predavanj, saj je dela kljub temu še veliko, ampak potrudila se bom in naredila čimveč stvari tako, da bodo kvalitetno narejene. Ta Irski sistem sploh ni tako slab, čeprav je veliko sprotnega dela, mislim, da je dobro zastavljen. Zaenkrat na faksu uživam in upam, da ostane tako. :)

četrtek, 20. oktober 2011

Ostrige, robčki, sneg in še kaj....

Vsak dan se prebudim v temno in mrzlo jutro, ko bi najraje ostala v postelji pa me kljub temu neka nevidna sila izvabi iz toplega objema odeje, da se podam po umazanih mestnih ulicah. Zjutraj ponavadi piha veter in mrzlo vreme me na poti v šolo brez problema zbudi. Z nahrbtnikom in usnjeno torbo v kateri so spravljeni noži se včasih počutim zelo nenavadno. Zdi se mi, kot da te vsi opazujejo, kaj nosiš v tej črni stvari, kadar grem v trgovino takoj po pouku, pa je vse skupaj še bolj čudno.  Torej vsak torek in sredo, se zjutraj odpravim v šolo s torbo v roki, da se pripravim na praktični pouk. V torek smo se učili o ribah in školjkah, se naučili, kako filetirati ploske in okrogle ribe ter jih pripraviti. Prav tako pa smo se naučili odpirati ostrige, ko si jo odprl, pa si jo seveda moral še pojesti, nič kaj gurmanskega ni na tej sluzasti zadevi, samo zelo slan in hladen, žvečljiv kos nečesa, kar je bilo še pred par minutami živo.  Pravilen način, da ostrigo poješ je, da jo žvečiš, če jo pogoltneš, ne začutiš okusa nam je povedal Mairtin, ampak tole žvečenje je zelo neprijetno in, če je okus ta prevelika slanost, kot da bi pil morsko vodo, potem res ne vem, kaj je na tem tako zelo posebnega.
Sreda je kar se glede hrane tiče veliko boljša izbira, saj imamo Pastry in pečemo sladice, že tretji teden zapored smo se podali v ta neskončni svet pit in napekli različne dobrote. Pikanova pita je bila naravnost odlična, tudi ostale niso bile slabe in pouk je minil neverjetno hitro, teden pa tako ali tako zelo hitro mine, če imaš pouk samo do četrtka, petek pa prost.
In tako se je eno odštevanje že skoraj končalo, odštevanje do selitve namreč. Sobota je neverjetno blizu, jutri bo pakiranja zelo veliko, danes sem poskrbela še za malo več prtljage, zapravljala sem in se pripravila na zimo, bolje rečeno na sneg, ki ga napovedujejo in se ga Irci nekako bojijo in veselijo hkrati. Na irskem je že ob najmanjšem snežnem metežu pravi kaos, zaprte šole, trgovine, letališča.
Mrzlo vreme pa prinaša tudi prehlade in s tem zanimivost, ki me je pravzaprav zelo presenetila. Na Irskem prodajajo slovenski izdelek - robčke Paloma! Danes nisem verjela svojim očem, ko jih je sošolka vzela iz torbe, sem sredi ure navdušeno ugotovila, da je to nekaj domačega, znanega.  Ta teden je res zanimiv in razburljiv, tudi zaradi dejstva, da bo kmalu tukaj december in prihod domov. Božične dekoracije že krasijo trgovine, sama pa že nestrpno odštevam dneve, pišem sezname za darila in si pripravljam ideje.
In da ne pozabim, še ena dobra novica zame, decembra bom najverjetneje delala v restavraciji in to ne kakršnikoli, ampak odlični restavraciji z enim najbolj kul chefov, ki si jih lahko zamisliš! :) ( Ne, ni Andrej Kuhar, je pa kljub temu vrhunski chef, z veliko mladnostne energije in kreativnosti)
Je življenje še lahko lepše, kot to? Verjetno se še kaj najde, prostora za nadgradnjo mora biti nekje nad nebom še veliko, a zaenkrat se mi zdi, kakor, da se še nisem zbudila iz dolgega spanca, ko gre samo navzgor... se slej ko prej obrne tudi v drugo smer, a upam, da se to zgodi čim kasneje.

sobota, 15. oktober 2011

Odštevanja

Še en oblačen dan,  sproščeno sobotno dopoldne s sprehodom po mestu in sledenje toku ter utripu mesta, ki te še posebej ob sobotah kar potegne vase. Povsod po centru mesta je polno sproščenih ljudi, domačinov in turistov, ki se prepletajo med hojo in nakupovanjem in fotografiranjem znamenitosti. Danes se je zraven vsega tega dogajanja precej neopazno odvil tudi protest proti kapitalizmu na enem izmed manjših trgov v mestu.  Ta vrvež in utrip me vsako soboto spravita v dobro voljo, med množico nisi nikdar osamljen pa čeprav si zares sam.
Počasi oktober sledi toku leta, prav kakor jaz  sledim toku dogodkov in počasi, odštevam, zmeraj nekaj. Še 62 dni do prihoda domov, še 7 dni do novega stanovanja, še dan in nekaj ur do novega ponedeljka...
Odštevanja, zmeraj, počasi, pričakovanja, vsak dan nova ali nekatera samo znova ponavljajoča se. Sobotni večer se počasi odvija, glasba, nekaj slovenske za pridih domačnosti in nekaj indie rocka za vzdušje, nekakšno zasanjano, melanholično in nostalgično počutje z nekoliko želje po pisanju, da ne pozabim, kako to gre, ko ti metafore spolzijo skozi konico svinčnika ali po novem tipkovnico v pesem, takšno ali drugačno, v vsakem primeru pa mojo.  Da pa vas, dragi potencialni bralci bloga ne pustim praznih rok objavljam še pesem, takšno za zasanjane večerne ure ali pač za kakršno koli razpoloženje podobno mojemu:

V nekaterih prazninah so prostori brez dimenzije,
V praznih prostorih so razpoke v katerih se nabira svetloba,
V prazninah so ujete misli,
V njih se nabira nasičenost vsakdana.
Spomini so ujeti v praznih prostorih.
Napolnjenje praznine so prazne,
Brez bledice večera,
Se svetloba razgrne v razpoke.

This cloudy Saturday has started with a walk around the city, this city full of busy but relaxed  people. This hustle and bustle of people always puts me in a happy and weird mood but its so nice when you have the time to do nothing. Tourists taking photos are everywhere and then there are Irish and me, i don't even know if I am a tourist or a citizen, I cannot really define myself.
I can't wait next Saturday when I'm moving to the new place where i hope i'll feel safer and more at home. 
Only 62 days left... and i'll be home. Home sweet home, counting the days to go home and see my friends and family and all the people i really miss, there won't be that loneliness which i feel here, just happiness to be somewhere i belong. 

petek, 14. oktober 2011

Lenobno siv petek

Teden je minil kot bi mignil, vreme pa se ni kaj dosti spremenilo, nebo je kakor zmeraj sivo oblačno. Ob petkih nimam predavanj, ponavadi grem v knjižnjico in naredim stvari, ki jih moram, tokrat pa sem vse že naredila in, ker sem še malo bolana sem se odločila, da se naspim in preživim en lenoben ne deloven dan. 
Spala sem do devetih in potem še kar nekaj časa preživela v postelji ob branju knjige, počakala da so se vsi prebivalci tega stanovanja odpravili po svoje, si skuhala odlične špagete s smetanasto gobovo omako in nato malo pometla stanovanje in se trudila pomit stranišče kar pa je brez pripomočkov rahlo nemogoče, zato je ostalo samo pri očiščenem umivalniku. 
Ta tišina, ko ni nikogar v stanovanju je tako čudovita, sedim na kavču in opazujem izgradnjo betonskega sivega objekta zraven naše hiše, pijem čaj in jem bananino pecivo s čokoladno glazuro, ki sem ga spekla včeraj zvečer.  Ta trenutek mi prav nič ne manjka, ob sebi imam dobro knjigo, dobro glasbo, dober čaj in dobro pecivo. Tudi občutek osamljenosti me še ni zagrabil in morda, me tudi ne bo. 
Počasi že razmišljam o novem stanovanju in upam, da mi bo lepo in prijetno, komaj čakam, v dobrem tednu bom imela svojo sobo, veliko kuhinjo in tri prijazne in zabavne sostanovalce. 

sreda, 12. oktober 2011

dan na dan in iskanja....

Včasih se iščem med ljudmi, spet drugič med kraji in potem pristanem na mestu, morda ne vedno na tistem, kjer si želim, ampak vsaj zmeraj obstajam. Vsa iskanja stanovanj so se končno zaključila z današnjim ogledom, že ob vstopu sem začutila, da se tukaj vsaj malo počutim doma, stran od doma. Toplina, ki so jo oddajali moji bodoči sostanovalci me je že prvi trenutek prevzela, ko sem odhajala, pa se mi je kar smejalo. Končno, se selim nekam, kjer bom lahko vsaj malo bolj domača sama s seboj. :)
Trud in vztrajnost se očitno vedno dobro obrestujeta. Skoraj popoln dan, malo sonca, veliko smeha, praksa in gastronomija, ki je bila enkrat za spremembo zelo zanimiva ali pa se je danes vse smejalo v meni, iz nekega neznanega razloga. Počutim se sveže zaljubljeno in ta občutek je prečudovit, ta ljubezen pa je očitno namenjena novi sobi še bolj verjetno pa novi kuhinji. :)
Iz včerajšnjega slabega dne in današnje slabe volje nekje vmes med soncem in utrujenostjo ogledovanja stanovanj, sem izluščila pravzaprav zelo lep dan. Danes nihče ni metal surovega krompirja vame in tudi moji kuharski noži niso padali ven iz torbe kar tako. Moji sadni tartleti so zgledali lepo in tudi hruškova pita je dajala vtis začetne profesionalnosti. Z dobrim občutkom naprej in v nov dan, tokrat nekoliko lažje, z bremenom manj in pogledom v boljše, lepše in srečnejše bivanje tukaj v tem hladnem in zame mnogo prevelikem Dublinu.
Tukaj pa je še obljubljena slika v kuharski uniformi.

ponedeljek, 03. oktober 2011

Ready for service!

Uniforma za strežbo pripravljena, youtube me je naučil, kako zavezat kravato, v moški srajci in kravati se počutim zelo, moško.Ampak, bom znala vsaj možu pomagat zavezat kravato, nekov v prihodnosti. :)  V ponedeljek strežem, še nikoli nisem, nov izziv zame, verjetno bo zanimivo.  Kuharska unifora je v omarici, tako da slika sledi, ko jo bom dejansko imela.... :)
Uniform ready for the first challenge, but this is on Monday, i still have time. Chef's  uniform is in the locker, i'll upload a picture when i will actually have it. :) Youtube is really a good thing, i have learned how to tie the tie. And now I can do it quite well, I'm not a man so I don't need to worry about that.

sobota, 01. oktober 2011

Siv in deževen dan s kančkom jesenske zasanjanosti

Jesensko listje odpada in se lepi na mokre pločnike ulic. Skozi okno se vidi tista sivkasta svetloba, dež je ponehal, ulica ima pridih nepričakovane  spokojnosti, ki jo tu in tam zmoti mimo brzeči avtomobil ali v vetrovko oblečeni pešec.
Lenobnost se je naselila vame, brez občutka krivde ne počnem ničesar in se prepustim dolgočasenju, a kmalu  me zajame neprijetna osamljenost, ki je zmeraj prisotna, sploh ob vikendih Danes se vsaj nekaj dogaja, v stanovanju je naseljena tista potovalna mrzlica, trije pakirajo svoje stvari, poljak, moj novi sostanovalec razpakirava, prišel je pred kakšno uro. V zraku je čutiti nekakšno napetost, pa se me ne dotakne.  Rada bi odšla na sprehod, pa vem, da me bo osamljenost na takšen dan samo še bolj stisnila.
 Zakaj ne more biti že ponedeljek?
nekoč nisem marala ponedeljkov, zdaj za vsakim petkom že nestrpno pričakujem ponedeljek, pa tudi, če je tako lenoben in deževen kot ta sobota, vsaj v šoli sem in se nekaj dogaja, učim se. Ne grabi me domotožje od prvega trenutka, ko odprem oči, ker se zbudim in si rečem, danes je ponedeljek, spet se bom naučila nekaj novega in poklepetala s sošolci, najverjetneje o stanvovanju, ki ga še vedno iščem.

četrtek, 29. september 2011

Stanovanje?

In sem naveličana vse portugalščine in občutka ujetosti in umazane ulice na poti v šolo. Rada bi se preselila, kam, kako, kdaj, zakaj????
In najti stanovanje do 300 evrov v Dublinu, ki je relativno blizu šole in ni največja lukna, ki si jo lahko zamisliš, je težko, sploh, če ne želiš stanovati s samimi brazilci in se počutiti butasto, ko se pogovarjajo o tebi ali stvareh, ki se te tičejo in te ne vključijo v pogovor.
Morda bo od sobote vsaj kaj se  cimrov tiče bolje, saj se trije selijo in to pomeni, da ne bom rabla več poslušat sambe od jutra do večera in cviljenja iz računalniških igric in glasnega zehanja in nekoga, ki spi v kuhinji in njegovega petja brez posluha.  Morda, bom lahko celo uproabljala mizo v kuhinji, morda pa ne. Želim si oditi iz te luknje, čimprej, pa ne najdem ničesar, kar bi mi bilo všeč in bi bilo na lokaciji koliko toliko ugodni za pot v šolo.
Samo čakam, da grem, brez energije za karkoli in slabo voljo ob prihodu domov.

sobota, 24. september 2011

Jesenska radost

Sobotno jutro, obsijano s soncem, sredi Dublina ni ravno pogosto. Ko se zjutraj zbudiš z občutkom, da bo dan lep. Najprej delaš za šolo, ampak ob tako lepem vremenu nisem zmožna obstati v stanovanju, sploh zato, ker ne maram tega stanovanja.  Odpravim se v mesto in kot pravi Irec ali pravi turist naročim fish'n chips.  Pojem masten zalogaj in se odpravim na drugo stran Dublina, v St. Stephen's green park, ko se sprehajam mimo Trinity collega in se prebijam sredi množice do konca Griffith avenue, zagledam velika vrata - vhod v park. Povsod polno ljudi, veselo,razigrano brzenje prostega sobotnega popoldneva. Zunaj sije sonce, ljudje so srečni, tudi sama sem srečna. Sedem na nezaseden del trate ob ribniku in opazujem ljudi, parčke in družine in skupine prijateljev in nekaj takšnih samotarjev kot jaz, vsak zatopljen v svoje stvari, tudi sama vzamem knjigo v roke in berem ter opazujem ljudi. 
Čudovito jesensko popoldne, drevesa v parku so se že oddela v tople odtenke in lahen vetrič vrtinči raznobarvne liste v zraku. Popoldansko sonce je prijetno, pronica izza sivkastih oblakov in nekoliko modrega neba. Zajame me ta jesenka radost, čisto brez razloga sem srečna in to je najlepši občutek, ki te lahko zajame, takšen spontan in svoboden. 
Ko odhajam iz parka, slišim manjšo družinico, ki se pogovarja v slovenščini, kako toplo in prijetno se sliši, čeprav govorijo čisto banalne stvari: "Trdno drži balon, da ti ga ne bo odpihnilo." Sama pri sebi se nasmehnem, ta nasmeh pa me spremlja še celotno pot do doma. Čisto brez razloga, ker je lep dan, ker sije sonce in ker je jesen, s svojo barvito radodarnostjo. Tudi Dublin zna biti lep, na lep sončen dan. 

sreda, 21. september 2011

kvadratki in palčke in zelenjava

Ponedeljek zjutraj. Zakorakala sem v veliko kuhinjo, s setom nožev v roki in brez uniforme, ker jih vse do danes nismo dobili.Kuhinja je bila še sveža od počitnic, stvari skrbno zapakirane, zavite v folijo.  Najprej smo vse odpakirali, nato pa smo se posvetili higieni v kuhinji. Od slabega zraka in toplote, sem se začela omotično počutiti, skoraj sem omedlela ampak so me spravli k sebi.
Pri praksi smo se učili različne načine rezanja zelenjave, bilo je zelo zanimivo, čeprav, ko sam probaš enakomerno in lepo narezat zelenjavo, hitro ugotoviš, da vse ni tako preprosto kot zgleda.
<ni nekega občutka, da dejansko študiraš, čeprav ti profesorji dajo delo, se ti le- to ne zdi tako zelo pomembno in odlašaš z njim, nekatere domače naloge pa so pravzaprav zelo zabavne. <dela pa je kljub temu veliko. Za vsak praktični predmet se moraš pripravit, naredit raziskavo o vsem, poiskat informacije in se naučit, kaj sploh delaš.
Danes pa smo dobili težko pričakovane uniforme, meni je moja malo prevelika, tako da izgledam  kot da sem si  jo od nekoga sposodla, ampak manjše številke pač nimajo, se bom že navadla.  Ko bom uspela naredit sliko, dobite še slikovni materal. Zdaj pa grem nazaj na delo.

petek, 16. september 2011

Iskanja.

Danes se je končal tretji dan šole, po vseh predstavitvah, čakanjih v vrsti za plačilo opreme in izgubljanju sredi šole, smo se odpravili v restavracijo. V razredu nas je vsak dan več, vsega skupaj nas je 64, razdeljeni pa smo v štiri skupine za praktično delo, glede na jezik, ki smo si ga izbrali. Imam srečo, saj sem bila za mystery tour, ki smo ga opravili včeraj in je bil zelo zanimiv, dodeljena v skupino deklet, ki se bodo skoraj vse učile špansko in 4 med njimi so zelo prijazne, rada jih imam. V bistvu, jih je velika večina zelo prijaznih, samo tu in tam se najde kdo, ki se ali ne želi pogovarjati ali pa je malo vzvipen, ampak do mene so prijazni, ker se jim zdim zanimiva, iz preprostega razloga, ker nisem Irka.
Včeraj smo se torej odpravili na mystery tour, z dvema listoma vprašanj smo se sprehajali po mestu, obhodili različne kraje, od tržnic do vhodov v zelo drage erestavracije. Posebej me je navdušila azijska tržnica, ki ponuja nenavadne stvari, za katere večina od nas sploh ni vedela, da obstajajo. Vloženi manaki - čudno sadje ali zelenjava, ki zgleda kot ogromne zelene olive, nekaj z zelo čudnim imenom podobno ingverju in še tone drugih stvari. Zraven tega, da sem spoznala Dublin malo bolje in vse čudovite kraje za zanimivo hrano, sem spoznala tudi 6 prijaznih punc, z dvema se še posebej dobro razumem in to me neznansko veseli, končno imam nekoga, na katerega se lahko obrnem, se z njim pogovorim. Mystery tour je trajal kar 5 ur, ampak  še vreme nam je bilo naklonjeno, v Dublinu je dejansko sijalo sonce in bilo je okoli 20 stopinj, kar je skoraj neverjetno.
Danes, smo imeli predstavitve študenske organizacije, pa varnostne informacije, predvsem pa veliko čakanja, za plačilo uniform, za naročilo nožev. Organizirani pa ravno niso, uniforme bi morali imeti v torek, pa jih lahko dobimo komaj v sredo, vsak študent dobi svojo omarico, pa ne vejo točno, če jih imajo dovolj...
Kar nekaj se nas je nato z našo tutorko in najbolj kul profesorjem prakse odpravilo v restavracijo Pig's Ear, ki je zelo fancy na odlično kosilo. Izbirali smo lahko med tremi predjedmi, tremi glavnimi jedmi in tremi sladicami, vse pa je zvenelo in izgledalo čudovito. Cena glede na hrano sploh ni bila visoka - 25 evrov za odličnega prekajenega lososa z irskim kruhom, algami in kumaricami, račje bedro z masleno zelenjavo in krompirčkom ter suhimi slivami prekajenimi s čajem ter božansko čokoladno pito postreženo skupaj s karamelnim sladoledom iz slanega irskega masla. Kosilo je bilo res vrhunsko, vsak je dobil še kozarec vina in kavo ali čaj.
Končno sem se vsaj približno umestila nekam in našla prijatelje.

sreda, 14. september 2011

In se je začelo

Ob desetih mi postane dolgčas, kroženje po mestu in čakanje na začetek šole.  Odpravim se  do šole, po stopnicah navzgor, veliko ljudi čaka pred sobo številka 25.  Postavim se ob steno in čakam še sama, čez petnajst minut se odprejo vrata, vstopimo v učilnico, sedem poleg punce, ki se mi predstavi kot Sophie, zrave n+mene sede druga in se predstavi kot Dorieanne.
Vstopijo profesorji, prvega ne razumem, ko na hitro nekaj pove z izrazitim irskim naglasom ampak počasi se navadim. Dobimo splošne informacije in ena izmed profesoric nas nehote malo prestraši, z vsem kaj bomo mogli narediti, kako to in ono in tretje. Preselimo se v drugo sobo in začnemo Breaking the ice session. Najprej se pogovarjamo s sosedom, v mojem primeru z Dorrieanne, potem pa se v krogu predstavimo, kdo si, od kod, kaj je tvoja najboljša izkušnja s hrano, tvoja prva in tvoja najslabša. Zanimive zgodbice, zanimivi ljudje. Ko pridem na vrsto, mi je lažje, ker nisem edina tujka, ampak vseeno se velika večina zazre vame, sploh,ko jim povem, da sem v Dublinu komaj od četrtka, še profesorju se zdi zanimivo.
Z Dorieanne se odločiva, da greva skupaj na kosilo, pa se nama kmalu pridruži še Rob, ki mi prijazno izkaže svojo navdušenost nad Slovenijo. Naenkrat nas je devet, Rob nas odpelje v lepo in poceni restavracijo, nato pa se spet odpravimo nazaj.
Razdelijo nas v skupine, jutri se v teh skupinah odpravljamo na mystery tour po Dublinu, da se medsebojno bolje spoznamo in da spoznamo restavracije  in hrano.
Poskušanje uniforme je bilo zabavno, čeprav mi je bila še najmanjša prevelika, ampak bomo že. In ja, v petek dobim tudi set kuharskih nožev, z mojim imenom vgraviranim v njih. That is just awsome. :)
Komaj čakam jutri, mislim, da je vsakdo izmed mojih sošolcev po svoje zanimiv, seveda si 45 imen ne bom mogla kar tako zapomniti ampak bom že, nekje deset jih že poznam., da jih bom pa bolje spoznala, pa bo še trajalo.

torek, 13. september 2011

Vsak dan se kaj lepega začne...

jutri se bo začelo zares. Induction week se bo začel tudi zame, množica novih ljudi in v meni nova pričakovanja, novi strahovi, veliko vprašanj, odgovori bodo sledili jutri. Spoznala bom nove prijatelje, imela bom super sošolce, to sem se odločila, ljudje, ki se odločijo za študij kulinarike so kul, ker imajo radi hrano, vsak, ki ima rad hrano je kul.
Večer se je že spustil nad Dublinske ulice in moje pričakovanje se veča, samo še malo, kmalu bo nov dan. In vsak dan, se nekaj lepega začne. Jutri se bo zame začela študijska izkušnja,  pravijo, da so to najlepša leta, če se jim le prepustiš, naj bodo tudi zame takšna. Končno bom našla prijatelje tukaj, čeprav, bo še verjetno trajalo, da jih zares najdem. Jutri je nov dan, nov začetek, majhen korak do velikih sanj...

nedelja, 11. september 2011

Lutanje po Dublinu

Brez nekega cilja, samo opazovanje in lutanje okoli. Nedelja, skozi sivino neba se prebija vsaj nekaj sončnih žarkov. Ura je pol desetih, ulice so polne turistov, trgovine so zaprte, nekaj kavarn je že odprlo svoja vrata. Brez začrtane poti korakam po ulici, nato navzgor po naslednji in na levo, pa še desno in čez most. Temple bar, smerokaz proti gradu in potem lutanje naprej. Spomnim se ene ulice, pa zavijem na drugo, pridem na ulico, ki sem jo iskala pred dvema dnevoma, najdem to, kar sem iskala. Saj ne vem, če bom spet našla, v četrtek moram tja, bo že nekako. Lutanje spet v drugo smer. čez drugi most pa do O ' conell streeta in potem kar naravnost, lep predel Dublina, nato čuden predel, nato spet lep. Drumcondra, nato spet čuden predel, policaji so povsod, nogometna tekma se začenja, to lahko vidiš po Ircih, ki so vsi namenjeni v isto smer, smer stadiona. V majicah verjetno dublinskega nogometnega kluba. Policaji se ti prijazno smehljajo, ti pa izgubljeno ugotavljaš, da mora nekje blizu tega kljub vsemu bit tvoja ulica. Hodiš po še neki čudni ulici in nato zaviješ na desno. 594,593,588 in nato, knčno tista modra vrata na opečnati hiši, številka 581.  Prihod v stanovanje okoli dvanajstih, nekaj čez.  Cimra še spi, tudi drugi niso še posebej dejavni.
Danes bo za kosilo rižota, že včeraj sem se odločla za to. Pa se lotimo kuhanja, deske za rezanje ni, čebulo razrežem na krožniku in se jočem, ker s topim nožem bolj kot režem vse skupaj mrcvarim, riž ki sem ga kupla ni pravi za rižoto ampak zdaj ne gre komplicirat. Ko je vse skupaj v loncu, zalijem z vodo in pustim, da se kuha. Rezultat je pravzaprav presenetljivo uspešen, rižota zelo dobra.
In potem spet dolgočasje, zatopim se v branje knjige, Norveški gozd, spomini na Norveško, pa čeprav naslov ali knjiga sploh nista v vezi z njo.  Želja po Norveški, ki je lepša od zdolgočasene Irske, če ne drugega, so vsaj norvežani lepši od Ircev in hrana boljša...
Morda, pa bom tukaj spoznala lepega Norvežana, saj je lahko tudi Šved ali Danec. Ne bomo tako zelo zbirčni.

sobota, 10. september 2011

Dublin

V četrtek se je začelo zares. Odhod na študij v tujino, velika pričakovanja in velik strah. Do Dublina sem uspešno prišla in tudi do stanovanja. Ulica na kateri stanujem, izgleda približno enako kot tisoč drugih. Opečnate stavbe z raznobarvnimi vrati in nekaj drevesi. Moji sostanovalci so prijazni, pazijo name in poskrbijo, da je vse v redu. Tudi stanovanje ni slabo, samo nekaj domačnosti manjka v njem, tiste topline in občutka, da si zares doma.
Sprehodi po Dublinskih ulicah so zanimivi, a kaj, ko začne osamljenost takrat še bolj pritiskati...
Biti samostojen v tem velikem svetu, ob ljudeh, ki jih samo napol razumeš in se trudiš, da ti lahko vse uspe. Težko je, komaj čakam sredo, da spoznam svoje sošolce in najdem nove prijatelje, da bo vse skuapj nekoliko lažje.
Spoznala sem nočno življenje Dublina, le- ta prav zares živi tudi ob 2,3,4 zjutraj. Ne glede na starost, se ljudje odpravijo v pube in pijejo pivo kot da je voda. Neko čarobnost daje  nočno/ zgodnje jutranje dogajanje mestu, vse se zdi zanimivo in živo v nasprotju z Mariborom.
Upam, da bo osamljenost hitro odšla ter da se bo hrepenenje po domačnosti ustalilo v prepričanju, da bom nekje to domačnost tudi našla.